Thomas A. Hale

GRIOTS AND GRIOTTES: MASTERS OF WORDS AND MUSIC

Indiana University Press, 2007 (Paperback)

Thomas A. Hale je profesor afriške, francoske in primerjalne književnosti na državni univerzi v Pensilvaniji, zato ne preseneča, da je to odlično delo pravzaprav rezultat folklorističnih raziskav in se v glavnem ukvarja z besedili. Glasba je torej nekoliko zapostavljena, kar pa ne pomeni, da Halovo pisanje ne bo naletelo na odobravajoč odziv pri poslušalcih, ki jih zanima afriška glasba, njene zakonitosti, lestvice in podobno. Za nameček smo se imeli priložnost s tradicijo griotske glasbe srečati tudi na naših odrih, zato ne boste imeli Halovih pogledov za čisto eksotiko, s katero se nikoli ne bi mogli srečati na koncertnih odrih.

Ker so besedila nenazadnje tudi del glasbe, je moje zgornje pojasnilo mogoče nepotrebno, a naj pri tem ostane. Pričujoča knjiga se je znašla na moji knjižni polici med študijem afriške glasbe in odkrivanjem korenin bluesa. Skoraj do izida knjige Africa and The Blues odličnega etnomuzikologa in antropologa Gerharda Kubika – v Muski je bila lepo predstavljena – je veliko poslušalcev živelo v prepričanju, da npr. Boubacar Traore in Ali Farka Toure izvajata godbo, ki bi jo lahko uvrstili v predalček the roots of the blues, a temu ni tako, saj je Kubik dokazal, da je blues kot izoblikovana forma vplival na afriške glasbenike in zato pokojni Toure spominja na Johna Leeja Hookerja; kar seveda ne pomeni, da je hotel Kubik izničiti ali zmanjšati pomen afriških godb v razvoju bluesa in spiritualov. Hale je, podobno kot pred njim Samuel Charters, do griotske tradicije pristopil z vso resnostjo. V primerjavi s Chartersom, ki je prav tako literat in je v svoji knjigi The Roots of The Blues podal čisto osebne poglede na tematiko brez znanstvenega aparata, se je Hale podal še globje in odkril dejstva, o katerih so nekateri drugi raziskovalci le sanjali. Pričujoča knjiga tako brez dvoma sodi v klasično folkloristično literaturo o afriški glasbi. Pravzaprav je po svoje zanimiva prav zaradi Halove literarne usmeritve. Podobne knjige namreč praviloma govorijo o glasbilih, glasbenih obrazcih, načinih muziciranja in podobnem, o samih tekstih pa je praviloma malo govora že zaradi neznanja jezikov z območij, kjer ustvarjajo grioti. Ker je takšnih del malo, je težko podati tudi primerjalno oceno, zato bo moje pisanje izzvenelo bolj kot poljudna predstavitev. Gotovo pa je to najobsežnejši pregled sveta gritov doslej in ga moramo kot takšnega, ne glede na morebitne napake, pozdraviti.

Ob Halovem znanstvenem pristopu sem se takoj spomnil na delo Alberta Lorda z naslovom The Singer of Tales. Lord je raziskoval pesmi epskih pevcev na Balkanu, Hale pa velikokrat tudi prave epske pesnitve griotov, v katerih je takoj opaziti tehnike ustne kompozicije praviloma nepismenih umetnikov. Knjiga jasno opisuje socialni položaj griotov, okolje, iz katerega izhajajo, sorodstvena razmerja in odnose, dobo učenja teh pevcev in pevk in druge podrobnosti. Prvič je izšla leta 1998, danes pa je dosegljiva tudi v cenejši različici (paperback). Žal mi vsa konsistentna literatura o afriški glasbi ni dostopna, a kolikor jo poznam, si upam trditi, da sodi Halova raziskava med bolj pomembne in ima vsaj takšen pomen kot klasična dela omenjenega Kubika in Erica Charryja.

Jane Weber