BILLY BUTLER

The Right Tracks: The Complete Okeh Recordings, 1963−1966

Kent Soul Records, 2007

O soulu kot enemu pomembnejših otrok bluesa pišemo redko in moram priznati, da ga včasih tudi sam težko poslušam, saj mi gredo razne čečkarije, ki jih studijski producenti že od nekdaj ovešajo sicer odličnim pevcem, pošteno na živce. Seveda pa obstajajo tudi izjeme, o katerih je tako prodorno pisal Peter Guralnick, in Billy Butler sodi mednje, čeprav v nasprotju z Guralnickovimi junaki sodi med predstavnike severnjaškega soula iz Čikaga. No, gre za mlajšega brata ikone soula Jerryja Butlerja in že ta enciklopedična umestitev pove veliko.

Nadobudni Billy je v letih 1963−66 posnel 29 posnetkov. Na tej kompilaciji so zbrani prav vsi in tako omogočajo odličen prerez skozi mogoče najbolj plodna leta pevčeve kariere. Za številne kritike je bil Butler v tem obdobju pevec z velikim »P« in to zasluženo. Občila so ga spregledala, za kralje soula so okronali druge (ali pa so se ti drugi okronali sami!), Billyju pa je na koncu ostal le odličen glas, ki je pač še danes osnova dobrega soula. Kar nekaj posnetkov, ki jih boste lahko slišali, je bilo pozabljenih in izgubljenih v arhivih založbe Sony BMG, ki ima v lasti gradivo založbe Okeh. Zanesenjaki so jih začuda našli in nam tako omogočili dodati še en zaznamek na seznamu, ki ponazarja ključna poglavja soula, ali še bolje: temeljna zamolčana poglavja soula, ki pa po izrazni moči, vsebini in nenazadnje instrumentalni domiselnosti ne zaostajajo za vsesplošno priznanimi klasikami. Pri založbi Okeh so Billyja Butlerja najprej opazili kot pisca pesmi, legenda pa pravi, da so začeli resneje računati nanj šele, ko je Curtis Mayfield postal preobremenjen s svojo kariero in je nehal delati kot asistent Carla Davisa, ki je pri družbi Okeh skrbel za izvajalce. Mayfield in Butler sta celo pesnila skupaj, po odhodu prvega z mesta aktivnega služabnika v tedaj kar veliki gramofonski združbi je Butler začel delati kot spremljevalni glasbenik pri snemanjih, pevec spremljevalnih vokalov in kitarist, še istega leta pa je posnel dve ključni skladbi. In tedaj se je začelo.

Čar Butlerjevih posnetkov je v občutenem glasu, in če bi se dalo, bi najraje poslušal samo glas. Če mu pozorno poslušaš, kar ne moreš verjeti, da je glasbena industrija tako slepa in gluha, da stavi samo na preverjene konje, tiste iz ozadja pa daje v nič, ne da bi jih sploh počakala, da na hipodromu pridejo na cilj te veletekme. Butler je nedvomno ena izmed žrtev takšnih slepcev, in če ne bi bil brat zvezdnika in sodelavec Curtisa Mayfielda, zanj morebiti ne bi slišali niti zanesenjaki, ki zbirajo plošče soula (in teh je v Angliji, kjer je ta plošča izšla, veliko).

Če boste tej muziki pozorno prisluhnili (nenazadnje tudi parim instrumentalom) in če vam trendi v ameriški glasbi zadnjih desetletij niso neznani, boste hitro odkrili kakšen rif, ki se je tu in tam vnovič rodil v obliki sampla. Tisto, kar si, vsaj tisti, ki sodimo med tradicionaliste, najbolj želimo, je, da bi znala današnja glasba poustvarjati tudi takšne glasove, in to ne zgolj s samplanjem, kar je kajpak čisto legitimen način ustvarjanja. Vsekakor zbirka, ki priča o obetavnem zabavljaču. Butler je danes slabega duševnega in fizičnega zdravja, a mu gre na bolje in upajmo, da bo njegov glas še kdaj zadonel tja proti nebu. Nekoč je namreč segel visoko!

Jane Weber