Roy Ayers

Poglej te zalizke!

Roy Ayers je eden tistih starih mačkov, ki so že v 60. in 70. letih nakazovali glasbene smernice. Njegova formula je bila združevanje jazza, funka, soula, afriških godb. In je eden tistih mačkov, ki so na sceni še danes.

Hkrati je tudi eden tistih redkih izvajalcev, ki so v bistvu postali še bolj prepoznavni in spoštovani v zadnjih petnajstih letih (torej v času po njihovem najbolj ustvarjalnem obdobju) predvsem zaradi tega, ker jih je posvojila didžejevska kultura: njihove komade vrtijo po klubih in radiih, še bolj pomembno, novi producenti semplajo njihovo glasbo za svoje beate. V ta koš bi lahko vrgli izjemno raznolike glasbenike, kot sta Marcos Valle, David Axlerod in drugi ter seveda Roy Ayers, ki je poleg Jamesa Browna verjetno eden najbolj semplanih glasbenikov. Še en zanimiv podatek: Ayers je menda edini (Afro)američan, ki je kadar koli delil oder s Felo Kutijem in snemal z njim (skupaj sta celo posnela dva albuma, ki sta izšla na začetku 80. let).

V začetku julija je Ayers nastopil v okviru Rončelovega izbora na Festivalu Ljubljana. Ayers je prijazen sogovornik, prav nič vzvišen. Še več, takoj ko se je začel najin pogovor, me je, sicer nekoliko simpatično pokroviteljsko, začel trepljati, češ, fant, poslušaj, kar ti govorim – da ne bi moja pozornost slučajno pobegnila drugam. A to se tako in tako ne bi moglo zgoditi ...

Za uvod stereotipno vprašanje: katere so po vaše ključne razlike, tako v tehničnem kot tudi ideološkem smislu, med ustvarjanjem muzike danes in, recimo, v sedemdesetih? Na primer, mlad jazzovski bend bi rad posnel in izdal ploščo.

Najprej, prišlo je do grobih sprememb pri kontroli založniških hiš, ki niso take, kot so bile. Založbe so odrinile vse na rob, no, skoraj vse, ne glede na zvrst glasbe. Ne angažirajo več ne vokalnih skupin, kot so Earth, Wind and Fire, niti skupin, kakršna je moja. Presenečeni bi bili, koliko je popularnih skupin, s katerimi ne podpisujejo več pogodb. Veliko ljudi skuša živeti na račun svoje slave. No, vse so odrinili stran. Imajo seveda nove izvajalce, večina založb pa ne rekrutira jazzovskih izvajalcev, še posebej črnih izvajalcev. V kategoriji jazza pa sploh! Pogodbe podpisujejo predvsem z belimi izvajalci. Preprosto ne rekrutirajo črnih izvajalcev in ne obnavljajo pogodb z nekaterimi uveljavljenimi glasbeniki. Če bi tako delali v času Milesa Davisa ali Johna Coltrana, ne bi nikoli slišali dela njune izjemne glasbe, ki sta jo igrala, recimo, v poznejših letih. Temu ostro nasprotujem. Ampak po drugi strani je na sceno prišlo veliko novih ljudi in skupin, ki uporabljajo scratch. Veliko mladih, ki dela muziko, sploh ne igra instrumentov – no, nekateri jih seveda tudi igrajo. Tudi za njih ni veliko možnosti izdajanja. To je zelo slabo. Zato so neodvisne založbe nujne. Vsak bi moral imeti svojo neodvisno založbo. Še vedno pa je zelo težko, ker je potem distribucija slaba. Mislim, da bi se morali glasbeniki združiti in ustanoviti nekakšno organizacijo, ker je glasbeni sindikat eno figo vreden. Star sem 66 let in z glasbenim sindikatom sem bil celo življenje, pa American Federation of Musicians v vseh teh letih ni zame nikoli nič naredila. Kadar koli sem imel nastop in mi ga niso plačali, AFM tega ni uredila. Moral sem iti k odvetniku. To je šlampasta organizacija, ki ne pomaga izvajalcem. Ne me narobe razumeti, nekateri glasbeniki so deležni pomoči, se razumejo s sindikatom. Ampak zame je to sranje. Da povzamem: kar se tiče industrije, ni veliko možnosti za izdajanje in distribucijo, ne za uveljavljene in ne za nove glasbenike. Glasbena industrija je trenutno bolj naklonjena hip hop izvajalcem, ki znajo pač rapati, to ji je lažje. Ne norčujem se iz tega, mislim, da si vsak zasluži priložnost. Ampak jazz je trenutno v upadu. Ni popularen, ne predvaja se ga, ne promovira in založbe ga ne izdajajo. To je glavni problem. Glasbeniki se morajo tega osvoboditi in hkrati združiti moči, postaviti lastno strukturo, lastno distribucijo, lasten način prodajanja svojega izdelka.

