Letnik: 2007 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

AFRICANDO

Ketukuba

Sterns Africa, 2006

Ko si je leta 1992 Ibrahima Sylla − producentska legenda, povezana s tisto (ključno) afriško popularno godbo, ki je nastajala (vsaj) v zadnji tretjini prejšnjega stoletja − »izmislil« Afrincando, je bilo vse skupaj zastavljeno kot enkraten diskografsko-koncertni (še posebej festivalski) projekt, ki bo obudil nostalgični spomin na »zlata« 60. leta v zahodnoafriški popularni godbi in hkrati vseboval aktualne obrazce »novomeške« salse ter se zato nato kakšno leto dobro prodajal. Potem pa so se stvari zasukale povsem drugače in v 15 letih se je glede te zamisli seveda marsikaj spremenilo. Predvsem ni mogoče spregledati, da so Africando vse do letos uspešno, odmevno, udarno obstali na glasbenem prizorišču (in so bili medtem tudi že v Ljubljani, na Drugi godbi). Sicer so se vmes res dogodile mnoge kadrovske spremembe – tudi v izvorni nosilni ekipi senegalskih pevcev. A vseeno so ves čas delovali z istimi ključnimi akterji ter s še bolj stalnim, prepoznavnim pristopom k mešanju aktualnih afriških, karibskih in drugih latino godb. Rezultati tega so: koncertno obdelana (skoraj) kompletna zemeljska obla ter sedem studijskih, en (dvojni) koncertni in trije DVD-albumi. Zadnji studijski album Ketukuba je glasbeno potovanje − od Afrike preko Kube in ostalih Karibov s priokusom Kolumbije do španskega Harlema in Bronxa − ki so ga opravili z vrsto sodelavcev iz prav vseh omenjenih krajev. Album osvaja lestvice, občinstvo in kritike ter sili k plesu in je bil zato prava stvar za pravkar iztekajoče se vroče poletje. Posvečen je preminulemu beninskemu pevcu Gnonnasu Pedru, ki je bil član pevske ekipe Africando od leta 1996 (ko je v njej zamenjal senegalsko pevsko legendo Papeja Secka, ki je leta 1995 umrl) pa vse do svoje smrti leta 2004. Pedro se je sicer uveljavil v svoji domovini že v 60. letih prejšnjega stoletja. Naslovna skladba tega albuma je njegovo zadnje avtorsko delo in tudi njegov zadnji posnetek, ker jo seveda tudi sam odpoje. Sicer pa je v ekipi še vedno – že od začetkov leta 1992 – nekdanji pevec Orchestre Baobab Medoune Diallo, ki skladbo Kër odpoje v duetu s sinom Lodio Mansourjem, sicer vzhajajočo pevsko zvedo na aktualnem senegalskem prizorišču. Tokratno pevsko ekipo sta pomladila še dva Senegalca: Pascal Dieng iz skupine Super Cayon in Basse Sarr iz Orchestre Afro-Salsa de Dakar. Med stalneže z vsaj desetletnim sodelovanjem pri Africandu spadata pevca Amadou Ballake in Sekouba Bambino. Prav ta gvinejski pevski zvezdnik je bil tokrat v najboljši formi in zato je njegov prispevek v Viens danser sur le son africando vrhunec albuma. Seveda skupaj s skoraj devetminutno reinterpretacijo kongoleške klasike Mario, enega največji hitov pokojnega Franca, ki ga je leta 1985 posnel s svojimi T.P.O.K. Jazz. Že takrat ga je odpel Madilu System, ki se je tokrat pridružil Africandu kot poseben gost. Čeprav so afriški pevci tudi na tem albumu v ospredju, ne gre spregledati »latino« prispevka. Res je, da Portoričan Joe King v zaključni Nina nina ostaja ob robu siceršnjega peklenskega plesnega vrtinca, zato pa so še kako prisotni glasbeniki in spremljevalni pevci, ki skrbijo za izjemno gosto tkano in bogato izpeljano ritmično in zvočno podlago in ozadje. K temu zagotovo pripomore njihova številčnost (v najmočnejših zasedbah jih je kar 17 hkrati), med njimi pa izstopata pianist Alfredo Rodriguez in kongoist Miguel Gomez. Dodatno razgibanost vsebini albuma povzročajo tudi kar štirje aranžerski pristopi. Splošni vtis albuma: pričakovano plesno, standardno udarno, z vrsto briljantnih prispevkov posameznih sodelujočih. Prav zdaj za Africando že značilen pristop, da posamezni pevci za album prispevajo po en, največ dva komada in ga oziroma ju potem tudi sami interpretirajo, omogoča omenjeno iskrenje domislic in s tem pestrost dogajanja ob sicer precej enotni, monolitni, ne ravno vedno inovativni instrumentalni spremljavi. Kljub temu pa se na koncu ne morem otresti vtisa, da je ob vseh produkcijskih prizadevanjih ter v projekt vloženem času in sredstvih končni »izplen« vseeno bornejši od pričakovanega. Na to konec koncev namiguje že samo trajanje albuma − na njem ni glasbe niti za celo uro; pri čemer bi dve ali tri nanj uvrščeni skladbi celo mirno pogrešali. A po drugi strani je to album, ki si ga bomo zaradi zares vrhunske izvedbe dveh že omenjenih in še kakšne ter tudi briljantne studijske produkcije vrteli vedno znova in ki je s svojimi »poletnimi občutenji« pač primerna roba za posebne trenutke.

Zoran Pistotnik