Howard Reich in Willam Gaines

JELLY'S BLUES. The Life, Music, and Redemption of Jelly Roll Morton.

Da Capo Press, 2004

Ameriški folklorist Alan Lomax je leta 1950 objavil knjigo Mister Jelly Roll s podnaslovom Usoda Jellyja Rolla Mortona, neworleanškega kreola in »izumitelja jazza«. Osnova za biografijo, ki je leta veljala za najbolj verodostojen dokument o ameriškem pionirskem jazzovskem skladatelju in ragtime pianistu, je bil niz Mortonovih snemanih pogovorov in glasbenih demonstracij za arhiv washingtonske kongresne knjižnice leta 1938. Knjiga je z vsemi svojimi prednostmi in napakami, predvsem očitnega folkloristovega nagnjenja h konstrukciji folk skupnosti in glasbe v njej, še vedno osnovno branje in izkaz o glasbenem življenju New Orleansa, zgodnjega jazza in njegove formacije. Morton je bil kot tvorec glasbe in del scene v mestu pomemben vir informacij. Povzemali, preintepretirali, dopolnjevali z novimi dejstvi in spoznanji so jo malodane vsi zgodovinarji jazza in še posebej Mortonovo delo, na primer Marshall Stearns v The Story of Jazz (1956) in Martin Williams v Jazz Masters of New Orleans (1967). Tudi Alyn Shipton (2001) v svoji novi zgodovini jazza v poglavju o klasičnem jazzu poseben razdelek posveča »Čikagu in Jellyju Rollu Mortonu«, predvsem prelomnim komercialnim snemanjem z izbrano studijsko skupino Red Hot Peppers v letih 1926 in 1927, ki so »perfektno ujela in utelesila zgodnji neworleanški polifonični slog«, ki se je opiral na obliko klavirskega ragtima. Morton se je vendarle vpisal v zgodovino kot tisti, ki je podal spontano teorijo jazza, kodeksa skladanja in muziciranja, kakršno je pravzaprav potrdil nadaljnji tok dogodkov in estetskih naziranj, začenši z Dukom Ellingtonom in vse do Charlesa Mingusa ob koncu petdesetih let.