In nekateri to že počnejo ...

Točno tako ... na primer jaz ... (smeh). Ampak tudi pri neodvisnih založbah ni vse rožnato. Tendenca pri založbah je opehariti izvajalca. Tega sicer ne bodo nikoli priznale. Številke pri prodajah plošč so nerealne in ne moreš vedeti, kaj je res. Nikomur ne moreš zaupati. Če bi izvajalec ustanovil lastno založbo, bi najbrž kradel še samemu sebi ... (smeh) Potem bi se pogledal v ogledalo in si priznal: »Joj, samemu sebi kradem!«

No, vaši zadnji projekti so povezani z neodvisnimi založbami, celo z evropskimi neodvisnimi založbami.

Ja, prva je britanska BBE (Barely Breaking Even, op. a.), z njo smo izdali dva albuma. Enega smo naredili s K7, distribucijsko hišo iz Nemčije. Obe instituciji sta tudi povezani, skupaj poslujeta. Torej to sem naredil, čeprav dvomim, da bom še kdaj. Vendar pa dobim svoj izdelek nazaj. Imam vse pravice do materiala. Kar sem delal s Polydorjem in CBS, tega ni več, je izgubljeno. To je staro pravilo, ki za večino izvajalcev danes ne velja več. Večina zdaj dobi pravice nazaj po, recimo, štirih, petih letih.

Kako pa ste prišli v kontakt z ljudmi pri založbi BBE, ki ni velika?

Gospod, ki vodi BBE, Peter, me je kontaktiral. Dali so mi nekaj denarja vnaprej. Bili so res kul, le plošče niso distribuirali, kot bi bilo treba, mislim v svetovnem merilu. Posebej v ZDA, ki so eden mojih močnejših trgov.

Kako pa je bilo s projektom Mahogany Vibes?

To ploščo sem posnel z Erykah Badu. Izšla je tako pri BBE kot tudi K7. Poslali so mi luštkan mali ček za avtorske pravice, kar mi je bilo všeč. Dali so mi tudi lep avans. Vendar pa promocija ni štimala. Razmišljam, da bi ta album vzel sam in ga prodajal naprej, takoj ko poteče pogodba, torej čez kakšno leto.

Potem ko so pri BBE v obliki albuma izdali vaše neobjavljene posnetke (Virgin Ubiquity: Unreleased recordings 1976−81), so izdali še projekt remiksov. Ste ga poslušali?

Seveda. Poslušal sem stvari, ki so jih naredili Kenny Dope Gonzales in kup drugih didžejev. Naredili so nekaj finih stvari. Všeč mi je bilo. Ta material so vrteli večinoma po klubih, malo tudi po radiih, vzelo ga je veliko didžejev in delalo z njim. Vesel sem, da je bilo tako, ker se je muziko pač veliko vrtelo. Ne vem, kako je bilo s prodajo. Poročilo prodaje, ki so mi ga poslali, ni bilo ravno izjemno. Vseeno sem zadovoljen.

Vendar prodaja na splošno trenutno ni najboljša ...

