Sting

BROKEN MUSIC

Pocket Books, 2004

Pred nedavnim se je zbudila iz več kot dvajsetletnega spanca ena ključnih zahodnjaških popularnoglasbenih zasedb s konca sedemdesetih oziroma začetka osemdesetih, The Police. Ob trideseti obletnici delovanja so pred dvema mesecema začeli s svetovno koncertno turnejo, ki naj bi trajala vse do naslednjega leta. The Police prav gotovo ni treba posebej predstavljati, konec koncev pa v zadnjih letih tudi ni tako poseben pojav, da nekatere popularne zasedbe, ki smo jih imeli že za dolgo mrtve, vnovič oživijo, bodisi samo za koncertne odre bodisi tudi za nove studijske izdelke. Kar pa je zanimivo v primeru tria Police, so različni neglasbeni avtorski izdelki vseh njihovih članov v zadnjih nekaj letih. Lani je bobnar Stewart Copeland najprej lansiral svoj dokumentarec o skupini, potem je na tržišče prišla še avtobiografija kitarista Andyja Summersa. No, letošnjega junija smo bili deležni tudi nove kompilacijske plošče s tridesetimi uspešnicami skupine. Medtem ko se prej omenjeni deli večinoma ukvarjata prav z leti, ki sta jih Copeland oziroma Summers preživela pri Police, je Sting že pred leti izdal vsebinsko precej drugačno zasnovano biografijo, o kateri bo govora v tem prispevku. Najbrž ob Stingovi večplastni karieri ni presenečenje, da je avtor knjige res on sam. Ko imamo opravka z glasbeniki popularne scene, to ni ravno stalnica, saj so pri takšnih »avtobiografijah« kot dejanski avtorji ali pa soavtorji pogosto zapisani različni novinarji oziroma pisci. Lahko bi tudi rekli, da smo se z njegovim pisanjem v miniaturni obliki srečevali že ob relativno obsežnih spremnih besedah in komentarjih skladb, ki jih je objavil predvsem na ovitkih zgodnejših solističnih del. Prav gotovo lahko v to skupino plošč dodamo tudi njegovo zadnje samostojno delo, posneto z bosenskim lutnjarjem Edinom Karamazovom, ki je bilo v tej reviji letos že predstavljeno. Drugi dve stvari, vredni omembe na začetku, pa sta vsebinsko-slogovne narave. Kot pravi Sting na začetku knjige, se namenoma ni lotil pisati klasične avtobiografije, kjer bi vanjo zajel vse, kar se mu je dogajalo skozi življenje oziroma kariero. Odločil se je osredotočiti samo na dogodke, na katere že lahko gleda z dovolj kritične in časovne distance, to je njegovo življenje vse od ranega otroštva pa do začetka uspehov z The Police. Večinoma imamo sicer opravka z zelo tekočo linearno pripovedjo, ki pa je občasno začinjena s krajšimi časovnimi preskoki (oziroma projekcijami) naprej, za vzorec pa je dodal tudi nekaj dnevniških zapisov. Knjiga se sočasno vrti okrog dveh osi: prva nas vodi do najstniških let Gordona Sumnerja, ki je Stingovo pravo ime, avtor v zaključku pripovedi orisuje svoj težaven odnos do staršev. Išče vzroke, ki so pripeljali do tega, da se je od staršev tako distanciral in jih ob tem skuša razumeti, se z njima spraviti, čeprav mu tega med drugim ni dopustila njuna prezgodnja smrt. Po drugi strani pa opisuje svoj glasbeni razvoj od »zlomljene glasbe«, ki jo je kot deček izvabljal iz klavirja, do odkrivanja skrivnosti električnega basa in petja, kaljenja v različnih lokalnih skupinah v rodnem Newcastlu in končno preskoka v London, ki ga je pripeljal do ustanovitve The Police. Gre za slikovito ter impresivno zgodbo o močni odločenosti nadarjenega glasbenika iz province, da bo mednarodno uspel, kar je ob družbenoekonomskih razmerah njegovega okoliša v prvi polovici sedemdesetih pomenilo vse prej kot ravno in gladko pot. Nekatere delce te osebne pripovedi je bilo v Stingovem glasbenem ustvarjanju oziroma v besedilih mogoče zaznati že v času The Police, vsaj kar se ljubezenskih tem tiče, medtem ko je nekaj tem o odnosu do pokojnih staršev razvil predvsem v albumih The Soul Cages in Nothing Like the Sun. Sting − poleg starejših The Animals − še danes predstavlja najslavnejše glasbeno ime, doma iz newcastelske regije. Zato vam najverjetneje imena zasedb, kot so Phoenix Jazzmen, Newcastle Big Band, Last Exit, ne pomenijo kaj dosti. Vse omenjene skupine pa dobijo svoje vnovično življenje in težo v Stingovi zgodbi, saj so bile v prvi polovici in sredi sedemdesetih let ključne za njegovo glasbeno kaljenje v koncertnega glasbenika v različno velikih zasedbah s pretežno jazzovsko obarvanim repertoarjem ter ob vse prej kot rožnatem ekonomskem položaju. Medtem ko se je prvima skupinama dodatno pridružil, je bil soustanovitelj kvarteta Last Exit, ki je v nekaj letih v domačih koncih ter z nekaj solidnimi koncerti na tujem dosegel relativno slavo. Pri tem seveda ni šlo brez omembe Stingovih najpomembnejših glasbenih vplivov v mladosti. Tu je tudi opis navdušenosti ob Hendrixovem koncertu, ki mu je bil priča leta 1966, veliko je sočnih in humornih zgodbic s turnej na tujem z Last Exit, hkrati pa ob osebnem življenju omenja celo vrsto različnih zaposlitev, ki jih je moral opravljati, da se je lahko preživljal kot glasbenik. Zanimivo je gotovo tudi, da so vmes občasno podane tudi okoliščine, ki so ga pripeljale do pisanja določenih pesmi, kasneje proslavljenih z The Police. Skoraj poučno pa je branje o Stingovi presoji trenutka, ko glasbenik v svojem razvoju doseže stopnjo, ko mu je domače okolje premalo, da bi svoj potencial lahko razvijal naprej; glasbenik ima tako na voljo dejansko samo dve možnosti: ostati tam, kjer si začel in ustvarjalno stagnirati oziroma sčasoma upadati, ali pa tvegati, iti na vse ali nič in se preseliti v novo okolje, kjer so možnosti za napredek in uspeh vsaj v teoriji mnogo večje. V Stingovem primeru je bil to tvegan skok iz province v metropolitanski London, kjer se je oglasil pri naslovu, ki ga je imel v žepu z nekega bežnega srečanja: Stewart Copeland, bobnar. Kmalu so bili ustanovljeni The Police in do preboja z Roxanne ni bilo več daleč. Vse ostalo je zgodovina in tu Sting tudi zaključi.

Seveda v njegovi bogati karieri ne manjka srečevanj in glasbenih sodelovanj z »kdo je kdo« v popularni glasbi in še širše, ne manjka drugih zgodbic iz desetletij na koncertni poti, a to je (zaenkrat) tema za druge kroniste. Ob očitnem pisateljskem daru Stingu tega ni bilo treba. Zgodba o dečku s podeželja je privlačna in ima dovolj teže, tako da je knjiga daleč od tega, da bi bila lahko privlačna samo za Stingove oboževalce.

Janez Pirc