Letnik: 2007 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

Historična Afrika

Urbani zvok Nigerije

Poleg Južnoafriške republike je bila Nigerija ena izmed prvih afriških dežel, katere glasbena produkcija je prodrla na mednarodno, najprej pa na angleško prizorišče. Zares se je začelo že med 2. svetovno vojno, ko so pripadniki nigerijskih ljudstev služili v britanski kolonialni armadi, se z njo borili na bojiščih po vsem svetu, z njo pa prihajali tudi na britansko otočje.

Med njimi so bili tudi glasbeniki in kar nekaj jih je po odsluženi vojaščini ostalo v Londonu in v drugih angleških mestih. Seveda ob svojih številnih sonarodnjakih drugih poklicev, ki pa so ustvarili prave skupnosti, tj. primeren milje in s tem potrebe tudi po lastni glasbeni ustvarjalnosti. Drugi pomemben dejavnik pri tem je bilo rastoče povojno zanimanje za »črni« jazz, ki je s prihodom Američanov dokončno osvojil tedanjo Evropo, in med tema dvema se je tedaj dogajalo ustvarjanje nigerijskih glasbenikov v diaspori. To se je pozneje z razvojem in razmahom popularne glasbene produkcije samo še okrepilo, iz Nigerije so v Anglijo poleg ekonomskih migrantov prihajali na študij tudi mladci z glasbenimi ambicijami – med njimi je bil tudi Fela Anikulapo Kuti, ki je pozneje prav s tamkajšnjimi koncerti pričel svojo mednarodno kariero – pozneje pa so se tja preseljevali kar celi bendi oziroma tam ostajali po koncertnih gostovanjih. Nekateri so se odlično znašli tudi na pop in rock prizorišču. Spomnimo se samo na skupino Osibisa. A zares velik in z leti vedno večji je bil zares samo Fela. Večina »prave« nigerijske glasbene ponudbe se je dogajala zgolj znotraj nigerijskih skupnosti, za njene člane. O tem, ali je zgolj naključje, da upadanje zanimanja in s tem prisotnosti nigerijske glasbene ponudbe na mednarodnem prizorišču sovpade s Felovim odhodom s tega sveta ter traja praktično do prodora njegovega sina Femija, lahko seveda razpravljamo. Ostaja pa dejstvo, da tudi omenjena Femijeva mednarodna uveljavitev, pospremljena z odlično sprejetimi ploščami, zdaj pa okrepljena še z aktivnostmi njegovega (pol)brata Seuna in reaktiviranjem originalnega Felovega orkestra Egypt 80, še zdaleč ni vzpostavila prisotnosti nigerijske godbe v svetovnih medijih, na prizoriščih in v glasbeni industriji sploh, primerljive s prejšnjo.

Zunanji svet je torej svojo pozornost usmeril predvsem na afrobeat, še posebej tisti njegov segment, ki je zavezan izročilu, ki se danes svetu predstavlja z aktivnostmi Femija in Seuna Kutija. Že Lagbaja, ki ni iz tega klana, a uživa doma velik ugled, s svojim Motherlan' Nightclub pa je na lagoškem prizorišču močna konkurenca Femijevemu The New Africa Shrine, ostaja na mednarodnem prizorišču praktično prezrt. Da mednarodno nepoznavanje legende Dedeja Mabiakuja niti ne omenjam. Druga dva pomembna nigerijska stilema – juju in fuji – sta v minulih 30 letih sicer začasno pritegnila mednarodno pozornost predvsem z gostovanji njunih dveh tudi doma najbolj izpostavljenih eksponentov Kinga Sunnyja Adéja in Chiefa Commanderja Ebenezerja Obeyja, ki pa nista odprla niti niše za širši prodor tovrstnih izvajalcev v svet. Presenetljivo, če vemo, da imata ta dva popularnoglasbena izraza doma ogromno tržišče; precej večje kot predvsem na Lagos zamejeni afrobeat. Tudi glasba, ki nastaja v nigerijski diaspori, še posebej v Angliji, in je izrazito urbana, ostaja v neopažena.

Omenjeno tako ni v pomoč pri spoznavanju novega, svežega, aktualnega v tamkajšnji glasbeni ustvarjalnosti. Kajti čeprav nigerijski »izvoz« na mednarodno prizorišče ni (več) primerljiv z nekaterimi zahodnoafriškimi sredinami ali s kongoleško in južnoafriško ponudbo, je Lagos še vedno ena izmed afriških glasbenih prestolnic. Le da je ostajalo tamkajšnje dogajanje zadnjih let slabo dokumentirano ter brez mednarodno dostopnih izdaj. To stanje se je vsaj malo spremenilo − in hkrati dalo vedeti, koliko zamujamo − z lanskoletnim izidom zbirke Lagos Stori Plenti − Urban Sounds From Nigeria.