Vem, ampak to je tri leta star projekt. Imeli so kar nekaj časa. Sam že nekaj časa nisem nič izdal. Trenutno delam nov album, ki bo izšel verjetno oktobra. Ugotovil sem, da prodam več plošč in zaslužim več denarja, če prodajam plošče na svojih koncertih. Pozabi na internet, pozabi na vse, distribucijo, fant, pozabi vse to. Na koncertih mi gre dobro. Včasih dobim tudi 2000 dolarjev, če gre za večji koncert. Po nastopu sem tam, podpisujem plošče, moj človek jih prodaja in jaz ga za to plačam. Je veliko dela, ampak tako to gre. Včasih ti distributerji in druge založbe preprosto ne plačajo, ne dajo ti nič. To je samo zguba časa. Sem pač popularen izvajalec, ki stalno potuje in dela. Verjetno delam več kot večina izvajalcev. Ves čas sem na turnejah in delam. Verjetno je edini čas, ko ne delam, v avgustu, ko greva z ženo na Florido in tri tedne počivava. Potem grem nazaj na delo. Tako je že zelo zelo dolgo ...

Ostaniva še malo v Veliki Britaniji. Zelo pogosto nastopate v Jazz Cafeju v Londonu.

Tako je. Z njimi imamo dobro navezo, dober posel. Tam delamo ponavadi deset dni na leto. Navadno imamo med božičem in novim letom vsak večer zaporedne nastope, ki so vsako noč razprodani. To je moj najmočnejši trg, še močnejši od ZDA.

Potem dobro poznate Adriana Gibsona (programski vodja Jazz Cafeja, op. a.)?

Adrian? Vodja? Ja, ja, dober je. Dober človek. V tem klubu se imam vedno super, sijajne vibracije. Dober občutek s publiko. Vedno je užitek delati v Jazz Cafeju.

Zdaj pa malo posplošiva. Se vam zdi, da obstajajo splošne razlike v nastopanju v ZDA, na Japonskem in v Evropi? Hočem reči, se vam zdi, da ima nastopanje v Evropi svoje specifike?

Zanimivo pri tej temi se mi zdi to, da se mi vsi kraji zdijo podobni glede na odziv publike. Ko igramo, lahko rečem, da se odzivajo povsod zelo dobro, z aplavzi in podobno. Včeraj smo bili v Rimu. In odziv je bil isti kot povsod drugod. Entuziazem, entuziazem na visokem nivoju. Ljudje so uživali v glasbi. V bistvu rabijo muziko, rabijo jo za drugačno vrsto razbremenitve v življenju, muzika jim da neko nevsakdanjo dimenzijo. Vesel sem, da lahko rečem, da na splošno povsod, kjer igramo, dobimo izjemen odziv publike.

Veljate za enega izmed glasbenikov, ki ima največ vpliva na novo generacijo izvajalcev s področja hip hopa, novega jazza in elektronike. Izvajalci, kot so Madlib, Jazzy Jeff, Marc Mac ..., vas navajajo kot eno najpomembnejših in kultnih figur na sceni in vas postavljajo ob bok Milesu Davisu, Davidu Axelrodu, ne nazadnje Jamesu Brownu. Mnogi so tudi semplali vaše komade. Kaj menite o semplanju kot konceptu in tehniki produciranja?

Najprej mi ni bilo všeč. Mi je pa postalo všeč takoj, ko sem dobil prvi ček ... (smeh). Sem založnik, izdajam lastno muziko in to je nov način dohodkov, za katerega pred časom sploh nisem vedel. Če imaš lastno založbo, lahko zaslužiš še več denarja. Ker če te semplajo, lahko zaslužiš od pet do dvajset tisoč dolarjev na posnetek. Odvisno, kdo to dela, katera firma je za njim. Dobro je, če gre za večjo založbo. 50 Cent je semplal pesem Everybody Loves The Sunshine. Mary J. Blidge je isti komad na novo posnela in ga naslovila My Life. Tudi Tribe Called Quest, Brand Nubian ... Toliko ljudi je semplalo mojo muziko in to se mi je finančno izjemno izplačalo. Zelo dobro. In zame je dobrodošlo. V redu je.

