Letnik: 2007 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Sonja Vilč

Planet Montreal

Veliki pok montrealske glasbene ustvarjalnosti

Montreal je zadnjih nekaj let eno izmed žarišč svetovnega glasbenega dogajanja. Različne glasbene ustvarjalce, kot so Tiga, Kid Koala, Arcade Fire in Godspeed You! Black Emperor, če naštejemo zgolj najbolj zveneča imena takšne in drugačne glasbene alternative, je razneslo po svetu iz istega glasbenega jedra – živahne, raznolike in polnokrvne glasbene scene na otoku sredi reke St. Laurent. Nekaj desetletij prej je to isto mesto v orbito živih legend izstrelilo tudi samega Leonarda Cohena.

Razloge za fenomen montrealske glasbene scene lahko najdemo marsikje. Prvič, Montreal je zagotovo kulturna prestolnica Kanade. Brez interesa po uspehu v mainstreamu ter diktaturi biznisa, ki ga je najti v bližnjem (za kanadske razmere seveda) Torontu, Montreal pooseblja ustvarjalno izvirnost in alternativo. Montreal je tudi multikulturno mesto, ki ga poleg raznoraznih priseljencev zaznamuje intrigantna in ne povsem doumljiva mešanica frankofonske in anglofonske kulture. Nedoumljiva predvsem zato, ker obiskovalec lahko opazi, da kulturi sicer sobivata, ampak včasih kot ločeni in antagonistični entiteti, drugič se spet povezujeta in ponosno zatrjujeta, da je ravno kombinacija anglo-franko tista, ki dela to mesto tako posebno in privlačno za vse, ki hočejo biti tam, kjer je dogajanje.

Prostor alternative

Da bi vsaj delno razumeli dinamiko delitev in stikov med frankofonskim in anglofonskim polom, je seveda potrebno vsaj osnovno poznavanje zgodovine − dejstva, da so Francozi izgubili vojno proti Angležem, da so bili Francozi skozi zgodovino province Quebec poceni delovna sila, kmečko prebivalstvo, podrejeno angleškim gospodarjem, ter da so svojo identiteto in odpor gradili predvsem na zavezanosti drugemu jeziku in drugi verski pripadnosti. Nasproti protestantskim Angležem je bilo francosko prebivalstvo novega kontinenta stoletja v primežu katoliške Cerkve. Stvari so se na francoski strani začele spreminjati šele v sedemdesetih letih, skozi t. i. tiho revolucijo, ki je v sodobno frankofonsko kulturo vdahnila močan duh liberalnosti, komunitarizma, socialne in ekološke osveščenosti ter alternative. Šele pred nekaj desetletji je začelo frankofonsko prebivalstvo staviti na izobrazbo in zasedati vodilne pozicije. Vprašanje neodvisnosti province Quebec je konstantno v zraku in ostaja razdeljeno na tiste, ki so za, in na tiste, ki so proti. Eden izmed argumentov za odcepitev pri mlajši generaciji je ta, da so frankofoni bolj progresivni, bolj socialno in ekološko ozaveščeni in da se kot taki počutijo popolnoma odtujene kanadski konzervativni in precej desni politiki, ki je pod neizmernim vplivom ZDA. Vendar se tudi nemajhen del kanadske populacije identificira z drugačnimi vrednotami, med njimi nemalo umetnikov in alternativcev, ki pridejo iskat zatočišče v Montreal. Tako se sodobna montrealska umetniška scena sestavlja od alternativnih duš, ki se zgrinjajo v pristaniško mesto, da bi soustvarjali njegovo privlačno vibracijo.

Umetnost performansa

Frankofonski in anglofonski umetniki, torej tudi glasbeniki, se tako povezujejo na splošni ideološki ravni, vendar jih še vedno zaznamujejo zgodovinske, kulturne in jezikovne razlike. Dobrih glasbenikov in uspešnih bendov vseh vrst in zvrsti je ogromno, vendar se preko meja province Quebec lahko proslavijo bolj ali manj le tisti, ki pojejo v angleščini ali pa sploh ne pojejo. Ni naključje, da so prvi trije montrealski bendi, ki nam padejo na pamet, anglofonski bendi. Angloameriška kultura hegemonija je prisotna tudi v svetu alternativne glasbe, četudi v manjšem številu kot pri industriji komercialnega mainstreama. Eden izmed redkih frankofonskih bendov, ki se počasi prebija iz jezikovne kletke, so Les Breastfeeders, lanskoletni dobitniki nagrade za najboljši live act. Kot velja za vsak dober rock’n’roll bend, je treba Breastfeederse izkusiti v živo, da bi zares dojeli, kaj vse njihova glasba zajema. Vsekakor pa omenjeni v tem smislu niso edini. Montrealski bendi jemljejo svoje koncerte kot glasbene dogodke odštekano resno.

