Letnik: 2007 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Janez Pirc

THE IDAN RAICHEL PROJECT

The Idan Raichel Project

Cumbancha, 2006

V naših koncih je le redko slišati izraelsko popularno glasbo – če pri tem odštejemo evrovizijske nastope in pokojno Ofro Hazo. Kljub relativni majhnosti države, pomeni glasba Izraela zaradi posebne geografske lege in zgodovine prav posebno kulturno mešanico, saj njeno prebivalstvo obsega nad sto različnih etničnih skupin. To multikulturnost v izraelski glasbi zadnja leta morda najbolje predstavlja projekt Idana Raichela. Medtem ko je doma Idan Raichel Project v zadnjih letih pobral vse možne nagrade na področju popularne glasbe, je večina širše svetovne javnosti zanj lahko slišala lani najprej na odlični kompilaciji izraelske glasbe, Rough Guide, kasneje pa na še eni od zbirk skladb založbe Putumayo. Prva plošča Idan Raichel Projecta za mednarodni trg, izdana ob koncu lanskega leta, predstavlja izbrana dela z dveh albumov, do sedaj izdanih samo v Izraelu. Za projektom stoji idejni vodja – skladatelj, aranžer, producent in multiinstrumentalist – Idan Raichel. Tridesetletni Raichel, v osnovi klaviaturist, je v najstniških letih pridobil formalno glasbeno izobrazbo. Ključno za njegovo glasbeno ustvarjanje pa je bilo, presenetljivo, služenje dvoletnega obveznega vojaškega roka. Tam je namreč igral v rock skupini, pridobival izkušnje s koncertiranjem in aranžiranjem ter spoznal nekaj ljudi, ki so kasneje začeli z njim glasbeno sodelovati. Ko je zatem delal v internatu, ga je preko mladih imigrantov etiopskega rodu prevzela glasba Etiopije do te mere, da se je sčasoma dodobra spoznal z življenjem tamkajšnje etiopske judovske skupnosti. Ta je v Izraelu relativno mlada, saj se je večina priselila tja šele v zadnjih dveh desetletjih 20. stoletja, zato so bili tudi njeni spomini na etiopsko glasbeno dogajanje še sveži. Idan se je kasneje vse bolj uveljavil kot studijski glasbenik, ko pa si je v domači kleti še sam postavil studijske kapacitete, je začel vse bolj snemati z širokim krogom znancev in prijateljev. Njegove demoposnetke je »zagrabila« domača založba Helicon in v letih 2002 in 2005 je Idan Raichel Project izdal svoji prvi dve plošči, ki sta dosegli izjemen uspeh.

Preprosto bi lahko označili glasbo Projecta za pravo fuzijo Raichelove avtorske glasbe, ki služi za nastavek predvsem močnih primesi glasbe etiopskih Judov ter različnih koncev Bližnjega vzhoda. Gre za prijetno zmes ambientalne elektronike, ki jo ustvarja Raichel na klaviaturah in še nekaterih dodatnih glasbilih, z dodatki različnih »pravih« instrumentov ter samplov. Glasbo zaokrožijo in ji dajo posebno ravnotežje vokali, po eni strani iz raznolikih liturgičnih samplov, še bolj pa s strani gostujočih pevcev. Ponekod prispeva besedila in petje v hebrejščini kar Idan Raichel sam, še bolj pa so izraziti drugi vokalisti, ki prispevajo besedila v amharščini, arabščini in še nekaterih drugih jezikih. Zvok te heterogene mešanice ne zahaja na newageevsko področje, ampak ostaja relativno »organski«, strasten, z zelo nalezljivimi melodijami in tehnično dodelanimi aranžmaji. Glasbena mešanja takšne vrste niso nov pojav v svetu, kar pa naredi Raichelov projekt posebnega, je njegovo vključevanje živih glasbenikov in glasbil, katerim se posveti relativno veliko prostora oziroma svobode. Druga posebnost je Raichelova filozofija, ki se odraža skozi njegovo glasbo – to je promoviranje medsebojnega spoštovanja in (kulturne) različnosti. V svoj projekt je do sedaj vključil več deset glasbenikov. Med njimi je stalnica bobnar in producent Gilad Shmueli, ki je bil Idanov tesni sodelavec pri vseh skladbah. Sicer pa velja izpostaviti še predvsem pevca in kitarista surinamskega rodu, Sergia Braamsa, ki energično odpoje reggaejevsko Be'Yom Shabbat in prispeva vokale ali igranje še na nekaj delih. Tu sta še pevki arabskega in etiopskega rodu Mira Anwar Awad ter Cabra Casay in še mnogi drugi. Vsaj kolikor je piscu znano, gre v primeru te plošče tudi za prvo širše predstavljanje glasbe etiopskih Judov.

Vsekakor gre za eno bolj zanimivih plošč na sceni glasb sveta v zadnjem času. Plošča je prva v seriji nove ameriške glasbene založbe Cumbancha, ki je tako rekoč sestrska Putumayu, na njej pa lahko najdemo še bonus videospota in dostop do dveh Raichelovih skladb, ki jih drugače ni na albumu. Sicer pa pri tem ne gre samo za studijski projekt, koncertna zasedba Idana Raichela vključuje sedem sodelavcev, v zadnjem času pa so nekaj uspešnih koncertov izvedli predvsem v ZDA. S tako odprtim pristopom do ustvarjanja se projektu Idana Raichela odpira ogromno možnosti tudi za naprej. Glede na to, da je ustvarjalni pristop v dosedanjih dveh albumih ostal praktično nespremenljiv, pa bo v prihodnje gotovo moral svoji glasbeni mešanici dodati nekaj novega za presežek in razlikovanje od dosedanjega dela, da se ne bi ujel v začaran krog ponujanja samo tistega, kar je do sedaj najbolj vžgalo.

Janez Pirc