LIARS

Liars

Mute, 2007

Nenavadno hitro so Liars objavili nov album, le dobro leto po visokoleteče zastavljenem Drum's Not Dead. Za prejšnji album so namreč ogromno eksperimentirali, celotno stavbo nekdanjega vzhodnonemškega nacionalnega radia so spremenili v snemalni studio … Poleg tega je ploščo nosil preračunljiv koncept, še trdneje je bil zasnovan kot prvi dve, vsaj zvočno zaokroženi plošči. Lahko bi zapisal, da so nas kar razvadili, sedaj pričakujemo še en koncept, še eno vodilno zamisel in ustrezne zvočne rešitve.

Ravno relativno hitra objava nove plošče in preprost naslov Liars pa le napeljeta, da tokrat niso ciljali visoko. Uvodno Plaster Casts Of Everything nosi učinkovit, že nekje slišan kitarski rif, podpira ga povsem ustrezna, skoraj vnaprej določena ritmična vaja. Še petje stalno izmikajočega se Andrewa Angusa je tu podrejeno enotnemu cilju: odpreti album z udarno, preprosto in učinkovito skladbo (I wanna run away, I wanna run away podžiga Angus). Poslušalec z uvodoma pojasnjenimi predsodki bi sedaj pričakoval tovrstno nadaljevanje, aha, bi si rekel, Liars se po novem sproščajo v bazičnem rockovskem zvoku. Ne bo šlo. V nadaljevanju streljajo iz povsem drugih orožij, njihov arzenal je poln različne municije, in če so začeli z velikim kalibrom, nadaljujejo z bolj sofisticiranimi oblikami boja. Že naslednjo skladbo, Houseclouds, nosi plesni ritem in nadvse spevna melodija, ki jo Angus poje s poudarjenim falsetom. Le klaviature se načrtno zatikajo, dokazujejo, da še vedno poslušamo neodvisno skupino. Šele s tretjo skladbo, Leather Prowler, Liars stopijo nazaj v svoj svet. Mnogo črpajo iz hrupnih osemdesetih, ampak zanimivo, tokrat povzemajo predvsem ponotranjeno plat; žvenket kitar zgodnjih Sonic Youth (kot bi na nekaj mestih uporabili delčke She's Not Alone) ali tiste počasne, sladkobno zapeljive pesmi s Psychocandy. Raznovrstna tolkala, predvsem kovinska, in igra s šumi spet spomni na berlinske genialne diletante in vokalne akrobacije marsikaj dolgujejo Gibbyju Haynesu. Melodija je na prvi posluh neopazna, nekje spodaj je, zgolj prisotna. Podrobnejši ali večkratni posluh odkrije skoraj sublimen podton, ko se petje približa mantričnemu klicanju duhov. Uporaba reverba in drugih efektov odmeva ta strašljiv občutek še poudarjajo. Obenem se niti s produkcijo niso pretirano ukvarjali, zvok prihaja naravnost iz vlažne kleti. Na mestu, kjer bi morali obrniti vinilno ploščo, se Liars v drugo razživijo, pravzaprav je navidezna stran B (poslušam cede) nekakšna zrcalna slika strani A. Udarni začetek se prelije v skrivnostno otroško obredje, zvok je vse bolj oddaljen, kot bi se Liars sproti odmikali še globlje v podzemni labirint. Je to končni znak predaje po uvodnem pozivu k begu? Mogoče. Sklepna Protection je vrhunec zadovoljne melanholije. Liars se najbolje počutijo kar v svojem svetu, lepo zaščitenem pred zunanjimi, škodljivimi vplivi.

Po treh konceptualnih ploščah je bil čas za obračun, za vprašanje, kdo Liars sploh so. Tokrat so izpostavili temeljno dilemo, razdvojenost med željo po zunanjem angažmaju in delovanjem v odmaknjenem kotu. So bile tisto prej vse laži, nekaj izmišljenega, nekaj izven njih? Je vrsta laži nazadnje pripeljala do resnice?

Janez Golič