Razmišljanja o sodobni etnomuzikologiji in etnomuzikologih

Z obiska svetovne etnomuzikološke konference ICTM

Pojmovanje etnomuzikologije je med ljudmi ponavadi napačno ali vsaj pomanjkljivo in nejasno. Poleg tega pa tudi znotraj same discipline, v različnih raziskovalnih, geografskih in miselnih tradicijah ne obstaja nek splošen konsenz o njeni definiciji, predmetu in metodah raziskovanja. K tej zmešnjavi pripomore nenazadnje samo ime, ki etimološko in semantično govori predvsem o zgodovini discipline in manj o njeni sodobnosti.

Etnomuzikologija je predvsem stvar metode, ki izhaja iz njene zgodovine, in skozi njeno moderno pojmovanje čedalje manj stvar zgolj specifičnega predmeta raziskovanja (tradicijskih ali etničnih glasb). Etnomuzikologija je, če se omejim na njeno moderno in najbolj splošno definicijo, predvsem raziskovanje katere koli glasbe[1] (predmet) v njenem kulturnem kontekstu (metoda) oziroma zanimata jo predvsem bistvo in pomen glasbe v ljudskem življenju[2]. Kot dokazuje antropologija ali na splošno družboslovne vede, se družba kot celota odraža v posameznih družbenih strukturah oziroma njenih delih, analogno pa lahko temu pojavu sledimo tudi znotraj sodobne etnomuzikološke znanosti, ki jo skozi svoje cilje, usmeritve, organiziranost, delovanje in reprezentiranje v specializiranih publikacijah, na konferencah, skozi svoje družbene, kulturne in politične pobude in zavzemanja ter nenazadnje preko svojih organov, študijskih skupin in posameznih članov iz celega sveta zelo dobro odraža in povzema osrednja svetovna etnomuzikološka organizacija International Council for Traditional Music (v nadaljevanju ICTM, v prevodu Mednarodni svet za tradicijsko glasbo)[3]. ICTM je nevladna organizacija in spada pod okrilje Unesca. Ustanovljena je bila leta 1947 v Londonu, takrat še pod imenom The International Folk Music Council. Njen cilj, ki ga lahko najdemo na njeni uradni internetni strani www.ictmusic.org, je »podpirati in spodbujati raziskovanje, izvajanje, dokumentiranje, ohranjanje in širjenje tradicijskih glasb, vključujoč ljudsko, popularno, klasično in urbano glasbo ter plese vseh dežel«. Samo ime organizacije je spričo razvoja etnomuzikološke znanosti, podobno kot sama etnomuzikologija, skozi leta že postalo zastarelo in vzbuja tako pomanjkljive konotacije, vsaj glede njenega predmeta raziskovanja, ki je, kot je mogoče videti v njenih ciljih, mnogo širši in predvsem celovitejši. ICTM deluje organizacijsko skozi svoje nacionalne odbore, raziskovalno pa se deli na študijske skupine za raziskovanje glasbil, historičnih virov tradicijskih glasb, glasbe in spola, glasbe in manjšin, etnokoreologijo, raziskovanje s pomočjo računalnikov, glasbeno arheologijo ter skupine, ki preučujejo geografska področja, kot so Oceanija, arabski svet, in skupino za antropologijo glasbe mediteranskih kultur. Na letošnji konferenci, ki je potekala med 4. in 7. julijem na Dunaju, pa je bila na novo ustanovljena še skupina za aplikativno etnomuzikologijo, katere pobudnik in predsednik je slovenski etnomuzikolog Svanibor Pettan. Osnovna dejavnost organizacije ICTM je objavljanje letne znanstvene publikacije Yearbook for Traditional Music, ki izhaja že od leta 1949, ter organiziranje rednih konferenc študijskih skupin, poleg tega pa se vsi člani ICTM vsake dve leti sestanejo na skupni konferenci celotne organizacije ICTM, ki praktično vsakič poteka na drugem koncu sveta. Naslednja bo leta 2009 v Južnoafriški republiki. Znanstvene konference so poleg objav in samega raziskovalnega in terenskega dela osrednji dogodki v raziskovalnem ciklusu vsakega etnomuzikologa oziroma katerega koli znanstvenika. Po drugi strani so konference namenjene ne samo prezentiranju, ampak seveda tudi spoznavanju novih izsledkov na področju stroke, pridobivanju novih informacij ter nenazadnje izobraževanju. Poleg tega so tudi idealen teren za izmenjavo idej in izkušenj, formalna in neformalna povezovanja, spoznavanja kolegov, primerna za prodajo in nakup znanstvenih publikacij, za oddih, zabavo in turistično pohajkovanje ter tudi za (mini) terensko raziskovanje (glasbenih) kultur gostujočih dežel in njihovih prebivalcev. Vpogled v to kaj je sodobna etnomuzikologija, kakšne so njene poti in problemi, zagotovo dobimo prav na svetovni etnomuzikološki konferenci, kjer se etnomuzikologija razpre v vsej svoji raznolikosti raziskovalnih področij in pristopov. Tam se predstavijo tako institucije kot svobodni raziskovalci, predstavijo se študentje, profesorji in svetovno znani etnomuzikologi in to z vseh celin sveta. Osrednja dejavnost in namen konference[4] so bile seveda predstavitve najnovejših znanstvenih izsledkov etnomuzikologov iz različnih koncev sveta in različnih znanstvenih tradicij, poleg tega pa je uradni program