O tej zbirki pravzaprav že sam podnaslov pove skoraj vse. Prevod naslova v značilni nigerijski »pidgin« angleščini Lagos stori plenti, nekako v stilu »V Lagosu se pa ful dogaja«, seveda vzpodbudi primeren odmerek radovednosti. Med podobnimi meni poznanimi in dostopnimi zbirkami, ki jih je tako ali tako bolj malo, ponuja ta do sedaj najboljšo zvočno introspekcijo v aktualno urbano mladostniško glasbeno dogajanje na lagoškem prizorišču. Kar ni presenetljivo, saj je zelo sveža – nastajala je v Lagosu v letu 2005, izšla je konec marca 2006 v Angliji – in je prva zares tako ozko profilirana, da zajame samo izsek najbolj aktualnega najmlajšega urbanega početja na tamkajšnjem prizorišču; z eno samo, a zelo upravičeno izjemo – z neposredno navezavo na izvorni afrobeat in Fela Kutija preko že omenjenega Dedeja Mabiakuja. Kar hkrati pomeni, da se z njeno pomočjo ob vsej ogromnosti teritorija, ki ga geografsko in v koeksistenci kultur predstavlja Nigerija, vseeno srečamo z najbolj izpostavljenimi in uveljavljenimi nigerijskimi in ne zgolj lagoškimi izvajalci hip hopa, rapa in temu sorodnih glasbenih podžanrov. Lagos Stori Plenti ponuja zgodbo o prodiranju v besedno in glasbeno izraznost mlade generacije v največji afriški državi in v enem največjih urbanih konglomeratov na tem kontinentu. Izraznost, ki je šokantno urbana, a še vedno bolj ali manj opazno ter vztrajno zavezana glasbenemu izročilu svojega okolja. Pa četudi je to izročilo – kot se za mlado generacijo in nadaljevalce spodobi – zgolj tista neposredna glasbena polpreteklost nigerijske popularne godbe, ki se kaže v dveh, treh že omenjenih prevladujočih stilemih: v afrobeatu ter glasbi juju in fuji. Paleta reprezentantov tovrstnih praks nam to prizorišče predstavlja v vsej njegovi raznovrstnosti, vedno pa udarno, ozaveščeno, zabavno.

Lagos Stori Plenti seveda nima pretenzije, da bi bila pregled stanja popularnih glasbenih stilov v današnji Nigeriji. Gre zgolj za tipanje za ustvarjanjem najmlajše generacije tamkajšnjih ustvarjalcev, ki jo ne glede na poreklo in konkreten glasbeni izraz združuje predvsem nov odnos do družbe. Urban, izrazito kritičen, ozaveščen, kozmopolitski. Gre za generacijo, ki je že zrasla ob hip hopu, reggaeju in dancehallu, ki pa je to izkušnjo lokalizirala v nove izrazne forme. Zgodbe, ki jih pripovedujejo skladbe, uvrščene v to zbirko, ter življenjske usode njenih izvajalcev, zapisane v spremno knjižico, poskušajo predstaviti to novo perspektivo, predvsem pa posredovali vsaj bežno občutenje tega, kakšna sta življenje in glasba v današnjih revnih predmestjih; poslušamo lahko najbolj uspešne nigerijske raperje, ki zrelo in ortodoksno rapajo v »pidginu«, hiphopovske eksperimentatorje iz nigerijske diaspore v Londonu, ki elemente urbane kulture zanimivo ponovno vežejo na tradicijo svojega porekla, predstavnike posebnega, iz reggaeja in dancehalla izhajajočega stila, ki ga je naplavilo prizorišče v lagoškem getu Ajegunle, fante, ki navkljub nerazumevanju okolice svoja besedila podajajo v »preveč komplicirani angleščini«, ker vztrajajo pri mednarodnih ustvarjalnih standardih, kot jih sami razumejo, ter legende, ki jim je uspelo ohraniti spoštovano mesto med mladci prav zato, ker so svoje glasbene izkušnje uspeli umestiti v posodobljen okvir. Čeprav nam namen in obseg tega pisanja ne omogoča povzemati posameznih zgodb o tamkajšnjem dogajanju − te so sicer z življenjskimi zgodbami protagonistov in v glavnem tudi s prevodi besedil v razumljivo angleščino vred dokaj temeljito predstavljene v spremni knjižici − velja seveda vsaj omeniti posamezne izvajalce. Uvodno skladbo v zbirko z naslovom, ki je kot naročen za to − I am a Nigerian − je prispeval Terry tha Rapman, eden najbolj cenjenih tovrstnih izvajalcev na lagoški sceni, ki ustvarja besedila v angleščini. Potem sledi skok k enemu najpomembnejših nigerijskih ustvarjalcev v diaspori, k JJC-ju, ki deluje na londonskem prizorišču. Njegova je skupina 419 Squad, ki si je naziv nadela po številko člena nigerijskega kazenskega zakonika, v katerem je kriminalizirano kaznivo dejanje mednarodnih finančnih goljufij, po katerih so Nigerijci zasloveli v zadnjem obdobju veliko bolj kot po glasbi. Zanimivo je tudi, da je na posnetku za to zbirko sodeloval tudi eden najbolj cenjenih tanzanijskih raperjev T.i.D. (aka Top in Dar). Naslednji prispevek nas odpelje nazaj v Nigerijo k še enemu ključnih lagoških ustvarjalcev, Eedrisomu Abdulkareemomu, ki izstopa s svojo politično angažiranostjo in slovi po svojih sporih z oblastmi. Zato ni presenetljivo, če je v tej zbirki predstavljen z naslovno skladbo z njegovega konec leta 2005 izdanega albuma Letter To President. Weird MC aka Da Rappatainer je ena od pionirk hip hopa v Nigeriji. Ker je bila rojena v Angliji, svojo mladost pa je preživela »40 % v Londonu in 60 % v Lagosu«, ji je bilo to seveda precej lažje postati, kot če bi kot ženska prihajala iz kakšnega lagoškega predmestja. Poleg pionirskih ji priznavajo tudi inovativne zasluge, v zadnjem času predvsem pri spajanju tradicije s sodobnostjo: na primer z uporabo zvokov tradicionalnih tolkal ali celo s sodelovanjem izvajalcev na tradicionalnih glasbilih na njenih koncertih. Posebej za to zbirko je bila producirana skladba z naslovom Odolaye, skupni projekt štirih pomembnih lagoških izvajalcev: raperjev Azadusa, Bantuja in Modenineja, svoje pa je prispeval kot izvajalec in na koncu tudi kot producent skladbe legenda afrobeata Dede. Ker je Azadus pomemben lagoški raper, njegova založba pa ni dovolila, da bi v to zbirko uvrstili eno izmed njegovih že izdanih pesmi, je to žal zaenkrat tudi edina priložnost, da ga lahko v Evropi sploh slišimo.

