Letnik: 2007 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Varja Velikonja

Deborah Curtis

TOUCHING FROM A DISTANCE. Ian Curtis and Joy Division.

Faber and Faber, London, 1995/2001

Pri izboru biografij glasbenega tipa se najraje odločim za avtobiografije, ki so jih zapisali dotični po lastni presoji, spominih, dogodkih, pa kakor koli že so ti osebno predimenzionirani. Potem so tu biografije, ki so jih napisali glasbeni kritiki in hkrati veliki glasbeni navdušenci; zapisi torej, ki vznikajo iz veselja do glasbe in hkratne želje prenesti to veselje, podatke in življenje v branje ostalim zainteresiranim. Nekako na zadnjem mestu so tu še biografije, ki so jih napisale žene (ali možje) glasbenikov (glasbenic). V primeru Deborah Curtis sem tokrat naredila izjemo in kupila njeno knjigo Touching from a Distance, ki je izšla v Veliki Britaniji že leta 1995 in so jo potem v letu 2001 ponatisnili, še enkrat pa je postala aktualna zaradi filmaControl, posnetem po njenem scenariju in pod taktirko režiserja Antona Corbijna, ki prihaja jeseni na velika platna.

Knjiga ponuja v branje prvoosebno pripoved skupnega življenja z Ianom Curtisom, pevcem skupine Joy Division, ki je leta 1980 storil samomor. Ko se mi v glavi podijo misli pravkar prebranega z vsem ostalim, kar vem o skupini iz preteklosti, vključno z miti in legendami, ki jih zna okoli rock'n'rollovskega načina življenja splesti trivialni glasbeni tisk, in (še) neobremenjena s filmskim pogledom Antona Corbijna, skušam trezno ovrednotiti avtoričin prispevek. In ta je večplasten. Nezanemarljivo dejstvo je, da se je Deborah odločila napisati spomine dobrih petnajst let po moževi smrti z nekoliko časovne distance, torej tako z osebne plati kot tudi s povsem poslovno-glasbene. Kajti tudi (in predvsem?) smrt je Iana Curtisa katapultirala med nesmrtne rock'n'rolla. Drugi vidik, ki mi nenehno pleše pred očmi, je dejstvo, da ga je napisala punca, ki je preživela z Ianom mladostna, rosna najstniška leta ljubezni, da podoživljamo obdobje poznih sedemdesetih tam nekje v industrijskem Manchesterju in okolici, da sta v objemu prve simpatije, koncertov, druženja in ljubezni dokaj zgodaj osnovala tudi temelje skupnega življenja. In tu se pravzaprav zgodba začne. Deborah dokaj drastično, brez kakršnih koli lepotnih popravkov niza plast za plastjo medsebojnega odnosa med njo in Ianom, starši, družbo, ostalimi člani v skupini. In v tem življenjskem medsebojnem prepletanju zamisli, kakšno naj bo to skupno življenje, kako ga vtkati v komaj porajajočo rockovsko skupino, ki je postopoma povsem prevzela Iana in ga od nje nekoliko oddaljila. Beremo realističen popis dogodkov, dveh mladih, ki se najdeta v ljubezni, Ian v skupnosti z Deborah dokončno prekine tudi z domačimi, kjer se ni čutil sprejetega, tu je po drugi strani neizprosna cena življenja, stroški za bivanje, iskanje zaposlitve, nosečnost in rojstvo hčerke na eni strani in vedno bolj izraziti znaki epilepsije, ki se je pojavila pri Ianu v tem času. Pretresljivo emotivno in strašljivo nemočno so popisani pasusi, ki so vezani prav na bolezensko stanje Iana Curtisa. O epilepsiji kot bolezni in načinih zdravljenja takrat ni bilo veliko znanega in tudi iz knjige veje veliko kritike na račun ortodoksnega zdravstvenega sistema v Angliji v sedemdesetih; Curtis je o bolezni veliko bral, študiral, želel je priti do določenih zaključkov in vzrokov, njegove kontrole v bolnicah so se po spisku končale vse dokaj nezavzeto in nestrokovno. Ti odlomki iz knjige kličejo bolj po ekranizaciji kakšnega Mika Leigha … Drugi močan aspekt, ki ga knjiga ponuja, je njena vpetost v širši družbeni kontekst. V pustem in brezosebnem industrijskem okolišu Manchesterja, v še bolj dolgočasnemu Macclesfieldu si bil na milost in nemilost prepuščen samemu sebi. Iz vse te sivine, daleč proč od mondenega Londona, kamor je vleklo vsakega nadebudnega glasbenika ali glasbenico, se je našla skupina štirih mladih, ki so, pa naj se sliši še tako patetično in obrabljeno, našli svoje mesto v glasbi. Povod za druženje so bili koncertni vtisi po nastopu Sex Pistols in ideja za bend je vzniknila. Golo navdihujoče dejstvo, nič več, nič manj. Nastala je glasba, ki se je sicer razlikovala od takrat prevladujočega punka, čeprav je bila po drugi strani močno navdahnjena z njegovim nabojem. Glas o njihovi ustvarjalnosti, drugačnosti, o glasbi se je širil dobesedno od ust do ust, skozi koncerte in preko bedžev. Bili so štirje: Curtis, Bernard Sumner, Peter Hook in Stephen Moriss, »toda Ian je bil njihovo oko in uho: on je bil tisti, ki jih je prignal do neomejenih območij, kot npr. v pesmi Dead Souls,« je v uvodu v knjigi zapisal Jon Savage, v sedemdesetih letih tudi sam (iz Londona) preseljeni sopotnik glasbenega dogajanja v Manchesterju in okolici. Prvi album Unknown Pleasures je skupina Joy Division izdala junija 1979. Glasba z albuma ostaja vse do danes še vedno najboljši in najmočnejši pokazatelj duha tistega časa, album, ki ne definira samo kraja, temveč tudi obdobje velikih socialnih sprememb. Ian vzbuja pozornost s svojo pojavo, stilom oblačenja, izzivalnimi izrazitimi ličnicami in krčevitimi gestami na odru, njegova lirika pa je v ujetju občutja, ki ga je prevevalo, še dandanašnji nepresežena.

