BABAR LUCK

Care in the Community

Rebel Music Rec., 2006

Če rečem, da v teh krajih angleški Pakistanec Babar Luck ni neznanec, bom verjetno zmedel tudi kakšnega pozornejših spremljevalcev tukajšnjih glasbenih dogodkov. Če pa omenim skupino King Prawn, boste vsaj nekateri zagotovo zastrigli z ušesi, saj je bila v začetku tega tisočletja kar nekajkrat prisotna na nastopih v nam bližnji okolici. Na primer v letu 2001 so kar trikrat nastopili v klubu MKNŽ v Ilirski Bistrici in jo odnesli z navdušenjem. Njihov že zaradi svojega videza, seveda pa tudi zaradi glasbene vloge v bendu opažen član pa je bil tudi basovski kitarist in pevec Babar Luck. Ko so se King Prawn leta 2003 razšli, je krenil po samostojni, pogosto celo solistični ustvarjalni poti. Od takrat je pod svojim imenom pridelal nekaj zanimivih projektov, z njimi predvsem po Angliji veliko nastopal, nekaj pa jih je tudi posnel; z lani izdanim albumom značilnega dvoumnega naslova Care in the Community pa je končno opozoril nase tudi širšo mednarodno glasbeno javnost. Dosedanje ustvarjalno početje Babarja Lucka je eno samo presenečenje. Vsaj za nas, ki imamo slab vpogled v specifične predele angleške večkulturne glasbene produkcije. A v resnici imamo opraviti s samosvojim glasbenikom, izrazitim angažiranim avtorjem, ki je na angleškem »robnem« glasbenem prizorišču že prava legenda, svoj tovrsten glasbeni ugled pa si je pričel pridobivati v različnih glasbenih kolektivih že tam od začetka 90. let prejšnjega stoletja. Rodil se je v Pakistanu, z osmimi leti pa se je družina preselila v delavsko četrt londonskega predela East End. Tamkajšnje multikulturno okolje, raznovrstna glasba, ki se je v njem slišala, ter dejstvo, da je rasel v muslimanski družini z liberalnim prepričanjem, so seveda formirali njegov svetovni nazor in pogled na glasbo. Med vplivi na njegovo ustvarjalnost ni mogoče prezreti reggaeja, hip hopa, angleškega angažiranega delavskega folka in seveda rocka oziroma punka. V kritikah njegovega početja ga primerjajo z Joejem Strummerjem, z Dylanom, po senzibilnosti z zgodnjima Simonom in Garfunkelom, predvsem pa seveda z Billyjem Braggom in sploh s pomembnimi predstavniki angleškega proletarskega folka. Če k temu dodamo še azijsko, predvsem pakistansko glasbeno ozadje ter mešanje angleščine z urdujem v angažiranih in doživljajskih besedilih, je to že kar dober primerjalni kontekst za razpoznavanje pozicije Luckove ustvarjalnosti v aktualni angleški glasbeni ponudbi. V živo je Babar Luck seveda še prepričljivejši kot na ploščah, saj se glasbi, kakršno izvaja, še kako dobro prilegajo zajedljivi politični komentarji in hudomušne anekdote iz njegovega vsakodnevnega življenja, ki jih trosi med posameznimi skladbami. A poslušanje njegovih pesmi s plošče seveda poleg nadzorovane, torej tudi boljše produkcije zvoka in s tem razumljivosti besedil omogoča, da se bolj posvetimo prav njihovi sporočilnosti. Pri tem nam na tem albumu pomaga še to, da so vsa besedila natisnjena v spremni knjižici. Ob njegovi spremljavi na kitaro in občasni uporabi klaviatur sta za njihovo prepričljivo glasbeno uokvirjanje in akcentiranje poskrbela dva preverjena glasbenika in do letošnjega leta tudi na nastopih njegova precej stalna sodelavca.

Posebej zanimiv je Lu Edmonds, preverjen glasbenik, pisec pesmi − tudi za druge znane rock ali folk izvajalce − skladatelj in producent, ki je svojo glasbeno kariero je začel kot kitarist v skupini The Damned, pozneje med drugim sodeloval s Public Image Ltd., z world music skupino 3 Mustapha 3 in s sibirsko skupino Yat-Kha, sodeluje z Billyjem Braggom in z avantjazzovskim saksofonistom Lolom Coxhillom, že od nekdaj pa je član skupine The Mekons. Poznan je tudi kot mojster igranja na različna srednjeazijska brenkala. Tudi z Babarjem Luckom letos vseeno še vedno občasno nastopa; tale lanski album mu je produciral, na njem pa igral predvsem na elektrificirani saz, sicer tradicionalno perzijsko brenkalo. Bobnal je Mark Roberts; med sodelavci, ki jih navaja na ovitku albuma, pa velja omeniti še Adieja »Mr. Bassa« Hardyja in znanega Bena Mandelsona aka Hijaza Mustapho iz benda 3 Mustapha 3. Rezultat je udarna aktualno-protestniška folk-rock plošča z 12 avtorskimi pesmimi, ki jim dodaten šarm dajejo doživeta besedila, glasbeno pa jih začinjajo azijsko odzvanjajoča ozadja. Zelo poučno, včasih gnevno, a z dovolj življenjskega humorja; vredno pozornega poslušanja.

Zoran Pistotnik