Živa in popolnoma odpuljena energija Les Georges Leningrad, še enih glasbenikov, ki se jim obeta rožnata prihodnost na mednarodnih prizoriščih, je edinstvena koncertna izkušnja, ki se giblje med nadrealizmom in punkom. Dva glasbenika s kapami, segajočimi čez obraz, in pevka s pulp fiction lasuljo v polnem šusu splezajo iz občinstva na oder ter v dramaturško dodelanem diaboličnem transu tolčejo po bobenskih opnah, s stegni masirajo klavirske tipke, ližejo kitarske strune, se goli od pasu postavljajo v pozicijo sveče in nasploh izžarejavo tako pristno energijo, da ne glede na to, če njihove mešanice rock-pank-noisa nikoli ne bi prenesli s CD-predvajalnika, ostanete fascinirani. Njihovi kolegi Duchess Says niso nič manj noro bizarni. Po tem, ko jim uspe iz občinstva na odru sestaviti gromozanski zbor, pevka opravi precej neklasičen stage diving, med petjem spleza v bar in nad bar, dokler jo varnostniki ne odnesejo nazaj na oder. Strategije, kako iz golega koncerta narediti pravi hepening, so različne in se seveda prilegajo specifičnim glasbenim žanrom. Proslavljeni Arcade Fire bi lahko že zdavnaj polnili ogromne koncertne dvorane, a jih že od nekdaj brezkompromisno odklanjajo, češ da se v njih izgubi kvaliteta dogodka in pristen stik s publiko. Pred serijo že zdavnaj vnaprej razprodane serije koncertov v manjšem montrealskem klubu so Arcade Fire organizirali skrivni predkoncert v kleti pod cerkvijo v četrti Mile-End ter s tem potrdili svojo pripadnost intimnemu stiku in lokalni glasbeni sceni. Vest o že skoraj mističnem dogodku se je nekaj dni širila zgolj od ust do ust, dokler se cerkvena klet ni napolnila s prijatelji od prijateljev.

V Montrealu se tudi šik elektro scena ne prepušča klišejskim pastem poziranih klubskih dogodkov, temveč z večeri, kot so I Love Neon, že skoraj desetletje postavlja nove standarde doma in po svetu. Neon se je iz koncepta konec 90. let hitro prelevil v kolektiv, ki so ga sestavili Tiga in njegovi kolegi, da bi ustvarili idealen klubski večer za svoje eklektične in razvijajoče se glasbene okuse. Elektronska glasba se je namreč razvijala, medtem ko so obstajajoči klubi postajali vse bolj dolgočasni in formalistični. Neon naj bi pometel s tradicionalnim klubskim izgledom in duhom, laserji in dimnimi napravami ter začel z ničle. Uvedel je interier, grafični dizajn, atmosfero in lučne elemente, ki naj ustrezajo novonastajajočim zvokom oziroma elektronskim muzikam. Po mnogih menjavanjih lokacij in iskanju prostora, ki ni že obstoječi klub in ki bi lahko zadovoljil potrebo po kvalitetnem zvoku ter drugačnem vzdušju, se je Neon ustalil v SAT-u, centru za digitalne umetnosti. SAT je v zadnjem letu postal institucija napredne elektronike, kjer poleg omenjenih večerov I Love Neon gostujejo tudi drugi elektro večeri, ki ustvarjajo nove in izvirne smernice klubske kulture – od Electrosymphony, mešanice elektronske in klasične glasbe, sodelovanja opernih pevcev in laptop producentov do nabora Choco Electro povsem svežih lokalnih live actov.

