Letnik: 2007 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Brane Škerjanc

THE HANGMEN

In The City

Acetate Records, 2007

Bryan Small je pravi bojevnik rock'n'rolla. Več kot dvajset let se bori za ohranitev svoje zasedbe The Hangmen, ki je doživela številne spremembe. Bend je že v svojih začetkih dobil kultni status in to povsem upravičeno. Za Capitol Records so leta 1989 izdali istoimenski prvenec, založniki so od benda pričakovali usmeritev v sredinski, morda celo pop-metal zvok, kar se je izkazalo kot popolno nerazumevanje njihovega početja. Odličen prvenec je v tistem času ostal premalo opažen in temu je botrovala prav nespretnost založnikov. Danes se ta album opisuje z velikimi besedami spoštovanja, tako med rockovskimi navdušenci kot tudi med rockovskimi glasbeniki. Bendi, kot sta na primer Supersuckers ali The Damned in številni drugi, opozarjajo na pomembnost glasbenega ustvarjanja The Hangmen. Drugi album, Suicide Doors, ki ga je leta 1993 produciral veliki Rob Younger, je ostal na žalost »neizdan« zaradi spletk založbe Geffen Records. Sledil je spust benda in s tem tudi zasebnega življenja Bryana Smalla v globoko podzemlje. Vrnitev se je zgodila ob koncu devetdesetih z novimi koncertnimi in studijskimi posnetki. Hangmen prihajajo iz bleščavega Los Angelesa, vendar njihov brezkompromisni rock'n'roll ni posut z bliščem in sijajem. Kljub težki ustvarjalni poti ostajajo zvesti sami sebi. Ne pustijo se več zapeljati nespretnostim velikih glasbenih založb in njihovemu pohlepu po hitrem zaslužku in tako so tudi pričujočo ploščo izdali pri prodorni založbi Acetate Records. Na cedeju se znajde samo sedem skladb in videoposnetek skladbe The Devil, vendar gre za vsebinsko zelo prepričljiv glasbeni izdelek. Očitno so Hangmen dodobra zaživeli prav po priključitvi k izvirni založbi Acetate Records, saj z njo dobro sodelujejo vse od leta 2000, ko je izšla plošča Metallic I.O.U. Sledile so uspešne skupne turneje s Social Distortion in Supersuckers. Bryan Small je bil od nekdaj velik oboževalec Social Distortion, zato ne čudi, da je Mike Ness sodeloval pri produkciji albuma In The City in verodostojno predstavil bend z vsemi njegovimi kvalitetami. Zasedba se neprestano razvija in raste, Bryan Small je ponovno dokazal, da je izreden pisec pesmi, visoka energetska opojnost njegovih akordov pa se od nekdaj zelo močno navezuje na Gun Club in Jeffereyja Leeja Piercea. Oba iščeta odgovore na kočljiva eksistenčna vprašanja v najtemnejših predelih človeškega življenja, navezanost na Gun Club pa dokazuje tudi skladba Dark Eyes, ki jo je Small posvetil Jeffereyjevi tragični življenjski zgodbi. Vendar Hangmen niso zgolj njihovi posnemovalci, čeprav temeljijo na izrazitih bluesovskih koreninah, ki se prepletajo s countryjevsko melodično medigro, začinjeno z uporniškim punkrockovskim navdihom. Nekateri skušajo Hangmen enostavno strpati v poenostavljen žanrski predal cow punk, toda ta pojem je za nas nekoliko sporen, ker zajema med seboj izjemno različne rockovske bende. Poleg tega so Hangmen precej prepojeni z visoko energetskim detroitskim, »soničnim« rock'n'rollom, ki s sumljivim pojmom cow punk nima prav nobene povezave. Nasploh bi razen Smallove vokalne interpretacije, ki je navdahnjena z nekoliko višjim in oguljenim glasom, težko sploh govorili o kakršni koli povezanosti s punkom. Njihova instrumentalna izvedba je v tehničnem smislu dovršena in premišljena, skladbe so iskrene, nabrite in dinamične. Nekatere delujejo prav romantično in takšna je tudi obdelava zaključne skladbe I Will Stay obskurnega finskega benda The Hurriganes iz šestdesetih (z zgodovino finskega rock'n'rolla jih je seznanil drugi kitarist, Finec Rane Raitsikka), ki obenem deluje tudi simbolično, saj je bend v svoji karieri doživel toliko gorja in kljub temu preživel. Hangmen se borijo naprej proti povprečnosti in zlaganosti sodobnega sveta, o čemer priča tudi do sedaj njihov najbolj dodelan glasbeni izdelek, ki napoveduje, da ne nameravajo odnehati.

Brane Škerjanc