Letnik: 2007 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Marina Barbara Žlender
Mirtru Escalona Mijares
Poet glasbe
Mladi venezuelski skladatelj Mirtru Escalona Mijares živi in ustvarja v Parizu, svojo nadarjenost pa je publiki dokazal že na številnih festivalih in mednarodnih manifestacijah in je prejemnik večjih nagrad. Odlikuje se v skladbah za soloinstrument, v katerih se pretanjenost njegovega glasbenega mišljenja izrazi v vsej svoji paleti zvočnih nians in kontrastov.
Njegova glasba je obdarjena z izjemnim notranjim dinamizmom, ki variira od impulzivnih intervencij do subtilne prefinjenosti, vse do meje slišnosti. Posebno mesto v njegovem opusu si prav gotovo zasluži Pet skladb za flavto, ki nam vzbudijo daljno asociacijo na dela Helmuta Lachenmanna, a nič več kot to, saj njihova izvirnost in pripovedna moč nedvomno kažeta na ustvarjalni potencial mladega avtorja. Pri poslušanju glasbe Escalone Mijaresa je treba posebno pozornost posvetiti njegovemu »notranjemu ušesu«, s katerim nezmotljivo sledi svoji glasbeni misli in jo spreminja v prosojen zvočni prostor, ki ga s svojim individualnim razvojem zvoka napolnjuje linearno. Na osnovi tega principa skladatelj ustvarja dialoge med instrumenti, s tem pa poraja kompleksne in raznolike glasbene dogodke. Da bi vam pobližje predstavili nadobudnega mladega ustvarjalca, smo mu prek elektronske pošte postavili nekaj vprašanj:
Kje si pričel svojo glasbeno kariero?
V Venezueli, lahko bi rekli julija 2000, na VII. Festivalu Atempo, na katerem je venezuelski violinist David Nuñez poustvaril moje Štiri skladbe za violino solo.
Kako si prišel do odločitve, da odideš v Francijo?
Ob koncu svojega študija v Venezueli sem se želel naprej izobraževati v tujini, pri tem pa sta me zanimali predvsem dve deželi: Francija in Nemčija. V tistem času sem srečal Paula Méfana in Joséja Manuela Lopez-Lopeza. Slednjemu sem izrazil svojo željo in oba sta me spodbujala ter mi izjemno veliko pomagala, da sem lahko prišel v Pariz in se posvetil študiju pri njima.
Kako pa si oblikoval svojo skladateljsko osebnost?
S študijem sem pričel v Venezueli, v mestu Duaca, nedaleč od Barquisimeta, ki se nahaja 363 kilometre zahodno od Caracasa. Najprej sem študiral pri Rafaelu Savedru v San Cristobalu in pri Gerardu Gerulewiczu v Caracasu. Ko sem prišel v Francijo, sem kot slušatelj najprej prisostvoval predavanjem Paula Méfana in Joséja Manuela López-Lópeza na Université Paris VIII, sprejet pa sem bil tudi v razred kompozicije pri Sergiu Ortegi na École Nationale de Musique de Pantin. Zatem sem obiskoval več predavanj komponiranja instrumentalne in elektroakustične glasbe. Kar zadeva elektroakustično glasbo, sem diplomiral v razredu Christine Groult na École Nationale de Musique de Pantin, obiskoval pa sem tudi staž glasbene informatike v Centre de Création Musicale Iannis Xenakis (CCMIX). Obenem sem študiral kompozicijo instrumentalne glasbe pri Ivanu Fedeleju na Conservatoire National de Région de Strasbourg in Philippu Lerouxu à l’École Nationale de Musique de Blanc-Mesnil, tako da sem diplomiral pri obeh skladateljih.
Katerim interesnim področjem se najbolj posvečaš?
