Letnik: 2007 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Jane Weber
BOB LIND
Elusive Butterfly
Big Beat Records, 2007
Med oboževalci Boba Linda sta Richard Hawley in Jarvis Cocker in že ta podatek pove, da gre za vplivnega, a malo (pri)znanega trubadurja, ki se na ovitkih plošč ponavadi pojavlja z akustično kitaro v rokah. Hawley in Cocker oziroma njuna glasbena izraza tudi najbolje ponazarjata, do kod so segle lovke Lindove karizme in odmevi njegove muzike. Vsi, ki vas takšni anonimneži zanimajo, boste torej lahko začeli raziskovati. Lind je sicer imel, kar je po svoje presenetljivo, kar nekaj uspešnic, zato bodite pozorni, da vas ne bo pri raziskovanju ujel kakšen kvaziznalec, ki je za Linda slišal, ko se je na pamet učil lestvice popularnosti. Takšnih patronov, ki na glasbo gledajo »skozi lojtro«, pa je tudi pri nas veliko.
Skratka, če čutite potrebo, pobrskajte po podatkih (najceneje bo na internetu) in našli boste (naj vam pomagam) naslove uspešnic iz let 1966, a faktografija pri Lindu ni tako pomembna, za nameček pa ta zanimivi minstrel, ki zdaj (prav ob izidu te plošče s posnetki iz omenjenega leta 1966) prihaja na koncert v London, prvič po 35 letih izdaja tudi nov album, ki ga bo vsekakor zanimivo poslušati. In v čem je Lindova muzika izpred več desetletij tako posebna? Verjetno med drugim tudi zato, ker je Lind snemal z odličnim producentom in aranžerjem Jackom Nitzschejem. Ta je delal z vrsto zvezdnikov in tudi popolnih neznancev, vsi njegovi izdelki verjetno niso del rockovske klasike, pri sodelovanju z Lindom pa se je prekaljenemu studijskemu mačku posrečilo ustvariti še danes sveže zvenečo glasbo, ki bi ji lahko rekli orkestrirani folk rock. Gre torej za poskuse združenja rockovskih glasbil in pristopov s tistimi iz sveta zaresne glasbe. Lind in Nitzsche sta se pač ujela in zgodovinarji pišejo, da gre za eno pomembnejših strani v knjigi o folk rocku. Mogoče se vse skupaj zazdi za ušesa privlečeno, a Lindova glasbena vizija nas kmalu spomni na uspešnice, ki so jih tri desetletja pozneje posneli R.E.M., in na orkestrirani jamer kakšnih The Walkabouts. Po eni strani gre torej za slepo črevo v že kar oddaljeni preteklosti, po drugi pa prav skupine, kot je R.E.M., dokazujejo, da takšen pristop le ni bil zgrešen. V tem je pomembnost te izdaje. Kompilacijo sestavljajo posnetki s prvih dveh pevčevih albumov, nekaj pa je tudi raritet. Njih poslušanje priporočam predvsem ljubiteljem Dylana, Ochsa, Josha Whita in podobnih, ta izdaja pa danes razkriva tudi, kako močni so bili vplivi Gena Autryja, Burla Ivesa in Texa Ritterja tudi izven strogo določenih žanrov. Lind je obvladal prstno tehniko igranja, rad je imel 12-strunko in je, skratka, vedel, za kaj gre, le zvezde mu niso bile naklonjene in verjetno se je tudi zato kmalu podal v pokoj. Ti napevi dokazujejo, da bi lahko še ostal na odrih in bi se mu mogoče posrečilo. Pač eden tistih, ki so ostali v Dylanovi senci. Upravičeno?
Jane Weber