Igor Mirković

SRETNO DIJETE

Fraktura, 2004

Minila so tri leta od objave filmskega dokumentarca Sretno dijete, ki je v začetku tega desetletja na Hrvaškem in tudi širše le še dolil olja na evforijo za Azro in Đonijem Štulićem. Slednji se je brez razloga zmrdoval (se še?) v svojem nizozemskem zatočišču nad (delom) Igorja Mirkovića. Čas je pokazal, da film ni bil ustvarjen z namenom mitologizacije Branimira Johnnyja Štulića, še manj pa za zafrkavanje z dilemo, kdo je (bil) pomembnejši, Prljavo kazalište ali Azra. Če si je Štulić privoščil zdelati marsikoga z zagrebške scene v svojih besedilih, si je Igor Mirković dovolil ustvariti film o svoji mladosti, o svojem najstniškem odraščanju v urbanem Zagrebu, najstniških obsesijah in junakih, ki se mu jih ni treba sramovati, o spontanih generacijah, ki so brez ideoloških podlag spreminjale svet oziroma so se uprle ideološki ukleščenosti. Ustvaril je dokument časa o zlatih letih jugoslovanskega rocka, kar sta novi val in punk zagotovo bila. Če slike, kadri in prizori iz naše polpretekle zgodovine zbudijo nostalgijo, se nam skozi knjigo širše razpostro Mirkovićevi spomini, ki so natančno, skoraj preveč delikatno podkrepljeni s časopisnimi in drugimi viri.

Ob rokenrol zgodbi spremljamo številne druge. O vzponu Poleta in stripovskem Novem kvadratu (Mirko Ilić, Radovan Devlić, Nino Kanc ...). O »duhanskem putu« (beri: tobačni poti, he!) med zagrebškimi špelunkami, beznicami, gostilnami in lokali Blatom, Zvečko, Velikim in Malim Kavkazom, ki so bili poligon za zajebancijo, zapeljevanje, poslovanje, izmenjavo energije in informacij. Beremo o Zagrebškem bienalu in YURM-u, o predstavah in manifestacijah Kugla glumišta ter hepeningih in akcijah Tomislava Gotovca, ki so spremenile (malo)meščanski pogled na ulico. O ulici, ki je postala življenje. O tem, kako je Zagreb začel leta 1980 verjeti, da je London!

Intimni spomini Mirkovića so ves čas uravnovešeni ne le s citati iz Poleta in Džuboksa, ampak tudi s pričevanji in spomini akterjev samega jedra scene in dogajanja (seveda se je moral zadovoljiti le s »ta pravim« Štulićem, tistim iz tistega časa). Mirković takrat ni bil akter, prej najstniški voajer. Neizmerno veselje ob odkritju prisotnosti na arhivski fotografiji ene izmed Gotovčevih akciji sredi Zagreba nam v knjigi neopazno zdrsne čez oči. V vroče zapisanih pripetljajih z zagrebške novovalovske scene med letoma 1977 in 1982 se nam razkriva rojstvo uspeha ali kultnega statusa Prljavega kazališta, Azre, Filma, Haustor, Đonija, Stublića, Rundeka, Sacherja.

Faktografsko razdelana in podkrepljena knjiga je svojevrstna publicistična mojstrovina, ki ga bodo cenile tudi prihodnje generacije, sploh rockologi, sociologi, raziskovalci, etnologi, antropologi. Vsi žejni prigod in nezgod jugoslovanske popularne glasbe, kulture in umetnosti pa hop na branje! Našli boste odgovor na vprašanje, kaj je narobe z našo današnjo sceno!! Če vas tudi to ne zanima, pa se vsaj spustite v doživeto ujet čas, ko so se glasbeniki, striparji, gledališčniki, performerji, novinarji, mlada inteligenca, boemi, umetniki, delavci, študentje, osnovno- in srednješolci ujeli v isto past.

BIGor