Letnik: 2007 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

STELLA CHIWESHE

Double Check: Two sides of Zimbabwe Mbira's Queen

Piranha, 2006

Ob izdaji 100. albuma in skoraj 20. letih svojega delovanja se je berlinska založba Piranha Musik odločila, da k sodelovanju ponovno povabi glasbenico, ki je bistveno določila njena zgodnja leta in njen programski profil. Na Stelo Chiweshe smo v zadnjih letih že kar malo pozabili, saj nam ni bilo dano slišati kaj dosti njenega novega. »Kraljica« se je po dovolj uspešni mednarodni karieri, ki je bila od konca 80. ter vsa 90. leta prejšnjega stoletja seveda nespregledljivo povezana prav z izhajanjem njenih plošč pri tej založbi, umaknila v svoj »umetniški eksil« − kar v svojo domovino, v Zimbabve. Tam pa zadnja leta okoliščine niso bile ravno naklonjene tovrstnemu početju. In je utonila v pozabo. Medtem pa so pri Piranha Musik svoj katalog pripeljali do stote plošče, kar je bila dobra iztočnica, da se ozrejo nazaj. Tam nekje daleč v letu 1987 se je v njihovem v katalogu znašel EP Ambuya?, vinilka s štirimi komadi, eden od ključnih diskografskih dokumentov, s katerimi se ni zgolj ustoličila omenjena založba kot referenčen vir tovrstnih godb, ampak je bil eden izmed tistih, ki so bistveno določili tudi spoznavanje afriških glasbenih prostranstev v teh krajih. V naslednjih letih je zanjo izdala še pet albumov. Leta 1995 smo jo srečali tudi na Drugi godbi. Zdaj pa jo ta dvojni album vsaj historično ponovno umešča na tisto mesto v polpreteklem dogajanju na prizorišču sodobnih afriških godb, ki ji nesporno pripada. Tako ponuja prva plošča Classic Hits presek njenega dela, izdanega za Piranha Music od 1987 do 2002, druga Trance Hits pa izrez iz njenega aktualnega glasbenega ustvarjanja v domovini. Z devetimi skladbami se je Stella Chiweshe vrnila k svojim koreninam, v otroštvo, v okolje, v katerem je zrasla, in k uporabi mbire – glasbila in istoimenske glasbe – za izvorne namene. Ti seveda niso bili »zabavati« oziroma »ustvarjati«, ampak »ohranjati izročilo«, »komunicirati z duhovi prednikov«, »zdraviti«. Zato sama upravičeno pravi, da so pri teh skladbah samo datumi njihovega snemanja in izida novejši od tistih že objavljenih in zdaj ponatisnjenih na plošči Classic Hits. Nastajati so začele v njenem zgodnjem obdobju ali pa jih je celo že izvajala takrat, ko se je v svojem domačem okolju šele borila za to, da je sploh lahko postala profesionalna igralka na mbiro. Zato so te skladbe večinoma zelo bazične, nekako grobe, arhaičnega zvena, asketske v izvedbi, po občutju pa nekako odmaknjene, po pristopu seveda sledijo izvornemu namenu: z minimalističnimi, repetitivnimi sredstvi pripeljati poslušalca, plesalca, udeleženca dogodka v stanje zamaknjenosti, v trans. Sama tokrat ne igra zgolj mbire. Pravzaprav jo igra samo v štirih skladbah, v katerih slišimo dve njeni različici. V ostalih igra še na tradicionalne bobne ngoma in »ropotuljo« hosho, v osmih skladbah tudi poje; ena, zadnja, je instrumentalna. Pri tem ji pomagata samo dva sodelavca; in še to eden, ngoma bobnar, samo v štirih skladbah. Drugi sodelavec, kitarist Gideon Zamimba. je poleg kitarskih vložkov v eno izmed skladb vpeljal tudi elektroniko, sintetizator zvoka, sicer pa je bil on tisti, ki je julija 2005 v legendarnem studiu Shed v Harareju v Zimbabveju vse skladbe tudi posnel. Avgusta istega leta jih je Stella prav tam sama produkcijsko obdelala, dokončali pa so jih v nekem berlinskem studiu mesec dni kasneje.

Že naslov albumov pove, da je glasba precej posebna, zagotovo precej drugačna od svetle in plesne, ki smo je bili vajeni z njenih plošč iz 90. let in ki je bila v posameznih besedilih izrazito socialno angažirana, z močno instrumentalno spremljevalno zasedbo Earthquake pa seveda tudi kompleksnejša in izrazno širša. Tokrat je precej bolj duhovna, čeprav se v posameznih besedilih še vedno ne izogne angažiranim poantam, ki jih izražajo že nekateri naslovi skladb. Moja osebna izkušnja z njenim poslušanjem je, da rabiš za ta nabor čas, da te potegne; pa še potem ti kakšen komad nikakor ne sede. A to je treba vzeti v zakup, saj je trdno usidrano v izhodišče njenega tokratnega početja. Kajti na koncu je vseeno treba priznati, da imamo opraviti s kompetentnim dokumentom o aktualnem ustvarjalnem stadiju te pomembne sodobne afriške ustvarjalke.

Zoran Pistotnik