Letnik: 2007 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Pavel Šivic

Iz arhiva

Ob stoletnici Marjana Kozine

Marjan Kozina, vsestransko nadarjeni umetnik in eden najpomembnejših slovenskih skladateljev preteklega stoletja, je zapustil bogato glasbeno in literarno zapuščino, ki je danes žal vse premalo poslušana in brana. Morda je stoletnica lahko vzgib za ponovno zanimanje za dela tega duhovitega moža, ki ga tokrat predstavljamo s spominskim portretom izpod peresa njegovega sodobnika in s poglavjem iz zbirke njegovih humoresk.

Marjan Kozina – razgledan in duhovit

Še danes mi zveni v ušesih njegov Zdrav, vesel, s katerim je rad pozdravljal svoje prijatelje in znance. Marjan Kozina je namreč sovražil dolgočasnost, puščobnost in turobnost ne le v vsakdanjih stikih z ljudmi, ampak tudi v svojih spisih in prevodih, nič pa v svoji glasbeni ustvarjalnosti. Spada med zelo redke slovenske skladatelje, ki jih odlikuje humor v glasbi.

Študirala sva nekaj časa vštric pred vojno, tako v Ljubljani kot v Pragi, Marjan se ni s fanatizmom ogrel za nobenega še tako znamenitega glasbenega mentorja, ampak od vsakega pobral tisto, kar se mu je zdelo, da ustreza njegovim že zgodaj dozorelim umetniškim nazorom.

Srečeval sem ga v partizanih. Na osvobojenem ozemlju ga pogosto tudi po več dni ni bilo na spregled in nihče ni vedel, kje je napisal številne zborčke za najmlajše, kako so se mu rojevali osnutki za njegovo poznejšo simfonično tetralogijo in kdaj je napisal tiste partizanske samospeve, ki spadajo med najboljše, kar je med NOB nastalo v Beli krajini.

Sledil sem njegovim uspehom po osvoboditvi, ko je zbudil veliko pozornost s svojo opero Ekvinokcij in ko so stavek za stavkom na snemanjih in koncertih preskušali: Ilovo goro, Žrtvam, Belo krajino in Proti morju, štiri simfonične stavke, ki so in bodo ostali na repertoarju naših instrumentalnih koncertov.

Tudi v zadnjih letih njegovega prekratkega življenja sem se kdaj pa kdaj pomenil z njim, ko je že užival čast rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti pa aktivno posegal v različna poprišča naše kulturne dejavnosti.

Marjan Kozina je bil že za mlada dober matematik, šahist, lingvist in vešč več svetovnih jezikov, lastnosti torej, ki jih pri umetnikih redko najdemo. Predvsem pa se ni odpovedal šaljivosti, dovtipnosti in duhovičenju, ki so ga spremljali do zanjih dni. Njegovo opravičilo je bilo de gustibus nil nisi bene. Svoje občasne zagrenjenosti ali zle volje ni rad kazal in čedalje bolj sem prepričan, da se je zatekal k Prešernovemu receptu »ki vtopi vse skrbi ...« zaradi hudega razočaranja, ki ga pretrpel njegov ponos. Bil je prepričan o svojem skladateljskem poslanstvu, ki naj bi ga popeljalo v veliki svet. Razmere pa so hotele, da takoj po osvoboditvi ni mogel čez mejo, ko pa so se te odprle, je bilo prepozno. Zamujen je bil tisti trenutek, ki je na primer Šostakoviča in njegovo Leningrajsko simfonijo ovenčal s svetovno slavo.

Že v študijskih letih mu je znanje jezikov omogočilo stik z mladino najrazličnejših narodnosti in prepričanj. Ne bom pozabil, kolikokrat smo se pred Hitlerjevim prevzemom oblasti v Nemčiji sprehajali po Vaclavskem trgu v Pragi ob ostrih debatah s Čehi, Nemci, Italijani, ruskimi emigranti, Židi – in ugibali o usodi, ki nas v skorajšnji bodočnosti utegne doleteti. Črnogledi med vrstniki smo se žal najmanj motili ... Toda Marjan nikdar ni zdržal brez šal, s katerimi je zabaval družbo, če mu je bila všeč. Kako smo ga skozi okna opazovali, ko je v kakem bifeju sunil krožnik ali pribor, pa ga prebrisano zopet postavil na svoje mesto z opozorilom, koliko laže je neopaženo kaj izmakniti, kot pa neopaženo vrniti ob budnem očesu prodajalcev.

V partizanih je o Kozini šel glas, da je sila spreten, kadar je treba ob hudi stiski bliskovito bežati in si rešiti golo kožo. Povsod je bil priljubljen in imel je prijateljev na pretek. Nekoč je ponoči pritaval v Vojno vas za Črnomljem med naše barake ves krvav po obrazu in z razbitimi očali. Spregledal je škarpo, s katero so pratizani razkopali cesto, da nemški tanki ne bi mogli prek, in zdrknil v globino. Na srečo sem imel pri sebi dvojna očala in mu vsaj začasno pomagal iz zadrege.

