BRIDGE 61

Journal

Atavistic, 2006

Tokrat se spet srečujemo s Kenom Vandermarkom in s še enim aktualnim odvodom njegovega ustvarjalnega početja. Ta nam dobro poznani čikaški skladatelj in pihalec-multiinstrumentalist že vrsto let deli svoj ustvarjalni čas med vodstvene obveznosti in članstva v različnih izvajalskih kolektivih. Bridge 61 je njegovo najnovejše sodelovanje. V ta namen se je povezal z dvema svojima starima sodelavcema, z bobnarjem Timom Daisyjem, ki ga poznamo predvsem iz Vandermark 5, in z basistom Natom McBrideom, s katerim sta igrala skupaj med drugim v triih Spaceways Inc., Tripleplay in Free Music Ensemble (FME), zraven pa je povabil še novega, nadvse zanimivega basovskega klarinetista Jasona Steina. Za ta njihov prvi in zaenkrat tudi še edini album sta v zbirko osmih skladb poleg Vandermarka prispevala po dve tudi Daisy in McBride, kar ga naredi še zanimivejšega in kompaktnejšega, saj njun prispevek prav v ničemer ne zaostaja za mojstrovim. To je zaenkrat bolj skupen projekt, ne redna zasedba in težko je reči, če se bo vanjo sploh razvila. Zagotovo pa bi bilo to koristno, saj bi v Vandermarkovi oziroma čikaški jazzovski ponudbi zapolnila vrzel, ki je nastala zaradi neaktivnosti udarnih Spaceways Inc., kajti Bridge 61 nadaljujejo nekako tam, kjer so Spaceways Inc. s svojim drugim albumom Version Soul končali. (Tretji in zaenkrat njihov zadnji je ob sodelovanju italijanske skupine Zu pač nekaj posebnega.) Seveda je njuna navezava v sorodnem pristopu in v moči energetskega naboja, bistvena razlika pa je v kvartet okrepljeni postavi ne ravno pogoste instrumentalizacije. Mislim seveda na ves čas prisoten basovski klarinet. Ta ob bogato strukturirani, suvereni, večplastni ritmični podlagi ter pogosto tudi samostojni nadgradnji, ki jo proizvajata Daisy in McBride, vstopa v številne duete in medigre z drugimi pihali, ki jih uporablja Vandermark; in jasno je, da so žlahtna posebnost predelov tistih posameznih skladb, ko zaigrata skupaj dva klarineta. Izmed sodelujočih na tem albumu je seveda prava neznanka in svojevrstno odkritje Jason Stein, saj glasbenikov, ki bi se specializirali zgolj za igranje na basovskem klarinetu, ni ravno veliko. Stein je relativno mlad glasbenik – letos jih bo imel 31. Tudi za glasbeno kariero se je odločil relativno pozno, čeprav je že v dijaških letih na kitaro preigraval bluesovske in rockovske klasike. Vendar ne s kakšnim resnim namenom. Po končanem šolanju se je odpravil na večletno popotovanje po svetu in prav v teh letih ga je pritegnil jazz. Tako se je najprej vrnil k igranju kitare ter se pri znanih mojstrih celo sistematično izpopolnjeval. Potem pa je nekoč slišal Erica Dolphyja igrati basovski klarinet, kar je bilo zanj usodno. Od tistega trenutka, ko je položil svoje prste na tipke tega instrumenta, je bila njegova življenjska pot določena. Tozadevno se je glasbeno izobraževal pri dveh legendah, pihalcu Charlesu Gaylu in tolkalcu Milfordu Garavesu, ter uradno še na michiganski univerzi. Nato se je naselil v Čikagu, kjer je zdaj že nekaj časa okrepitev in osvežitev v krogu glasbenikov, ki se zbirajo ob Kenu Vandermarku. Z njimi tudi v glavnem sodeluje in nastopa, razen na tem albumu pa ga lahko slišite še na prav tako lani izdanem albumu Intents and Porposes kvinteta Wrack, ki ga vodi Kyle Bruckman in ki je izšel pri založbi 428 Music.

Journal se prične in konča z Vandermarkovima skladbama, ki že s posvetiloma konkretnima glasbenima izkušnjama zamejita polje zanimanja in temu pripadajoče reference. Zajem je dovolj širok, saj je uvodna Various Fires zapisana in izvedena z mislimi pri skupini This Heat, zaključna Shatter pa se spominja preminulega kitarskega velikana Sonnyja Sharrocka. V drugih dveh njegovih prispevkih najdemo že poznane reference na sodobno likovno umetnost, medtem ko sta McBride in Daisy prispevala bolj literarno naslovljene in klasično jazzovsko inspirirane skladbe. Gledano počez, nam Bridge 61 ponudijo predvsem nov zalogaj polnokrvnega čikaškega, v aktualnost vpetega jazza, ki se povnanja v napredni ansambelski igri, kjer boste le redko deležni tipične neskončne »solažne« ekskurzije, zato pa toliko več kolektivnih mediger v različnih instrumentalnih kombinacijah.

Zoran Pistotnik