Letnik: 2007 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Katarina J.

SAME BABE

Za ljubi kruhek in njene črne črne lase (Pesmi Janeza Menarta)

Sanje, 2007

Doseganje ideala družbene, kulturne in posledično seveda tudi glasbene sproščenosti se v podalpskih dolinah in kotlinah vsaj po mojem mnenju odraža tudi skozi diskurze »sproščene« novoslovenske erotičnosti, ki dominira na narodnozabavni turbo sceni; »sproščenega« manipuliranja z »etno« priponkami (»etno« muzika »etno« Čukov na »etno«grafskih prireditvah, nekdaj imenovanih gasilske veselice) in kar je še huje – »sproščenega« odnosa ideoloških aparatov do cenzuriranja besedil ljudskih pesmi, ki ne odzvanjajo v miloglasnem slovenskem jeziku (kar se je zgodilo z istrskim besedilom na proslavi ob dnevu državnosti). Preden je sproščenost obstajala kot moralni imperativ, je obstajala slovenskost v množici svojih pojavnosti, ki pa so bile in ostajajo strogo selekcionirane in varovane. Ni vsaka interpretacija slovenskosti dovolj slovenska za slehernega Slovenca/ko! Zato je še dobro, da so slovenski pesniki, ti razuzdanci, depresivci, dekadenti, klovni, burkači, sanjači, zapiteži, ostali v šolskih knjigah, v zbirkah pesmi in po novem tudi na zgoščenkah. Še več, peti slovenske pesnike je postal trendovski imperativ tistih, ki vedrijo pod dežnikom alter kulture, avantpopa, nekonformizma ... Zato so me do dandanašnjega dne le redki med njimi uspeli prepričati tako, kot so me mladci iz kvarteta Same babe.

Same babe so se rodile pred štirimi leti v znani staroljubljanski oštariji Pri Pavli na enem od literarnih večerov, ki jih je prirejala Družba dobrodušnih src in zverinskih krikov. V svoj »samobabovski« teatralni, melodramatični, akustični postnovovalovski muzični performans so srce benda – kantavtor Viki Baba in njegovi sotrudniki: kontrabasist Marko Jelovšek, pevec Miha Nemanič in trobentač Marko Voljč, najprej posvojili poezijo vélikih (Janez Menart, Fran Milčinski - Ježek ...), sočasno s tem pa oblikovali samosvojo glasbeno-poetično govorico, ki je morda še najbolj primerljiva vrhuncu ustvarjalnega obdobja hrvaških Haustorjev, domačih Buldožerjev ali čeških avantgardnih bardov. Njihova prva plošča je kot svojevrsten poklon Janezu Menartu (tako kot večina uglasbenih poezij zadnjega časa) našel domicil pri založbi Sanje. Vendar pa je Za ljubi kruhek in njene črne črne lase veliko več kot le cvetober pesmi obsežnega opusa pokojnega Menarta, okinčan z glasbenim lišpom. Simpatično rahlo razštelan glasbeni minimalizem, ki lahkih nog pohaja med žanri, ubrano večglasno petje ter obilica iskrivih vokalno-instrumentalih gegov iz znanih Menartovih rim ustvarja nepozabne zgodbe, v katerih sta smisel za tragedijo in komedijo vsakdanjika malega človeka tako neposredno artikulirani, da nas streseta, pobožata, naježita ali nasmejita.

Babe so Menarta posadile za mizo v družbo Milesa Davisa, Chucka Berryja, Jima Čerta in ostalih glasbenih vagabundov, ki se pridušajo z Menartom: »Svobode ni, svoboden je le duh!«

Prvenec Samih bab je svobodno, sproščeno igranje na peskovnikih bogov glasbe in pisane besede. Tam, kjer s(m)o lahko najbolj doma in kjer nas/jih ne najde nihče, razen najbolj vztrajnih iskalcev.

Katarina J.