PSYCHIC TV (PTV3)

Hell Is Invisible, Heaven Is Her/e

Sweet Nothing, 2007

Reklo Kar te ne ubije, te okrepi, bi še kako veljalo za Genesisa P. Orridgea. Bil je deležen medijskih preganjanj, večkrat se je izneveril ljubiteljem, nenazadnje si je pred osmimi leti komaj rešil življenje s skokom iz goreče hiše, a polomil kosti in se z glasbo nekaj let ni ukvarjal. Kazalo je že, da je postal zgodovina, ko se je istočasno vrnil na prizorišče z dvema skupinama – z izvorno zasedbo pionirjev industrijske glasbe Throbbing Gristle in prenovljeno zasedbo Psychic TV. Oboji so letos, skoraj istočasno, tudi objavili svoje povratniške albume. Throbbing Gristle so presegli vsa pričakovanja in s Part Two, The Endless Not ponudili glasbo, ki ni niti nadaljevanje njihovega dela iz sedemdesetih let niti ni vizija odtujene glasbe za 21. stoletje. Stojijo na svojem.

Psychic TV so druga zgodba. So skupina Genesisa P. Orridgea. Tu lahko sprošča lastne obsesije brez velike odgovornosti do poslušalcev in do ostalih članov skupine. So le zvesti spremljevalci njegovih izkrivljenih zamisli. In pri njem res ne moreš vedeti, kaj bo ponudil. Že skozi osemdeseta in prvo polovico devetdesetih so Psychic TV preizkušali percepcijo z industrijskih hrupom, melanholičnimi pesmicami, ambientalnimi eksperimenti gole zvočnosti, kasneje z acid housom in nazadnje z izletom v psihedelična šestdeseta z v Kaliforniji posnetim albumom Trip-Reset. Res nezanesljiv smerokaz, kam jih bo neslo po novem.

V grobem se album Hell Is Invisible, Heaven Is Her/e deli na tri dele. Prvi del je neverjetno energičen, tudi groovy, s poudarjenim basom in klaviaturami. Odmevajo stara dobra šestdeseta z The Doors (navsezadnje je Genesis takrat odraščal, je letnik 1950) in povzemajo neposrednost novega vala na primer The Stranglers, kar je dobra podlaga za Genesisove zapovedi. Kako mu ustreza vloga vrhovnega svečenika! Higher And Higher zapoveduje v uvodni skladbi, ki postavlja kar previsoke standarde za nadaljevanje. Po dveh, treh izrazitih pesmih se začnejo Psychic TV zapletati, postanejo samozadostni, še zvok je zasičen, utrujajoč. Učinek razrvanosti krepi še poseben gost, nekdanji Butthole Surfer Gibby Haynes. Še dobro, da se na polovici plošče Psychic TV umirijo, Genesis P. Orridge ponudi dve melanholični uspavanki, pa še tam eno preseka z odmerkom hrupa.

V tretjem delu Psychic TV spet drvijo na krilih garažnih šestdesetih, novega vala in psihedelije. Vsega je kar preveč. K temu pripomore še produkcija, ki briše meje med posameznimi prispevki. Prevečkrat se zazdi, da zasičenost le »prikriva« pomanjkanje jasnih zamisli, da so glasbeniki preprosto izgubljeni in potem igrajo »kar nekaj«. Genesis bi si zaslužil boljšo skupino, tako, ki bi njegove solidne, če ne odlične pesmi ustrezno podprla. Tako pa Psychic TV ostajajo nekako razdvojeni, imajo dobre delne zamisli, trpi končna izvedba. Ampak že prihodnjič bo lahko vse drugače.

Janez Golič