obsegal tudi organizirane delavnice (tradicionalno jodlanje, plesanje dunajskega valčka, upravljanje s sodobno arhivsko in terensko tehnologijo), izlete (Gradišče, Heurigen in Schneeberg), projekcije etnomuzikoloških filmov, poslovne sestanke skupin in odborov ICTM, okrogle mize ter koncerte. Avstrijski odbor se je pri organizaciji izredno potrudil in izkazal, nenazadnje tudi pri raznolikosti koncertov, saj so se etnomuzikologom v večernih urah glasbeno predstavili poleg avstrijskih oziroma dunajskih tradicionalnih glasbenikov in pevcev, ki so izvajali tradicionalne zvrsti Schrammel, dudel (dunajska oblika jodlanja) in tradicionalne meščanske dunajske pesmi tudi na Dunaju ali njegovi okolici živeče židovska (Ensemble Klesmer Wien), bošnjaška (Wiener Tschuschenkapelle), turška-kurdsko-alevitska (Aşkin-Coşkun Kardeşler) in romska skupnost (Rusza Nikolić-Lakatos and the Gypsy Family). Predstavitve so na konferenci potekale šest dni, vsak dan z vmesnimi premori od devete ure zjutraj do sedme zvečer, kar je pomenilo štiri do pet neprekinjenih sej na dan. V okviru vsake seje, ki je trajala od ure in pol do dve uri so se zvrstile tri ali štiri predstavitve, dolge po pol ure, po strogem pravilu: dvajset minut prezentacija, deset minut za vprašanja in debato. Vzporedno je vse dni potekalo hkrati kar osem prezentacij oziroma sej naenkrat, v osmih različnih prostorih, kar je pomenilo, da je lahko udeleženec v najboljšem primeru slišal in prisostvoval zgolj osmini vseh prezentacij na konferenci[5]. Poudariti je treba, da so bili vsi udeleženci konference tudi njeni aktivni participanti, pri tem pa je škoda, da organizatorji niso poskrbeli za odprtost konference tudi za zunanje slušatelje, vsaj za dunajske študente. Enkrat na dan se je namesto hkrati potekajočih vzporednih sej odvil plenarni dogodek ali predstavitev, namenjena vsem udeležencem. Mogoče najbolj zanimiva in pomembna izmed njih je bila okrogla miza o pojmu nacionalne etnomuzikologije z evropske perspektive, na kateri je večina govornikov izpostavila problem ideološkosti oziroma nacionalizma in omejenosti metod in raziskovanja pri nacionalno pogojenih tradicijah evropske etnomuzikologije (v mnogih od njih se še vedno odraža zapuščina glasbene folkloristike), kar se je izkazalo kot osnovni problem dane tematike in osrednja ugotovitev okrogle mize. Govorniki so opozorili na problem izločenosti ali zapostavljenosti manjšin in ostalih »drugih« v zgodovini mnogih nacionalnih etnomuzikologij ter opozorili na vlogo organizacij, kot je ICTM, pri preseganju nacionalnega v sodobni etnomuzikologiji. Izpostavili so tudi dejstvo, da so etnomuzikološke institucije, ki so seveda odvisne od podpore države, naddržavnih združb, kot je EU, in nenazadnje kapitala, zatorej skoraj neizogibno tudi nacionalno in ideološko pogojevane. John Morgan O’Connell, ki je bil organizator okrogle mize, je opozoril na dejstvo, da lahko »nacionalna etnomuzikologija« ob pravem pristopu v sodobnosti pomeni tudi posebne in edinstvene etnomuzikološke znanstvene pristope, ki se lahko oblikujejo v posameznih državah in se potemtakem po njih tudi imenujejo (za primer je izpostavil tradiciji severnoirske in turške sodobne etnomuzikologije). Ob tem je potrebno pojasniti, da precej članov ICTM prihaja ravno iz nacionalno in glasbeno folkloristično naravnanih evropskih in tudi drugih etnomuzikoloških tradicij ter tovrstnih državnih institucij, zato je sama članska struktura ICTM in njenih konferenc ob ostalih, recimo jim bolj naprednih etnomuzikologih, po svoje precej shizofrena. Vendar pa ravno s tovrstnimi okroglimi mizami organizacija skrbi tudi za širjenje zavesti svojih članov, za promoviranje sodobnih in kritičnih idej ter za notranji dialog med njimi. Uradne teme konference ICTM na Dunaju so bile naslednje: kozmologije in njihova razmerja do glasbe in plesa, nacionalne in regionalne etnomuzikološke in etnokoreološke tradicije, popularna glasba in ples ter nove tehnologije, prenašanje glasbe/plesa skozi neformalno in formalno izobraževanje ter nove raziskave. Poleg njih pa so se etnomuzikologi na posameznih »panelih« oziroma forumih osredotočali tudi na druge teme. Precej se jih je posvečalo regionalnim področjem ali različnim vidikom sodobnih tehnologij. Nekaj jih je obravnavalo migracije, manjšine in diaspore s poudarkom na turški diaspori, evropskih Romih in oblikah židovskih urbanih glasb. Skozi posamezne predstavitve se je odražalo tudi precej veliko zanimanje etnomuzikologov za obravnavanje družbenopolitičnih vprašanj v zvezi z glasbenimi kulturami in praksami oziroma v tem oziru predvsem za obravnavanje razmerij moči, ki vplivajo na in se odražajo v glasbenih praksah, ter vpliva globalizacijskih in drugih procesov na kulturno dinamiko in glasbene spremembe.