Kaj torej ob vseh doslej znanih dejstvih prinaša nova »dokončna« (?) biografija dolgoletnih novinarjev dnevnika Chicago Tribune, Reicha in Gainesa, ki sta svoja odkritja prvič razkrila v feljtonu, podlagi za knjigo? Česa Lomax in drugi niso vedeli ali pa niso videli? Ključni figuri sta dva Neworleanščana. Prvi je bil Roy Carew, Mortonov prijatelj, svoje dni obrobni založnik, ki je bil v zadnjih letih Mortonovega življenja edini v rednih stikih z glasbenikom. Carew je bil že drugim izjemno pomemben vir informacij. Drugi je bil ekscentrični glasbeni zbiratelj William Russell, ki je dolga leta mrzlično nabiral, zasledoval in odkupoval vse, kar se je dotikalo slavnih glasbenikov iz New Orleansa in je pridobil tudi številna pisma med Carewom in Mortonom. Še več, ob njegovi smrti leta 1992, star je bil 87 let, so v njegovi zbirki dokumentov v stanovanju v francoski četrti našli več kot 56.000 predmetov: pisem, različnih pogodb, fotografij, uradnih dokumentov. Del obsežnega gradiva je pričeval o Mortonu. Težko je sicer kar tako sprejeti trditev avtorjev, da je edinole Russell vedel, da gre pri polmitskih zgodbah o Mortonu za polresnice, da je bil le on tisti, ki je vedel, kako je kockar in občasni zvodnik postal resni skladatelj, ki je v zadnjih letih življenja, ko ni redno igral in nič več snemal, vsak zasluženi dinar vložil v svojo glasbo. Vsekakor pa drži, da so del Russellove zbirke tudi nikdar objavljene partiture Mortonovih skladb iz zadnjih treh let, ki v marsičem na glavo postavljajo vse do sedaj znane fakte. Za zgodovino – od Lomaxovih zapisov naprej – je Morton ob koncu tridesetih let ostal relikvija New Orleansa; z muziciranjem in štorijami naj bi »ostal« v dvajsetih letih, zastarel v slogu. Partiture in nova pričevanja pa so odkrila, da so njegove nove skladbe za veliki jazzovski orkester povsem v naprednem toku časa in onkraj njega, da kromatizem, kompleksna strukturacija skladb in bolj ohlapna ritmizacija od naglašene dvodobne ragtimovske pravzaprav opušča staro paradigmo in se približuje izrazu, kakršnega sta sredi petdesetih premogla Mingus in Ellington. Ob praizvedbi odkritih skladb leta 1998 se je to razločno pokazalo. Srečna razlika, ki jo odkritje pravzaprav podčrtuje, je bila seveda v tem, da je bil Morton »glasbeno pismen« in je znal izpisati vsako podrobnost, da je vedno znal združevati »ustnost« in performativnost jazzovske tradicije s komponiranim, notiranim delom. To je resnično velik dosežek zadnjih raziskovanj in odkritja nikdar posnetih zadnjih del. Knjiga na podlagi arhivskega gradiva precej bolj natančno razgrinja dolgoletni boj med Mortonom, sicer širokoustnežem in postavljačem, in segmenti takratne glasbene industrije, tako dolgoletno bitko za delež od avtorskih pravic z lopovskim čikaškim založnikom Melrosom kot tudi z ameriškim avtorskim združenjem ASCAP. Prvi si je prisvojil del tantiem od Mortonovih skladb, saj se je vpisoval in prijavljal kot soavtor skladb in jim celo dodajal svoja besedila. Avtorsko združenje pa je leta vodilo rasistično politiko do črnskih jazzovskih skladateljev, saj jim sprva sploh ni dopuščalo članstva oziroma jih je kasneje uvrščalo v najnižje plačilne razrede. Podatek, da so Mortonove skladbe iz tantiem do leta 2000 prinesle več kot 3 milijone dolarjev, ki jih nikdar niso dobili ne Morton ne pravi Mortonovi dediči, je zgovoren in je še eden v nizu dobro dokumentiranega ekonomskega in avtorskega izkoriščanja v ameriškem glasbenem svetu. Mortonova stiska in frustracija se je kakopak pokazala šele po snemanjih in izdajah njegovih notnih zapisov v dvajsetih, ko je brez ficka v New Yorku tridesetih let na vsakem koraku, po radiu in v klubih slišal izvedbe in aranžmaje svojih komadov, a od njih ni prejel zasluženega deleža, po letih bitk z ASCAP in tožarjenja z Melrosom le nekaj sto dolarjev.

Ob podrobnejših orisih Mortonovih potovanj niti ni toliko ključen oris New Orleansa na prelomu stoletij, bolj so dragoceni pridobljeni podatki o njegovem delovanju v Los Angelesu okoli leta 1917, prodor v Čikagu v dvajsetih, njegova »zastarelost« v New Yorku, ki ji sprva ni znal kljubovati in poznejše pozorno spremljanje novih slogov, iz katerega je očitno sledil načrt o velikem povratku z novimi skladbami za veliki orkester, ki ga v Los Angelesu, kjer je leta 1941 umrl, ni dočakal.

Avtorja v silni želji po dokazovanju in »noviteti« biografije precej površno navajata (če ne kar zakrivata) vire in včasih kot svoja dognanja kar povzemata Lomaxova. Razlika je predvsem ta, da sta po osebnih korespondencah v drugačno luč postavila pričevanja in glasbenikovo držo, ki je Lomax ni hotel vzeti ravno zares. Ferdinand »Jelly Roll« Morton ni bil le občasni zabavljač, nadut kreol z dvoumnim odnosom do »črnske rase«, kar je zgodovinska usoda konstruiranja rase v ameriški družbi, in ne zgolj živa priča in akter dogajanja v New Orleansu, ki sta ga povozila komercialni čas in okolje. S tem zavedanjem je knjiga dragoceno dopolnilo o formaciji jazza, razpeti med popularno pesmijo in »resno glasbeno umetnostjo«. Vsekakor Morton ostaja njen prvi veliki skladatelj.

Ičo Vidmar