Deborah Curtis je po svoje občutila ta vzpon benda, iz anonimnosti do preboja in skorajšnje turneje v Združenih državah. Noseči so ji svetovali, naj se ne zadržuje več v zaodrju, češ da s tem kvari ugled rockovskemu bendu, tudi kasneje je imela veliko dela z deklico Nathalie in z vzdrževanjem družinske skupnosti v celoti. Iana so v istem času mučile druge skrbi, napetost in razdvojenost, ki jo je čutil v sebi je eskalirala v hudih, nepredvidljivih napadih božjasti, ki so bili vedno pogostejši − tudi v javnosti, tudi na odru, vsem na očeh. Zapletel se je tudi v resno romanco z gorečo ljubiteljico skupine Joy Division Annik Honoré, sicer glasbeno kritičarko. Vse skupaj se je dogajalo prehitro in preveč intenzivno. Bolj ko je kot poet in vse bolj prepoznaven frontman notranje zorel, bolj se je zapletal na osebnem področju, dokler ni bila tesnoba nerešljiva. Prav Deborah je bila tista, ki je Iana videla zadnja in ki ga je tudi našla mrtvega v njunem stanovanju. Vse ostalo je zgodovina ... in še vedno vznemirljiva do te mere, da se ob fenomenu Curtis snemajo filmi, vrstijo debate, pišejo akademske razprave. Deborah Curtis je napisala svojo plat zgodbe, zanimiva in poučno dražljiva je za vse, ki jih zavrti ta rock'n'roll vrtinec.

Varja Velikonja