Popotovanje po urbani zvočnosti Lagosa nadaljujemo z uglednim raperjem Modeninejem, enim najboljših freestylerjev v Nigeriji, ki ima tudi že mednarodni ugled; pri posnetem, uvrščenim v zbirko, se mu je pridružil še raper z imenom OD. V zbirki so z dvema komadoma prisotni tudi predstavniki že omenjene avtohtone scene ragga iz lagoškega predmestja Ajegunle. Prvi je duo Nutty and Wharfy, drugi pa morda najbolj cenjen predstavnik tega posebnega lagoškega zvoka African China. V skladbi zgovornega naslova Mr. President se mu je pridružil še en njegov predstavnik po imenu Efe. Ruggedman je eden najbolj popularnih raperjev v Nigeriji. Rapati je začel v angleščini, nato nadaljeval v »pidginu«, kar so mu nekateri zamerili, saj naj bi bil to znak komercializacije in poskus ugajati širšim množicam. A ko se je odločno postavil proti manipulacijam z izvajalci tovrstne godbe, ki se jih gredo tamkajšnje radijske postaje v navezi z močnimi založniki, ter tako prišel v spor tudi z nekaterimi znanimi izvajalci, ki so v teh navezah uživali privilegije ne glede na svojo dejansko kvaliteto, je postal pravi idol nove generacije. Eden precej cenjenih izvajalcev bolj »mehkega« rapa je tudi Faze, D'Banja pa je izvajalec, ki je bil leta 2005 nagrajen z vseafriško glasbeno nagrado Kora v rubriki »najobetavnejši afriški umetnik«. Bantu Ade in Adewale Ayuba, prvi raper, ki deluje na nemškem prizorišču, drugi pa priznan fuji glasbenik, sta izvajalca z največjo mednarodno reputacijo, saj imata od leta 2005 svoj album Fuji Satisfaction, izdan pri berlinski založbi Piranha, ki je bil zelo uspešen in tudi nagrajevan. Morda najbolj nostalgičen, najdaljši in zelo sočen kos godbe z naslovom Niger Delta Jam s prepoznavnimi afrobeat izpeljankami in z epsko zgodbo o aktualnem dogajanju v z nafto bogati delti reke Niger je v zbirko prispeval legendarni Dede, zaključi pa jo svojski MC Six Foot s svojimi One Dog and City Boys in uspešnico Anwuli.

Ko po poslušanju potegnemo črto pod to pestro, odlično izbrano in polno tekočo zbirko primerkov urbane nigerijske zvočnosti, lahko samo rečemo: »Končno!« Seveda ob predvidevanju, kaj vse zanimivega se mora še dogajati na lagoški glasbeni sceni, ter ob spoznanju, kako malo zares vemo o tem.

Zoran Pistotnik