Po vojni Kozinova radodarnost ob raznih prilikah ni poznala meja. Ko je dobil za eno svojih simfoničnih skladb za tedanji čas znatno vsoto, jo je poklonil članom orkestra, ki so njegovo delo izvajali. Včasih pa je takšno darežljivost spremljala prava burka. Ob podobni nagradi se je s tovariši vračal iz gostilne dobre volje skozi mesto domov. V jutranjem mraku je zagledal patra frančiškana, ki jo je mahal skozi Zvezdo proti frančiškanski cerkvi. Glasno se je zgražal nad tem, da mora pater po zasneženi poti v golih sandalah. Hitel je za njim, se zmuznil skozi samostansko klavzuro in stopil pred priorja. Segel je v žep in položil na pult šop bankovcev z besedami: »Kupite vendar svojim bratom poštene čevlje!«

Ko je papež svetemu Juriju preklical svetniško blaženost, je Kozina napisal črtico o nesreči, ki je zadela Belo krajino, češ da užaljeni sveti Jurij ne mara več prihajati na belem konju v deželo, zato ni prave pomladi in ne zelenijo ne livade ne bregovi ... In ko je starosta avstrijskih skladateljev, že pokojni Josef Marx, na Dunaju slavil osemdesetletnico v krogu svojih nekdanjih študentov, med katerimi je bil tudi Kozina, je ta v svoji čestitki ob gromkem smehu vseh prisotnih izjavil, da je bil vedno vnet za glasbo, vendar slab »marxist«.

V enem pogledu pa Marjan Kozina ni poznal ne šale ne popustljivosti, v kompoziciji. Ni se mogel sprijazniti z avantgardnimi smermi v glasbi in je v času, ko smo se začeli zgledovati po novih tokovih v glasbenem svetu, z ostro besedo in črko branil stare vrednosti, napadal pa zanj nesprejemljive zvočne in oblikovne novosti. V trenutkih malodušja se je zatekel v Radio, prosil, da mu predvajajo njegova dela in se zamislil v njihovo vsebino.

Kdor želi imeti zaokroženo sliko o življenju in ustvarjanju Marjana Kozine, ne sme le poslušati njegovih skladb, ampak mora prebrati njegova poljudnostrokovna dela, njegove prevode, številne črtice in polemične spise!

Ali bi ga bila starost, ki je ni dočakal, bistveno spremenila? Ne verjamem!

Pavel Šivic – Spomini na sodobnike (Revija GM, 26. 3. 1982)

O MUZIKANTIH

Poljudno-znanstvena razprava

Tale reč se po navadi začne tako: tu je neka teta in tu je neki nadobudni nečak ali nečakinja. Nekega lepega dne pogleda teta nečaka (-njo) in v glavo ji sine misel: tole dete je bistro, na vsak način se mora učiti muzike. Vir vse muzikalične umetelnosti je pa klavir in zato gre dete najprej v klavirsko učbo. Tako postane tisto, čemur bi najprimerneje rekli

KLAVIRSKA ŽIVAL

Ubogo dete, z malimi, nerodnimi prstki, po možnosti brez posluha, mora dvakrat na teden v šolo Periferija. Tam se uči svirati genialne kompozicije Mlakužnika. In ne samo to: vedeti mora in se naučiti, da v skali C-dur ne sme pograbiti fisa, da pa je to - iz neznanega razloga - zaželeno v G-duru, ampak v F-duru pa je cela reč spet čisto drugačna. Vse bi še nekako šlo, zakaj te muke so prestali tudi veliki mojstri.

V času, ko se dete muči s preučevanjem C-dur lestvice, se na njega zruši cela tolpa pedagogov, inšpektorjev, višjih nadzornih organov in še drugih, za muziko prepotrebnih bitij. Ti mu – brez najmanjšega uspeha – dopovedujejo, da mora pri tipki D dvigniti prstek na prav posebno zvit način, samo tako in nič drugače, pri tipki E pa spet čisto drugače, pri F pa da to ne velja, ker je pri G neobhodno potreben docela drug prijem, in da bi, če bi znal pravilno zaigrati A, nemara kmalu prišel do H in da od tam ni več daleč do konca, kjer se cela reč začne od kraja. Če se bo dete nekaj let ravnalo po teh navodilih in bo počenjalo vse to, kar učijo blagi pedagogi, ni popolnoma nemogoče, da se ne bi naučilo igrati C-dur lestvice po metodi klavirskega učenjaka Iksa, v interpretaciji in z izpopolnitvami priznane pedagoginje Ipsilonke.

