V svetu glasbe

Med črnim in belim

Imeti klavir, igrati klavir in po možnosti biti del klavirske pianistične smetane v mednarodnem merilu so še vedno sanje marsikaterega otroka, ki se pravzaprav ne zaveda, kaj ga na tej poti čaka. Poklicnemu pianistu v sodobnem času namreč ne zadostuje tistih šestdeset minut slave, ploskanje publike, polna dvorana poslušalcev, cvetje ob koncu koncerta in (po možnosti) dobra kritika.

»Ko bom velika, bom pianistka,« me je davi učenka seznanila s svojo življenjsko odločitvijo. »Prav. Čaka te vsakič približno šestdesetminutna slava, leta in leta discipliniranega večurnega vadenja in negotova prihodnost,« sem ji odvrnila. Učenka me ni razumela ali me ni hotela razumeti, saj je imela pred sabo svoj življenjski cilj: postati pianistka in ena številka več (česar ji nisem povedala) v večmilijonski množici pianistov na svetu.

S svojimi oseminosemdesetimi črnimi in belimi tipkami, fascinantno obliko in sapo jemajočim tonom je klavir (še) vedno na prvem mestu med t. i. klasičnimi glasbili. Težko razumeti? Niti ne. Dovolj je slediti nepreglednemu številu klavirskih tekmovanj, ki se gotovo vsak mesec dogajajo nekje na svetu in privabljajo armado pianistov, številu zgoščenk s klavirsko glasbo, klavirski literaturi, tovarnam klavirja, vedno novim (beri starim) znamkam klavirjev, festivalom, specialističnim klavirskim seminarjem itn. Preživljati se s tem poklicem danes pomeni imeti kot prvo strokovno vodeno kariero s strani menedžerja, ki mora vedeti, kako tržiti igranje in renome svojega varovanca, ter imeti jasno izdelano večletno strategijo ponudbe in kot drugo − imeti dobrega zdravnika. Še vedno sem mnenja, da je hoja pri človeku dokaj naravno gibanje, igranje na klavir pa ne. Večurno sedenje za klavirjem in neusmiljena uporaba rok ob nezavedanju, kaj se pri tem dogaja, vodi samo k poškodbam, ki so lahko prikrite in zelo frustrirajoče, ali tudi k tistim poškodbam, ki za pianista pomenijo samo »fin de siècle« v karieri.

Ne morem razumeti arogance prenekaterega pianista, ki se ne vidi kot možno žrtev poškodb zaradi igranja na klavir, saj ni zagotovila, da do poškodbe ne bo prišlo. To potrjujejo življenjske zgodbe znanih pianistov, kot so Garry Graffman, Leon Fleisher, Wanda Landowska, Artur Schnabel, Ignaz Friedman, Sergej Rahmanjinov, Glenn Gould, Michel Beroff, Richard Good in še bi lahko naštevali. Poškodbe so realnost, kot so tudi podatki o poškodbah pianistov, pridobljeni v sodobnih raziskavah: 64 % poškodb živcev in okostja, 22,5 % poškodb zaradi vnetja živca ali ukleščenja živca, 7 % poškodb zaradi nenamernih in nekontroliranih gibov ter 2 % poškodb zaradi psihičnega stresa, ki se odraža na našem telesu.[1] In če so poškodbe realnost, je usodnost za marsikaterega pianista dejstvo, da Slovenija ne premore zdravnikov specialistov, ki bi obravnavali izključno in samo poškodbe glasbenikov. V tem pogledu so privilegirani samo športniki, za glasbenike se zdi, da niso dovolj profitabilni. V tujini je že dolgo časa uveljavljena t. i. glasbena medicina, obstajajo ne samo zdravniki specialisti, ampak tudi softwarski programi, kot je Disklavier, ki so ga razvili dr. Kathleen Riley iz ZDA (Miller Institute, New York) in skupina raziskovalcev iz Hannovra v Nemčiji, s pomočjo katerega je možno postaviti zelo natančno diagnozo distonije in načina rehabilitacije. Dokler omenjenega ne bomo imeli v Sloveniji, si bodo pianisti morali pomagati tako, kot so jih učili njihovi starši in stari starši: »Pomagaj si sam in še bog ti bo pomagal,« s čimer se bo treba (po vsej verjetnosti) sprijazniti še za dolgo časa. Črnogledost ne pomaga. Pomaga pa »poslušati« telo in biti pozoren na še tako majhno bolečino, ki je lahko indikator poškodbe. Večletne raziskave na področju pianističnih poškodb govorijo sicer o osmih indikatorjih, ki kažejo na morebitno poškodbo pri pianistu:

- utrujenost ali pomanjkanje vztrajnosti pri igranju in vadenju

- občutek nemoči v ramenih, rokah ali podlaktih

- otrdelost

- nezmožnost kontrole ali koordinacije

- hladne roke in drugi deli telesa

- krč in mravljinci v rokah

- odrevenelost ali izguba občutljivosti

- bolečine v vratu, hrbtenici, mišicah roke, nadlakti, podlakti ali dlani

Bistveno si je zapomniti, da najbolj pogoste poškodbe, kot so burzitis, tendinitis, sinoviitis, tendosinoviitis, tendovaginitis, sindrom zapestnega kanala in sindrom karpalnega kanala, lahko prizadenejo vsakega pianista, ne glede na starost ali izkušnje.

Poživila? Ne, hvala!

