LEE KONITZ

New Nonet

OmniTone, 2006

Lee Konitz je seveda najprej jazzovska ikona. Je ena redkih še živečih osebnosti, ki so s svojim delom bistveno določile zgodnji razvoj sodobnega jazza. Prav šokantno je, ko se ob srečanju z njegovim za zdaj (še) zadnjim albumom tako neposredno zaletimo v zgodovino in se ob tem zavemo, da se, recimo, pogovarjamo o ustvarjalnem sopotniku, celo družinskem prijatelju Charlija Parkerja. Zato ob njegovem poslušanju ne moremo brez poseganja v glasbeno dogajanje v poznih 40. letih prejšnjega stoletja, pa četudi se s tem tokrat posebej ne bomo ukvarjali. A Lee Konitz ni zgolj živ, je tudi živahno ustvarjalen. Še več: da bi svoji veličini primerno proslavil svojo 80. obletnico življenja, si je podaril najprej nov nonet, potem album, ki ga je z njim posnel s skoraj samimi lastnimi, čisto novimi skladbami, letos pa, ko omenjena obletnica postaja dejstvo, še obsežno koncertno popotovanje, v okviru katerega je prišel celo v Ljubljano. Odkrito povedano: Leeja Konitza smo v teh krajih zapostavljali. Pravih razlogov za to pravzaprav ni mogoče artikulirati, prej gre za splet okoliščin, izmed katerih sta morda še najbolj zgovorni naslednji dve. Ko smo konec 60. let prejšnjega stoletja pričeli spoznavati tiste nestandardne ustvarjalne poskuse znotraj tedanje jazzovske ponudbe, ki so prihajali iz ZDA, je bil Miles Davis že slabih dvajset in še nekaj svetlobnih let od »rojstva cool jazza« in smo ga s Konitzem težko povezovali, Anthony Braxton pa je bil pravzaprav tisti, ki je odločno stopal po njegovih historično determiniranih stopinjah – vplive je pozneje tudi izrecno priznal – ter se je znotraj tedanje ponudbe de facto znašel na poziciji, ki bi predhodno lahko pripadla prav Konitzu, če bi se ta aktivneje vključil v takratna porajanja novih pogledov na glasbo. Res je, da se je takrat dogajala tudi menjava generacij in mladci so hoteli svoje mesto in priznanje. Povrhu pa Konitz tedaj niti ni bil del dogajanja na ameriškem prizorišču. Ravno po letu 1967, ko je posnel svoj do tedaj najbolj radikalen album s samimi nenavadnimi dueti, se je umaknil ter – ob zgolj občasnih ameriških gostovanjih ter toliko bolj pogostih bivanjih na Japonskem – večino časa preživel v Evropi. Ob vsem bogastvu tedanjega jazzovskega dogajanja ter ob opredeljevanju za radikalnejše, izrazito tudi socialno in kulturno kritične, ozaveščene glasbene prakse, kar je bilo v skladu s takratnim duhom časa, se je pač zdelo, da so Konitz in njegova generacija sopotnikov »cool jazza« svoje že povedali; ter da to, kar so povedali, za takrat aktualno dogajanje pač ni tako zelo relevantno. Predvsem pozneje, proti izteku tisočletja, se je izkazalo drugače. Kar pa je seveda tema za drugo priložnost.

Za tiste manj poučene o zgodovini jazza bi morala tule slediti učna ura o življenjski poti leta 1927 v čikaški judovski družini rojenega Leeja Konitza, izjemnega altovskega saksofonista in skladatelja, ki je svojo profesionalno glasbeno kariero je pričel v New Yorku takoj po 2. svetovni vojni. V njej bi se omenjala imena, kot so Claud Thornhill, Lennie Tristano, Gil Evans, Gerry Mulligan, Stan Kenton, Elvin Jones, Dave Brubeck, Charles Mingus, Ornette Coleman, Paul Bley, na samem začetku seveda za njegovo profiliranje bistveni Charlie Parker in nazadnje Miles Davis. Leta 1949 sta z Milesovo devetčlansko zasedbo posnela gradivo, ki je leta 1950 izšlo na albumu Birth of the Cool, s čimer je bil omenjeni stilem dokončno umeščen v zgodovino jazza. To je bil prvi nonet, s katerim je snemal. Nekaj neposnetih zasedb tega obsega je vodil v letih 1959 in 1967. V obdobju od 1975 do 1979 je z nonetom posnel tri albume za tri različne evropske založbe. Leta 2003 pa se je spet vrnil k takšni zasedbi. Sestavil je Lee Konitz New Nonet, ki je bil namenjen predvsem festivalskim predstavitvam njegovih novih, posebej za to zasedbo napisanih skladb. Značilnost tega noneta je, da ga sestavljajo sami mlajši, manj znani glasbeniki, ki se v zasedbi tudi precej menjajo, čeprav je spet nekaj že zelo stalnih. Ves čas pa je zraven tenorski saksofonist Ohad Talmor, ki je tudi glasbeni direktor tega projekta in dirigent nonetovih nastopov. Konitzu pomaga tudi pri izbiri sodelujočih glasbenikov ter pri aranžmajih mojstrovih skladb za nonetov repertoar. Kako tesno je njuno sodelovanje, priča podatek, da je Konitz eno svojih skladb na tem albumu naslovil Ohad ter da je nanj ob svojih uvrstil tudi eno Ohadovo. Sicer pa je poleg že omenjene skladbe uvodni in nosilni del tega albuma šeststavčna ChromaticLee Suite. Poleg teh dveh vsebuje album še štiri. Posnetki so z nastopov, ki jih je imel New Nonet od 10. do 14. avgusta 2005 v klubu The Jazz Standard v New Yorku. Tako Lee Konitz kot tudi nonet so prepričljivi pri izvedbi avtorsko prepoznavnega, morda manjka samo še malo več živahnosti, odločnosti in kolektivnosti. Čeprav je vprašanje, ali smo pri še vedno značilni »kool« zadržanosti do tega sploh upravičeni? Zagotovo pa je njegovo poslušanje ena zanimivejših historičnih jazzovskih izkušenj v zadnjih letih.

Zoran Pistotnik