Končni rezultat: dete si misli: »Pustite me z vso to robo pri miru, C-dur lestvice se ni mogoče naučiti, treba bi bilo vsaj še dvajset let napornega študija, preden bi bilo sploh mogoče govoriti o muziki.«

Dete obesi klavir na klin in se vrže v koruzo, zakaj življenje je kratko in gre študirat filozofijo ali enologijo ali kinologijo ali kar koli že.

Tako nekako konča svojo kariero deset devetin klavirskih živali. Preselijo se v druge poklice, pedagogi pa dobijo v kremplje nove žrtve.

PEVEC

Ta muzikantska zvrst lahko nastane na dva načina. Nekateri hodijo v posebna učilišča in nekaj let neutrudno prepevajo lalala in mimimi. Ko se tega naveličajo, gredo v opero in tam prepevajo osmega stražnika ali seviljskega frizerja. Če se pevec prehladi, stopi v zasluženi pokoj in razlaga vsakomur, ki ga je voljan poslušati, da je Caruso proti njemu reva in da on tako rekoč za zajtrk zapoje visoki – zdaj se pa res ne morem spomniti – M ali Ž.

Ženski pevci se imenujejo primadone in jih gojijo v vsakem teatru po nekaj.

Drugi način, kako postati pevec, je zabavnejši in preprostejši. V Zgornjem Vinodolu je gasilski festival, ali gala pogreb, ali kakšna podobna veselica. Pomotoma zaide na veselico glavni dirigent Žbogar in postane pozoren na pevca Visokiča, ki se dere glasneje od vseh drugih. »Arduš, to je štima!« si misli slavni dirigent in že je Visokič angažiran v operi. Tam mu specialni mučitelji, ki se imenujejo koruptitorji, v treh letih vbijejo v glavo eno vlogo, včasih celo dve in Visokič začne žeti lovorike, slavo in inozemstvo. Ko se prehladi, gre tudi on v pokoj.

KOMPONIST

je prijeten in ne preveč težaven muzikantski poklic. Nekateri komponisti znajo odigrati preproste pesmice ali celo skale. V glavnem pa skladajo, to se pravi, da melodije svojih soskladateljev preobračajo tako, da jih ne spozna takoj sleherni poslušalec. Če jim to uspe, postanejo slavni v vsej fari, dobivajo honorarje in včasih pišejo celo časopisi o njih. Najbolj imenitnim postavijo hvaležni zanjegovci spomenik, nekaterim celo pred smrtjo.

DIRIGENT

To je najprikupnejši od vseh muzikantskih odtenkov. Njemu ni treba znati tako rekoč nič. Samo stoji pred zborom ali orkestrom in divje maha s paličko ali pa celo brez nje. Temu se pravi interpunkcija. O onih, ki mahajo v dolgih črnih suknjah, večkrat pohvalno piše v Ljubljanski resnici.

Dirigenti v prostem času odkrivajo skrite talente ali pa skrivajo odkrite. Spomenikov jim nehvaležni narod ne postavlja.

VIRTUOZ

To so neke vrste blazneži, ki po šest ur ali več na dan drgnejo ob violino ali nabijajo klavir. Enkrat ali dvakrat na leto nastopijo, to se pravi, da pred maloštevilno javnostjo preigrajo, kar so se mukoma bolj ali manj napačno naučili. Njihovo življenje je bedno, vendar se ni treba bati pomanjkanja novih kadrov.

Kadar škodoželjneži odkrijejo, da je virtuoz nesposoben; da je pevec neozdravljivo prehlajen; da komponist vse preveč nesramno krade; da ima dirigent revmo, tedaj se takle propali muzikant na vsem lepem prelevi in postane

KRITIK

To je mož, ki se ga vsi muzikanti boje, se mu že od daleč klanjajo in ga ob vsaki priliki vabijo na dva deci ali golaž. Nihče od muzikantskih poklicev ni varen pred njim, slehernega pevca, komponista, dirigenta ali vitruoza sme po svobodnem preudarku, glede na lastno počutje in brez ozira na dejansko stanje ozmerjati ali pohvaliti v Ljubljanski resnici. Za to vleče simpatične honorarje. Čeprav njegovih kritik nihče ne mara in malokdo bere, je ugleden mož in cenjen gost Pod hrastoma.

PUBLIKA

Pravzaprav ne sodi med muzikante, vendar jo moramo omeniti, ker bi brez nje muzike sploh ne bilo. To je nekak masovni ali predvolivni sestanek ljudi, ki pridejo iz dolgega časa poslušat, kar jim servirajo virtuozi, dirigenti in drugi proizvajalci hrupnih užitkov. Če je na sporedu kak domač glasbeni proizvod, se publika odlikuje po tem, da je ni. Če pa pride kak zamejec ali lepa deklica iz Kambodže, je publika polnoštevilna.

Publika se izživlja s ploskanjem ali zdehanjem.

(Iz zbirke humoresk Dobra Volja Marjana Kozine, Knjižna zadruga, 1997)