Eden boljših forumov, ki sem jim prisostvoval in je pokazal na učinkovito sožitje med teoretičnimi koncepti in njihovo aplikacijo na terensko raziskovanje, je bila predstavitev severnoirskih etnomuzikologinj, ki izhajajo iz antropološke šole Johna Blackinga, z naslovom »Prisvajanje javnega prostora: severnoirske etnomuzikološke orientacije«. Vse tri etnomuzikologinje so izhajale iz preučevanja fenomena javnih uličnih procesij, ki jih je brazilski etnomuzikolog Roberto daMatta razdelil na tri področja: karnevalske in vojaške parade ter religiozne procesije, da bi pokazal različne načine, kako si določene družbene skupine lastijo javni prostor. Jacqueline Witherow je predstavila, kako nekatere paradne pihalne godbe, imenovane »Blood and Thunder«, na Severnem Irskem na militanten način, skozi svoj repertoar, gibanje, simbole in druge strategije komunicirajo svojo protestantsko identiteto in družbeno politično orientiranost ter ob tem sproščajo čustvene napetosti. Suzel Ana Reily je v svojem prispevku o dveh vrstah verskih procesij na jugu Brazilije, ki se vzpostavljata s pomočjo glasbe, ena skozi kontemplativnost, druga skozi ples, opozorila, da naj bi zavzemanje javnih prostorov pomenilo redefiniranje pomena ulice in ob tem promoviranje drugačnih koncepcij javnega prostora in vizij družbe. V referatu »Petje za življenje, kričanje za smrt: Pogrebi in mučeniki v Palestini« pa je etnomuzikologinja Jennifer Sinnamon prikazala izredne razmere, ki vladajo v Palestini in njihov vpliv na tamkajšnje običaje življenjskega kroga, kot so običaji ob smrti. Tako so se pogrebne procesije spričo nevzdržnih političnih razmer v Palestini spremenile v neke vrste proteste, pri katerih so se tradicionalne glasbene oblike klica in odgovora transformirale v podobno novo obliko žalovanja in aktivizma. Pretežno ameriške etnomuzikologinje so se skozi forum »Squeezing Accordion Culture«[6] lotile fenomena harmonike skozi različne (oziroma skozi ameriške in kitajsko) glasbene kulture. Pri tem so ugotavljale, da je harmonika izjemno glasbilo, ki ima zaradi svoje globalne razširjenosti verjetno največje svetovno občinstvo med vsemi glasbili, in da so pomeni, ki jih vzbuja v različnih (kolonialnih, komunističnih in postmodernih) kulturah, izredno bogati in raznoliki. Harmoniko naj bi se pogostoma povezovalo z marginaliziranimi (imigrantskimi) skupnostmi, v katerih pa je ponekod pridobila status herojstva in upora ter se uveljavila kot glasbilo ljudstva. V Dominikanski republiki je premagala svojo spolno determiniranost in se uveljavila tudi kot glasbilo tamkajšnjih tigric (tigueras), ki prakticirajo prej pretežno moški stil marengue tipico. Na kitajskem pomeni nostalgično ikono revolucije, v New Yorku pa nosi skozi njeno prevrednotenje v avantgardnih krogih »ironično dualnost« zanikanja in ironije. Na forumu o glasbi in religiji smo lahko udeleženci spoznali afroameriško baptistično pridigo skozi muzikološko analizo, se seznanili scenzuro instrumentalne glasbe in njenimi kršitvami pri menonitih ter z večstoletnimi prezervativnimi učinki zaprte skupnosti amišev na njihovo vokalno obredno glasbo.