Igranje klavirja je naporna fizična dejavnost in kot pri vsaki drugi fizični dejavnosti se tudi pri tej porablja energija. Porabo energije bi lahko na primer stopnjevali takole (zaradi lažjega razumevanja so podatki v %): šivanje 13 %, pisanje na računalniški tastaturi 31 %, pranje perila na roke 80 %, govorjenje 41−47 %, igranje trobente 31−60 %, dirigiranje 53−120 %, igranje klavirja 47−270 %.

Če vsakdanjemu izčrpajočemu vadenju pianista dodamo še ponavljajoče strese zaradi nastopov, priprav na nastope ali na tekmovanja, lahko razumemo odločitev posameznika po poseganju za določenimi dovoljenimi ali celo nedovoljenimi poživili. Poživila so v svetu klasične glasbe še vedno tabu, hkrati pa pridno in veselo polnijo rumene strani zabavne glasbe − tako se vsaj zdi. Vendar klasični glasbeniki, med njimi tudi pianisti, niso izjema, kar se tiče jemanja poživil, in nekateri jih celo zagovarjajo. Mislim predvsem na uporabo valiuma (pianist Samuel Sanders, ZDA) in inderala (Charles Brantigan, tubist in raziskovalec ožilja v ZDA, Ruth Ann McClain, prof. prečne flavte na Rhodes College v Memphisu, ZDA ...). Inderal je beta bloker proti tremi, drhtenju rok ipd., ki ga zdravniki ponavadi predpisujejo proti hipertenziji. Kar je za nekoga rešitev, je lahko za drugega najslabša odločitev v življenju, ker lahko stranski učinki pri čezmerni uporabi tega zdravila povzročijo blokado ali »zamrznjenost« možganov (spominske luknje), zmanjševanje ravni adrenalina, kar je nevarno predvsem za osebe, ki imajo astmo ali alergijo, občutek t. i. »kratke sape« ali zmanjševanje srčnega utripa. Nadomestna rešitev, ki se kaže kot nekaj skodelic kave, polnih kofeina, niti ni tako dobra. Sodobne znanstvene raziskave govorijo celo o povezanosti kofeina in svetlobe. Tako kofein lahko deluje poživljajoče v temnem prostoru pri osvetljenosti od 200 luksov, zelo moteče pa pri osvetljenosti 800−15.000 luksov, kar približno ustreza osvetljenosti koncertnega odra. Kaj torej storiti? Rešitev vsekakor niso poživila, so pa lahko programi za pianiste, ki jih v zadnjem času zasledimo tudi v Sloveniji. Vodita jih priznani slovenski pianistki Damjana Zupan in Marina Horak, ki si prizadevata za dobro počutje pianista med vadenjem, po vadenju in pri premagovanju neprijetnih ovir, kot je trema.

Mali Mozarti

Razumem odločitev staršev, da bi otroka glasbeno izobraževali, po možnosti na klavirju (tako kažejo podatki glede vpisa na glasbenih šolah). Ne razumem pa njihovega stališča »za vsako ceno«, ko ne upoštevajo predispozicij svojega otroka, ki so nujne za dobro igranje klavirja in poklicno usmeritev. Res je, da so svetovno znani pianisti začeli igrati klavir v svojih rosnih letih in že takrat pokazali zavidljivo raven izvajanja (Dubravka Tomšič Srebotnjak, Arthur Rubinstein, Vladimir Ashkenazy ...). Vendar so to izjeme, kjer so bili združeni talent, delo, dobro vodenje s strani učiteljev, ustvarjalnost, velika ljubezen do glasbe ... in ščepec glasbene genialnosti. Tudi čas je bil drugačen. Pianistov zvezdnikov je bilo manj, trg za spektakularne glasbene dogodke je bil še relativno nezasičen. Danes je drugače. Še prepotrebne predispozicije in, recimo, glasbena »unikatnost« ne pomagajo izredno nadarjenem otroku, da bi se od »malega Mozarta«, čudežnega otroka prebil naprej in obstal v klavirski areni. Namenoma rečem areni, ker je cena, finančna in duševna, za preboj in obstoj v tem klavirskem svetu včasih resnično prevelika. Sledimo pravzaprav zgodbi, eni izmed mnogih o (ne)uspehu pianista, kjer so želje otroka (staršev) šele uvod v to zgodbo, objektivne možnosti njena kulminacija, a trd padec v realni svet, kjer ni poti ne naprej ne nazaj, žal konec te zgodbe.

Nisem pesimist, toda gledam na stvari objektivno in sedaj po (pre)mnogih letih − trezno. Kolo pa se vrti kar naprej in naprej, brez konca in kraja. Pianisti prihajajo in odhajajo v čedalje večjem številu, entuziazma in večnega navdiha pri mladih pianistih (še vedno) ne manjka, kar potrjuje zgodba japonskega mladega tekmovalca na enem od mednarodnih klavirskih tekmovanj. Na moje vprašanje, kako mu uspeva igrati Chopinove etude kot po tekočem traku, tehnično brezhibno in brez napak, mi je odgovoril: »Vadim od svojega tretjega leta po nekaj ur na dan. Sedaj vadim skromnih devet do deset ur dnevno, od tega posvečam pet ur Chopinovim etudam. Želim si biti svetovno znan pianist.«

Brez komentarja!

Lorena Mihelač

Opomba:

1 Greico, A et. Al. (1989). Muscular effort and musculoskeletal disorders in piano students: electromyographic, clinical and preventive aspects. Ergonomics, 32:697−716; Zaza, Christine. (1998). Musculoskeletal disorders in musicians. Canadian Medical Association Journal, 158: 1019−1025.