GOGOL BORDELLO

Super Taranta!

Side One Dummy, 2007

V času popularizacije, aktualiziranja in posodabljanja etno godb imajo Gogol Bordello posebno mesto v moderni popularni glasbi. Njen prodor v osrčje newyorškega glasbenega podzemlja konec devetdesetih let je bil v začetku novega desetletja preusmerjen v globalni underground, da bi se v zadnjih letih transformirali iz klubske atrakcije v eno zanimivejših, če ne že najbolj vročih koncertnih imen, dobrodošlih in vljudno vabljenih na skoraj vsak pomembnejši festival. Z gostovanjem frontmana Eugena Hütza in violinista Sergeja Rjabceva pri Madonni na svetovni prireditvi Live Earth je dokončno zasvetil zeleni signal, da so se Gogol Bordello podali na stezo k svetovnemu uspehu. Prestopajo rubikon!

Konstantni nastopi, neprekinjene turneje in potovanja na različne kontinente, udejstvovanja Hütza in ostalih članov na drugih kulturno-umetniških poljih, od mode in oblikovanja do filma, spominjajo na kariero Manu Chaa. Odlika obojih je angažirano, svobodomiselno, lucidno nagovarjanje množic s pristno, zabavno glasbo, v kateri se čuti vročekrvnost rodnih krajev, vročica svetovnih popotnikov ter ubranost urbanega in ruralnega. Podobno kot pri Manu Chau se tudi pri omembi gypsypunkerjev Gogol Bordello sam od sebe porodi nasmeh in v družbi takoj zaigra veselje. Tistim, ki so jih doživeli še v živo, sploh ne gine navdušeno pripovedovanje o podivjanem koncertnem burkaštvu. Le redki se niso odzvali na njihovo multikultulturno molotovko in sodeč po novem, četrtem dolgometražnem, dobro uro trajajočem albumu, se jim bo še težje, pravzaprav nemogoče izogniti.

Z albumom Super Taranta! so Gogol Bordello prepričljivo zakorakali v novo fazo. V uho nas zbode razposajen preplet transplanetarne godbe, v kateri niso izgubili svojega prepoznavnega melosa in sarkastičnega humorja, pravzaprav so ga še bolj zamastili. Mletju vsega počez so dodali prepotreben ščepec ravnovesja in ustvarili najbolj dovršen in nabrušen album doslej. Po prvotnem navdušujočem cupkanju nas ponese v zrak s kohezivnim golažem vzhodnoslovanskega, balkanskega in romskega, vedno začinjenega s punkom, reggaejem, dubom, flamenkom in še čim. Newyorški migranti vzhodnoslovanske oziroma ukrajinske in ruske krvi ter izraelskih, etiopskih, škotskih korenin in porekla Gogol Bordello ostajajo z albumom Super Taranta! zastavonoše gypsy-punka, avtor te skovanke je prav Hütz. Gogol Bordello ne poznajo državnih in nacionalnih meja, prav tako se ne ubadajo z glasbenožanrskimi balasti. Na albumu Super Taranta! je postala njihova molotovka še bolj vnetljiva. Z občutkom za melodiko, harmonijo, strukturo in tudi za dramaturški lok skladanja in izvajanja so presegli prag predvidljivega eklektičnega cigansko-punkovskega zlaganja in nalaganja melosov z vseh vetrov. V ospredje je še bolj izstopila virtuoznost, s katero je začinjena srčna godba. Pikanten jezik, hützovinščina, je še bolj navihan in direkten. Posebnost te glasbeno-etnološke zbrkljarije je poudarjen vplet tarantele in toskanskega melosa. Gogol Bordello niso le ljudski godci, ki brišejo nacionalne in glasbene meje, ampak so moderni anarhisti, ki rušijo svetovni red z glasbo in njeno sporočilnostjo. Prepričajo nas, da je ljudska popularna glasba spremenljiva, gibljiva, upogljiva in predvsem pretočna, hkrati pa so dali vedeti, da se ciganizacija globalizacije nadaljuje! Juhej!

BIGor