Ali kateri komad, v katerem je posemplano vaše delo, izstopa, vam je posebej všeč?

No, komad, ki ga je naredila Mary J. Blidge, je pomenil velik ček, ker je postal njen album trojno platinast. Ampak 50 Cent je prodal okoli devet miliojnov albumov. To mi je prineslo še večji ček. Za te stvari dobivam denar tudi sproti in to je fino.

(V tem trenutku v hotelsko vežo, (očitno iz igralnice) vstopi saksofonist Raeford Gaskins in da Royu na mizo drobiž.)

Ooo, vidiš, glasbeniku se bolj splača iti v igralnico ... (smeh) ... Kam greš Rae? Ne boš me vendar pustil tukaj? Tegale zraven mene sem komaj spoznal ... (smeh) ... To je Rae Gaskins, saksofonist, čez kakšno leto boš njega intervjujal. Kmalu bo izdal hudo ploščo. Res je dober. Pridi, no, Rae, intervju delamo ... Zapušča me ... očitno gre na stranišče, hehehe ...

(Nazadnje so šalo med Raefordom in Royem poslušali vsi v preddverju in se ji smejali.)

No, nadaljujva ...

Sodelovali ste tudi z nekaterimi mlajšimi izvajalci, predvsem na področju soula, randb-ja in hip hopa, recimo z Gurujem pri njegovem projektu Jazzmatazz, z Erykah Badu ... Katerih sodelovanj se najbolj živo spomnite in katera so bila za vas najbolj razburljiva?

Vsa sodelovanja so bila super, a dve sta mi nekako najbolj ostali v spominu. Biti v studiu z Erykah Badu je nekaj posebnega, njena prezenca je nekaj posebnega. Ima duhovno vibracijo, že način, kako vstopi skozi vrata ... Lepo je oblečena, intenzivna, s seboj je prinesla sadje in zelenjavo. Bili smo v Texasu in nekaj sem se pogovarjal z njo. Nato se je eden iz mojega benda spustil na kolena in jo ogovoril. Rekel sem mu: »Kaj za vraga počneš?« in on je odgovoril, »nisem si mogel pomagati, ona ima duhovno močin tako sem se počutil.« Pomislil sem, uau ... Ker dejansko se ob njej tako počutiš.

Drugo sodelovanje, ki je bilo odtrgano, je bilo z Rickom Jamesom, ko sva bila skupaj v studiu. Lahko ti rečem, da on ne sme piti, takrat pa je pil. Seveda je zdaj drugače, saj je mrtev. No, in ko je pil, se mu je čisto zmešalo v glavi, čisto nekontroliran je bil. Vendar pa je bilo biti z njim v studiu neverjetna, izjemna izkušnja. V studiu in na odru sem bil z njim, z Mary J. Blidge, z The Roots, z Georgeom Bensonom, Herbijem Hancockom ... o moj bog, koliko jih je bilo. Z Joeom Hendersonom, Gradyjem Tatom, Garyjem Bartzom ... Z veliko izjemnimi ljudmi. In užival sem v tem, bile so zares razsvetljujoče izkušnje. In zdaj, ko sem star 66 let, se veselim sodelovanj z novimi ljudmi. Ponosen sem na svojo kariero.

Če sva že pri teh starejših mačkih ... katero sodelovanje se vam je zdelo najbolj zanimivo ali drugače, kateri od glasbenikov je najmočneje vplival na vas?

Nedvomno Herbie Mann. Od njega sem se največ naučil. Igral sem v njegovem bendu in se hkrati veliko učil, tako glasbeno kot tudi o poslu. Herbie Mann je bil izjemen vodja zasedbe, bil je bister in pravičen, nikogar v bendu ni nategnil. Vsi smo bili enakopravni. No ja, počutil sem se nekoliko posebnega, ker sem takrat edinkrat v življenju delal tudi kot nekakšen menedžer zasedbe. Koordiniral sem zadeve, se menil z glasbeniki. Ampak najpomembneje je, da sem se od tega človeka zares veliko naučil, nekatere stvari sem tudi prevzel. Po njegovem načinu sem se zgledoval, ko sem oblikoval svojo skupino Ubiquity.