Etnomuzikologinja Laudan Nooshin je spregovorila o prepovedi pojavljanja solističnega ženskega pevskega glasu v iranskem javnem življenju, o glasbenicah, ki se temu na različne načine bolj ali manj uspešno upirajo, ter o kontradiktornostih v zvezi s prepovedjo. V iranski družbi je sicer dovoljeno skupinsko žensko petje in izjemoma žensko solopetje na koncertih, kjer so izvajalke in občinstvo izključno ženskega spola. Tovrstno prepoved so v Iranu uvedli leta 1979 zaradi povezovanja glasbe in fizikalnosti ne toliko na podlagi religiozne doktrine, temveč zaradi izvajanja družbene in politične kontrole. Franca Tamisari je skozi analizo obredja avstralskih aboriginov Yolngu razpravljala o elementih, ki vplivajo na uspešno in učinkovito glasbeno in plesno izvedbo. Poleg simbolov, ki se izražajo skozi izvedbo ter prehajanje med različnimi nivoji intenzitete in občutij, je ugotavljala, da vplivajo na učinkovitost izvedbe tudi višji pomeni. Ti se ne dosežejo zgolj skozi reprezentacijo čustev, temveč naj bi čustva pri izvajanju služila za izražanje edinstvene individualnosti. Izražanje individualnosti pa naj bi bilo osnova za medosebno resonanco. Miriam Rovsing Olsen je skušala na zanimiv način prikazati analogije med družbenimi in glasbenimi strukturami pri kmetih v maroškem Anti Atlasu, kjer naj bi šlo za »shematizacijo vizualnega v performativnem«. Skozi svojstveno analizo je pokazala, kako se struktura elementov, povezanih s kmetovanjem, kot so podoba goloba in dateljnove palme, odraža v glasbenih, plesnih in drugih strukturah.

Konference ICTM na Dunaju se je udeležilo trideset etnomuzikologov iz držav bivše Jugoslavije, od katerih jih je bilo kar sedem iz Slovenije. Poleg Svaniborja Pettana so bile to izključno ženske in izključno študentke podiplomskih študijev. Kljub temu da se iz Slovenije konference ni udeležilo več starejših etnomuzikologov, je to po svoje obetaven podatek, ki zagotavlja svetlo prihodnost slovenski etnomuzikologiji. In tudi njihovo raziskovalno delo in rezultati govorijo v tej smeri. Raziskovalke, ki delujejo zunaj slovenskih nacionalnih institucij, čeprav so lahko del njegovega izobraževalnega sistema, so glede na predmet raziskovanja bolj odprte do »katerih koli« glasb, na splošno pa je med njimi vsemi opaziti nagnjenost k »alternativnim diskurzom« o glasbi. Alma Bejtullahu se je v svoji predstavitvi tako posvetila raziskovanju fenomena glasbe v kontekstu internetno pogojenih skupnosti na primeru kosovskih Albancev in Srbov. Ana Hofman je pronicljivo razkrinkala zgodovino dominantnega srbskega etnomuzikološkega diskurza, še posebej skozi prizmo njegovega obstranskega in stereotipnega obravnavanja glasbe in spola. Maša Marty se je posvetila raziskovanju v Sloveniji novejšega pojava turbo folk glasbe, Nataša Visočnik pa učenja tradicionalnega plesa v Kanazawi na Japonskem. Sodelavki Glasbenonarodopisnega inštituta v Ljubljani Mojca Kovačič in Urša Šivic pa sta na konferenci predstavili nova lastna dognanja glede nekaterih vprašanj o slovenski tradicionalni glasbi. Mojca Kovačič je razbila mit o avtohtonosti pritrkavanja kot zgolj slovenski tradicionalni glasbeni praksi, Urša Šivic pa je analizirala sodobni pojav ohranjanja in predstavljanja slovenskega tradicionalnega ljudskega petja skozi organizirana lokalna, regionalna in državna srečanja ljudskih pevcev, pri katerem je opaziti po eni strani vplive modernizacije in medijev, po drugi pa vplive nadzora strokovnjakov iz državnih institucij. Pri tem se postavlja vprašanje, ali preučevati (slovensko) ljudsko glasbo kot živo prakso v sodobnosti ali kot tradicionalen relikt, ki ga je potrebno restavrirati in nespremenjenega ohranjati.