Infrastruktura

Rastoči uspeh montrealske glasbene scene gre vsekakor pripisati naprednim institucijam in klubskim prostorom, kot so elektronski SAT, indie Casa Del Popolo ter La Sala Rossa, bizarni Zoobizarre in še na desetine drugim, prav tako samosvojim neodvisnim založbam, kot so Turbo (elektro, Jesper Dahlback, Jordan Dare, Tiga), Alien8 Recordings (noise in experimental, Polmo Polpo, Think About Life, Lesbians On Ecstasy, Les Georges Leningrad) in Constellation Records (postrock, Goodspeed You! Black Emperor, A Silver Mt. Zion, Do Make Say Think). Poleg infrastrukture, ki jo nudijo neumorni in svobodomiselni klubski prostori ter založbe, pa ne gre zanemariti tudi množice glasbenih festivalov, pod katerimi se Montreal šibi predvsem v poletnem času. Verjeli ali ne, Montreal premore letno kar 27 glasbenih festivalov takšne ali drugačne sorte – od klasične glasbe do afriške in kreolske glasbe, frankofonskega šansona in vsakovrstih sodobnih muzik, kjer se lahko domači glasbeniki srečujejo s svetovnim dogajanjem in predstavijo širšemu občinstvu. Poleg festivalov, kot so renomirani montrealski mednarodni jazzovski festival in festivala Mutek, ki se posveča novim tokovom v elektronski glasbi ter različnim mutacijam digitalne ustvarjalnosti, gre izpostaviti tudi precej mlad, a zato v svojem žanru nič manj vpliven Pop Montreal. Od svojega začetka v letu 2002 je Pop Montreal predstavil malo morje pomembnih rock, indie rock, alternativnih, hip hop in folk ustvarjalcev iz Severne Amerike in Evrope, med njimi so se znašla raznolika imena, kot so Beck, Interpol, TTC, Franz Ferdinand, lokalni ljubljenci The Dears, Les Breastfeeders, We Are Wolves, Arcade Fire, The Unicorn in Patrick Watson. Poleg močnega in širokega koncertnega programa je Pop Montreal lansko leto v sodelovanju s Schulich School of Music univerze McGill gostil tudi Future of Music Policy Summit, kjer je bila poglavitna tema soočenje z novimi izzivi, ki tarejo standarde glasbene industrije v času, ko se produkcija, promocija in prodaja glasbe premika na globalno digitalno platformo.

Glasbeni peskovnik

Da se montralska glasbena srenja pozicionira precej kritično/premišljeno do in neodvisno od glasbene industrije, ni naključje. Glasbena industrija je v 90.letih, ko se je politična klima v Quebecu nagibala k odcepitvi, praktično izginila iz mesta. S tem se je odprl velik prostor za neodvisne založbe in ustvarjalno svobodo, kjer so se lahko bendi s pomočjo obilice zapuščenih industrijskih prostorov za vaje in neštetih koncertnih prizorišč v miru razvijali. Njihovo izvirnost in performativno moč lahko pripišemo tudi temu, da je med montrealskimi glasbeniki ogromno študentov umetniških akademij ter posledično oplajajoči izmenjavi med glasbenimi in vizualnimi umetnostmi. To specifično kombinacijo je moč prepoznati pri praktično vsakem glasbenem ustvarjalcu. K raznolikosti vplivov in ustvarjalni izmenjavi poleg multikulturnosti pripomore tudi kompaktnost kulturnega mestnega jedra, kjer se je praktično nemogoče izogniti konstatnemu srečevanju in mreženju umetniških krogov. Ulica St. Laurent je z gomilo barov, klubov, trgovin s ploščami ipd. pulzirajoča žila mestnega jedra, ki hkrati deli in združuje frankofonski in anglofonski del mesta, kjer lahko v eni noči peš skakljate od rai do klezmer rap koncerta, preverite še popolnoma neznani rockovski bend, spijete kozarec vina na večeru šansonov in pojdete na ples v disko, pa ne boste prečesali niti desetine ponudbe nekega sobotnega večera. Montreal v glasbenem smislu vsekakor poka po šivih. Skoraj vsak mladec, mladenka ali starejši občan, ki gre na cesti mimo vas sodeluje pri tem ali onem glasbenem projektu. Čez ramo ima opasano kitaro, violino ali pa ravnokar prebira neko partituro. Število potnikov, ki so v sredstvih javnega prevoza opremljeni s slušalkami, najbrž prekaša vse svetovne metropole. Slovita ledena, temna in dolga zima ter hipno vroče poletje, ko se vsem tako rekoč »strga«, se zdita idealen klimatski ritem za zapiranje v studie, garaže in kleti, ki mu sledi poletni rafal festivalov, koncertov in zabav. Ti seveda ne spijo niti pozimi. Montreal ni novi Manchester ali novi Seattle, Montreal je pač Montreal. Zaradi raznolikosti in obilja zvokov, ki jih proizvaja, pravzaprav niti ni moč govoriti o zgolj eni sami glasbeni sceni in prav zato je vreden obiska vsakega glasbenega sladokusca.

Sonja Vilč