Projekti v prihodnosti? Govorili ste o novem albumu, ki bo izšel jeseni ...

Ja, izšel bo verjetno oktobra. Posnel sem priredbo komada Ricka Jamesa, ki se imenuje Give It To Me, Baby, vendar sem ga upočasnil. Njegova verzija je bila veliko hitrejša. Na tem posnetku igram fin aranžma vibrafona. Sem se pa tudi malo spremenil. V svoj stil sem vključil malo hip hopa. Moraš biti bister, če hočeš, da te dandanes vrtijo po radiih in televizijah. Moraš biti fleksibilen. Vedno sem bil fleksibilen umetnik, vedno potujem v različne glasbene spektre. To je dobro. Dobro je biti tudi prilagodljiv, to ti omogoča, da si nekoliko dalj časa na sceni. Omogoča ti tudi potovanja v razne glasbene zvrsti. To je kul.

In kje bo izšel album?

Če po pravici povem, zdajle še ne vem. Zelo možno je, da ga bom izdal kar sam, pri svoji založbi. Že tako in tako sam prodajam svoje stvari v živo na koncertih, pa tudi nekaterim ljudem prodam kaj po pošti, na internetni strani imajo to možnost. Ugotovil sem, da dobim denar točno in hitro, če sam prodajam svoje stvari. Ni mi treba čakati, klicati in spraševati distributerje, kje je moj denar. In jim zaupati na lepe oči. Zato bom verjetno album izdal kar sam. Če ne, ga bom izdal pri nekom, s katerim bom naredil dober posel. Z nekom, ki ga bo promoviral, kot je treba.

Kako je z vašimi turnejami, nastopanjem te dni (in mesece)?

Torej, bili smo v Rimu, zdaj imamo še dva koncerta. Naslednji mesec bom v Amsterdamu, gor in dol, dolga potovanja. Na primer, zdajle smo v Evropi manj kot dva tedna. Vendar je kul, ima smisel. Denar je v redu, vse je kul. Ne prideš, če denar ni pravi. Lahko veliko zaslužiš, toda zaslužiti moraš, kolikor lahko zaslužiš in moj namen je, da ostanem v poslu, da naprej delam, da ohranim bend delaven. Dobri fantje so. V preteklosti sem imel tudi slabe skupine, zdaj pa imam odlično. Fante, na katere se lahko zanesem, in to je najpomembnejše. Niso zadrogiranci, niso zabluzeni. Kul so, tu so, da se grejo posla in igrajo glasbo. Vsi razen enega so poročeni. Tudi ta neporočeni, basist, je miren. Veš, po nekaj časa ... se nehaš hecati. Vsi se enkrat hecajo z ženskami v življenju, vendar v določeni točki (plosk) nehaš. Ker zdaj je čas, da se glasba igra zares. In potem imaš družino, imaš odgovornosti in moraš biti resen. Veliko ljudi ni resnih, mladi so, divji ... To je okej, je kul, njihova stvar ... Vendar pri meni ni tako, tega ne bi hotel v svojem življenju in v svojem bendu. To je dober bend, zanesljiv, točen. Meni je všeč in samo upam, da bomo lahko ostali skupaj kar nekaj časa. Če ne, si bom pač dobil drug bend ... (smeh)

Gospod Ayers, to bi bilo vse, hvala za pogovor ... No še ena stvar, bi mi podpisali ploščo (na njej je glasba, ki jo je napisal za film Coffy, op. a.)?

Seveda. O moj bog, to je pa stara plošča. Se podpišem zadaj, kjer je moja fotografija? No, pa spredaj. Čakaj, da pogledam (zadnjo stran, kjer je tudi Ayersova starejša slika, op. a.). Uuuuaaa ... Kakšen frajer sem bil ... res hud ... poglej te zalizke!

_Borja M