Predstavitve in referati letošnje svetovne etnomuzikološke konference ICTM na Dunaju, od katerih sem jih peščico opisal v tem prispevku (naslove vseh lahko najdete na uradni strani konference www.ictm2007.at), predstavljajo aktualen presek sodobne etnomuzikološke znanosti, njenih usmeritev in pristopov in pričajo o relativno visoki stopnji discipline v sedanjosti. Tako ogromna organizacija, kot je ICTM, in njena svetovna konferenca pa seveda neizogibno odsevata poleg lastnih tudi splošne in globoko zakoreninjene probleme sodobne etnomuzikologije. Ti se bodo ob takšni zavzetosti in pozitivni energiji etnomuzikologov, kot se je izkazala na Dunaju, prav na tovrstnih srečanjih in skozi nadaljnje delo in prizadevanja zagotovo zmanjševali. Nenazadnje upam, da sem s tem člankom marsikomu približal in razjasnil nekatere nejasnosti glede definicije, poti in usmeritev te posebne novodobne znanosti, ki je odkrila nove metode za pojasnjevanje bistva in pomena (katere koli) glasbe v ljudskem življenju in v njenem odnosu do družbe ter nenazadnje za spoprijemanje z njenimi novimi vidiki in problemi, ki so se pojavili ob nastopu novih tehnologij in novih načinov globalne komunikacije.

David Verbuč

Opombe:

1 Etnomuzikološko raziskovanje glasbe, kot ga je začrtal leta 1964 v svoji knjigi Antropologija glasbe ameriški etnomuzikolog Alan P. Merriam, vključuje tako preučevanje glasbenega rezultata (delo, izvedba) kot samega pojmovanja glasbe in glasbenega vedenja v določenem kulturnem kontekstu.

2 Etnomuzikologija se je na prelomu iz 19. v 20. stoletje najprej pojavila v obliki dveh relativno ločenih pristopov do raziskovanja »drugih« glasb, glasbene folkloristike na eni in komparativne muzikologije na drugi strani. Prva se je osredotočala na znotraj evropske nacionalne tradicijske glasbe z namenom zbiranja in ohranjanja ljudske dediščine ter določanja nacionalnih stilov, druga pa na izvenevropske glasbe z namenom zbiranja ter muzikološke analize in primerjanja. Prva je temeljila na ekstenzivnem terenskem delu, medtem ko je bil pri drugi značilen pristop »znanstvenikov v foteljih«. Sčasoma se je skozi desetletja izoblikoval drugačen in modernejši pristop do raziskovanja glasbe, ki je združil tako dognanja glasbene folkloristike in komparativne muzikologije kot muzikologijo in antropologijo.

3 Poleg ICTM je v svetu pomembna še mednarodna etnomuzikološka organizacija Society for Ethnomusicology (SEM) s svojim sedežem v Severni Ameriki. Obe imata sicer mednarodno članstvo in se ukvarjata z vsemi glasbami sveta, le da ICTM deluje − tudi s svojimi konferencami − po celem svetu, medtem ko je SEM zasidrana izključno v Severni Ameriki.

4 V povezavi z dunajskim muzikološkim inštitutom, avstrijskim Phonogrammarchivom, ki je najstarejši avdiovizualni raziskovalni arhiv na svetu, avstrijsko komisijo za Unesco ter dunajsko glasbeno akademijo, v prostorih katere je konferenca tudi potekala, jo je organiziral avstrijski nacionalni odbor ICTM, ki ga je (baje po naključju) sestavljalo sedem etnomuzikologinj z Gerlinde Heid in Ursulo Hemetek na čelu, udeležilo pa se je je okoli petsto udeležencev.

5 O ostalih se je lahko zgolj na kratko seznanil v debeli, tristo strani obsegajoči publikaciji konference, ki je vsebovala vse povzetke referatov in jo je poleg ostalega materiala dobil vsak udeleženec.

6 Izraz »Squeezing« se nanaša na »pritisk« v smislu tehnične značilnosti glasbila in hkrati v smislu družbenega pritiska, ki je povezan z njegovo zgodovino.