Zanima me vse, kar je povezano z mojim poklicem. Trenutno mi je v velik izziv mešana glasba ali musique mixte, z ali brez live electronics. Do sedaj sem pisal instrumentalno in akuzmatično glasbo, zdaj pa bi se rad izpopolnil na tem področju svojega poklica. Musique mixte zahteva dobro znanje o fizičnih osnovah zvoka in same kompozicije, obenem pa je popolnoma drugačen tudi skladateljski način razmišljanja.
Kako vidiš svoje mesto v pariškem okolju?
Težko bi rekel, da imam v pariškem prostoru neko mesto. Leta, ki sem jih preživel v Parizu, so mi omogočila izboljševanje in poglobitev svojih znanj skupaj z odličnimi izvajalci, ki so pokazali velik interes za mojo glasbo. Med njimi so kontrabasistka Charlotte Testu, bračist Cyprien Busolini, klarinetist Iván Solano, flavtista Geneviève Dérape in Cédric Jullion, tolkalec Vitier Vivas in številni drugi, katerih imena sem v tem trenutku nepravično pozabil omeniti.
In tvoj študij v Lyonu?
Imel sem izjemno srečo, da sem svoj študij lahko nadgradil na Conservatoire National de Musique et Danse de Lyon (CNSMD). Trenutno obiskujem študij kompozicije z opcijo glasbene informatike pri Robertu Pascalu, Denisu Lorrainu in ekipi SONVS-a: Christophu Germaniqueu, Françoisu Rouxu, Jeanu Hollevillu in Luciju Antignaniju. So odlični profesionalci in pedagogi, specialisti na področju, ki me trenutno najbolj zanima. Izobraževanje je individualno in na zelo visokem nivoju. Iskreno ga priporočam vsem skladateljem, mlajšim od trideset let, ki bi radi poglobili svoje znanje kompozicije in glasbene informatike.
Kako se želiš uresničevati v prihodnosti, kje vidiš svojo ustvarjalno pot?
Kot vsak profesionalec si želim s svojim delom omogočiti dobro življenje, ne da bi moral za to delati estetske ali politične kompromise. Rad bi poučeval v Evropi in Venezueli, da ne bi izgubil stikov s svojo deželo in da bi lahko svoje izkušnje posredoval novim generacijam. Želel bi tudi nadaljevati svojo pot na mednarodni evropski ravni v Evropi, ZDA in Latinski Ameriki ter poglabljati delo z instrumentalisti, ki bi si vzeli čas za poglobljeno interpretacijo mojih del. Bil bi tudi vesel, če bi uspel pisati poezijo z zvoki, »svojo poezijo«, saj verjamem v glasbo, ki je snovne in ne le tehnične oziroma raziskovalne narave. Tako tehnično kot raziskovalno plat glasbe štejem za zelo pomembno, vendar pa nista končni cilj naše umetnosti. Včasih na to zelo hitro pozabimo.
Kakšna je situacija v krogih sodobne glasbe v Parizu in v Franciji nasploh?
V tem trenutku je situacija dokaj občutljiva in odzivi, ki jih prejemamo, niso preveč optimistični oziroma naklonjeni tovrstnemu glasbenemu krogu. Velike institucije bodo to krizo preživele, novi ansambli in mali festivali v Parizu in znotraj Francije pa bi zaradi pomanjkanja pomoči lahko celo izginili. To bi bila seveda velika škoda, saj je Francija ena redkih dežel, kjer imamo priliko sodobno glasbo slišati tudi v majhnih vasicah.
Kakšen pa je položaj te glasbe v evropskem kontekstu?
Mislim, da se je situacija glede na kulturne izmenjave zelo izboljšala glede na dogajanje pred desetimi, dvajsetimi leti. Trenutno obstajajo skladatelji, ki poleg domače dežele poučujejo tudi v drugih državah. Poleg tega ima Evropska unija po prvi krizi ustanavljanja možnost postati mnogo bolj dinamična in lahko s svojo kulturno raznolikostjo, ki vključuje vse države članice, postane platforma kulturnih izmenjav in razvoja, ki so nujni za vse.
In načrti za koncert v Sloveniji?
Hm, nikoli se ne ve …
Marina Barbara Žlender