DETROIT COBRAS

Tied and True

Bloodshot Records, 2007

Detroit Cobras v svojem desetletnem križarjenju na liniji rhythm'n'bluesa, soula in rock'n'rolla obdelujejo bogato zapuščino tradicije popularnih godb. Pri svojem delu so izjemno natančni in rahločutni. Opojni glas bivše barske plesalke Rachael Nagy odigra pri njihovem ustvarjanju ključno vlogo. S kitaristko Mary Ramirez tvorita trdno navezo, ki se dopolnjuje z različnimi glasbenimi sodelavci. Na četrtem studijskem albumu se je zasedba ponovno dodobra prevetrila. K sodelovanju sta punci tokrat povabili vsem dobro znanega kitarista Grega Cartwrighta in basista Carola Schumacherja iz benda Gore Gore Girls.

Album Tied and True za spremembo ne ponudi niti enega avtorskega komada. Garažnorockovska neposrednost iz preteklih albumov je v tem primeru popolnoma odrinjena na stranski tir. Pogumno in brezkompromisno obdelovanje raritetnih, a hkrati tudi klasičnih skladb iz šestdesetih let je ponovno ovekovečeno z veliko ljubeznijo in predanostjo. Vprašanje časovne distance do šestdesetih let se v primeru Detroit Cobras učinkovito izniči. Tu gre le še za prostor. Njihovo početje bi lahko primerjali z deleuzovskim razumevanjem teoretskega koncepta »rizom«. V skladu razmerja med subjektom in objektom bi lahko ugotovili, da ni idealnega glasbenika poslušalca niti ne homogene rock'n'rollovske skupnosti. Detroit Cobras do razpršenih popularnoglasbenih slogov pristopajo kot strastni fani oziroma fanice. Arheološko natančno izkopavajo zaklade preteklosti in jih restavrirajo za prihodnost. Rock'n'roll je po svojem bistvu heterogena realnost in se razrašča prek podzemeljskih blokov in rovov. Tam je pravzaprav sidrišče dogajanja. Tako se izogiba časovni dimenziji in se prepušča prostorski sferi teritorija. Na tej ravni se dogaja genealoški razvoj. Detroit Cobras analizirajo rock'n'roll prav tako, da ga »decentrirajo« na druge dimenzije in druge registre. Časovna dimenzija se tako prelevi v prostorsko. Gre za topološki problem, ki se razvija na relaciji Motowna, Louisiane in konec koncev tudi Nashvilla. Na ta način se njihov rock'n'roll zapre sam vase in to prav v funkciji nemoči. Na mestih, kjer je struktura najbolj ohlapna, najšibkejša, postane tudi najmočnejša. »Rizom« ima številne vhode. Vstop je možen iz katerega koli konca in noben ni boljši od drugega. Načelo številnih vhodov otežuje vdor interpretacije na premosorazmerni liniji glasbeni zvok in glasbeni poslušalec. Na ta način se Detroit Cobras izognejo nadležni funkciji golih priredb. Ob poslušanju Tied and True je to bolj očitno kot kdaj koli prej, četudi bi ob neposrednem glasbenem uživanju lahko zaklicali: »Detroit Cobras so se že davno prepustili požrešnim čeljustim kapitala. Poslušamo jih lahko kjer koli: v povprečnih filmih, v televizijskih oglasih ali v nakupovalnih centrih!« Toda zviti so, presenetijo in udarijo od zadaj. Na zadnjem albumu so se najbolj približali pop zvoku, a na ta način zakoračili v sfero rock'n'rollovske gverile. Njihov pohod se prične s klasiko soula Garnet Mimms z naslovom As Long as I Have You in se nadaljuje z obdelavami The Flirtations, Irme Thomas, Dori Grayson, da ne omenjamo sprehoda na teritorij countryja s tradicionalno klasiko On a Monday in odbitih sinkopiranih ritmov pri skladbi Puppet On A String. Skozi celoten album izstopa tankočutno kitarsko mojstrstvo Grega Cartwrighta. Slednji je zelo primeren za tako raznolik spekter glasbenih slogov, ki jih raziskujejo Detroit Cobras na Tied and True. Ne smemo pozabiti tudi na dinamično raznolikega bobnarja Kennyja Tudricka, ki z velikim občutkom vodi misteriozno rock'n'rollovsko seanso. Vokalna interpretacija Rachael Nagy sicer na prvi posluh deluje nekako bolj plaho in umirjeno kot v preteklosti, toda ko dojamemo celoten kontekst početja benda, se nam odprejo čudovita zvočna obzorja njenega glasu, ki zapeljuje s svojimi fatalnimi učinki. Tied and True je torej izjemno zanimiv glasbeni izdelek, ki vam ne bo ponudil neposredne zvočne zadovoljitve.

Brane Škerjanc