Letnik: 2007 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Matej Krajnc

THE TRAVELING WILBURYS

The Traveling Wilburys

Rhino, 2007

Po eni strani je sramota, da velike založbe prepuščajo pomembne kompilacijske in zbirateljske projekte drugim založbam, ki z manj denarja vse to opravijo precej bolj s srcem, po drugi strani pa je prav zato morda bolje, da veliki tega ne počnejo. Že prav. Ne glede na to, kaj počenjajo veliki, dejstva govore, da imamo končno v enem paketu obe plošči Traveling Wilburyjev, dodan pa je še DVD z videospoti in dokumentarcem. Paket torej, ki nekako povzema duh konca osemdesetih. In hkrati dokazuje, da so bili Wilburyji eden največjih bendov, kakor koli že pogledamo, ne glede na to, da so jih najraje strpali v koš »drugotnih« superskupin. Tin Machine morda res niso najboljše poglavje v Bowiejevi karieri, zato pa lahko kar zatrdimo, da dosežki na obeh ploščah Wilburyjev sodijo med najboljša dela Georgea Harrisona in Jeffa Lynna. Roy Orbison je na prvi wilburyjevski plošči odpel eno svojih najmogočnejših balad, Tom Petty je dokazal, da ima zares smisel za humor, Bob Dylan pa … hja, med njegovim avtorskim opusom osemdesetih bi z izjemo plošče Oh Mercy težko našli kaj boljšega. Največja odlika petih legend ameriške in svetovne glasbe, zbranih v zasedbi The Traveling Wilburys, je, da se končno enkrat niso jemali preresno, ampak enostavno uživali. Uživali kot bratje Wilbury in kot pet prijateljev, ki sedijo v dnevni in igrajo. In to posnamejo. In je vrhunsko, prav zato, ker je sproščeno. Prvemu albumu sta dodana še dva posnetka Maxine in Like A Ship, oba bi mirno lahko uvrstili, k drugemu pa so pridali dve priredbi: Nobody's Child, ki je povezana predvsem s Harrisonovo zgodovino in sodelovanju Beatlov s Tonyjem Sheridanom v Hamburgu, in pesem Dela Shannona Runaway, ki Wilburyjem (to pot brez Orbisona) pristoji kot ulita.

V paketu sta poleg DVD-ja seveda obe plošči, legendarna Volume 1, ki v kontekstu osemdesetih (in dandanašnjem) zares zveni popolnoma brezčasno (kot tudi takratni solistični dosežki posameznih članov) s pesmimi, kot so Handle With Care, End Of The Line, Not Alone Any More, Heading For The Light in parodična Tweeter And The Monkey Man, in druga, Volume 3, ki je izšla dve leti pozneje, ko je bil Orbison že dve leti pod rušo. Res je, da na njej umanjka orbisonovska »sanjska transcendenčnost«, a presojati jo je treba zunaj tega konteksta. Kot taka je daleč nad povprečnim glasbenim outputom leta 1990. The Devil's Been Busy, 7 Deadly Sins, Where Were You Last Night, New Blue Moon in You Took My Breath Away so pesmi, po eni strani globoko zasidrane v angloameriškem glasbenem izročilu, po drugi strani pa enostavno dobra avtorska dela, ki imajo poleg tega še to dobro lastnost, da jih lahko poslušamo kadar koli in bodo vedno delovala sveže. Druga plošča je bolj dylanovsko-pettyjevska in tudi nakazuje smernice Dylanovega ustvarjanja v tistem obdobju, vidne tudi na njegovi solistični plošči Under The Red Sky (1990), namreč raziskovanje prav določene plati angloameriškega literarnoglasbenega izročila: poleg poigravanja z nursery rhymingom gre še za limerično pisanje in … hja, standardne bluesovsko-croonerske teme, ki se jim Dylan nikoli ni odrekel in jih v še intenzivnejši meri spet s pridom uporablja na zadnjih dveh albumih. Velja seveda poudariti, da tovrstno pisanje nikakor ne izpade banalno, ampak predvsem zelo simpatično in povrhu še kontekstualno ustrezno glede na album Volume 3, o katerem pravzaprav teče beseda. Album namreč zaključi nadvse prisrčna in duhovita »vaja v slogu« Wilbury Twist; fantje v slogu šestdesetih izumijo svoj ples, kar gre jemati, še posebej, če dobro poslušamo besedilo, kot neverjetno samoironično potezo, in besedilo je prežeto z asociacijami, ki so preprosto smešne, še posebej, če zares poskusite plesati ta tvist. John Candy v pripadajočem videu je poskusil, ampak … hm …

Za vse, ki smo že leta iskali te posnetke na cedeju, pa jih nismo dobili in smo vedno znova Wilburyje poslušali z vinila in kaset, je paket razveseljiva in dobrodošla novost. Za vse ostale je priložnost, da vstopite v svet bratov Wilbury. Kot pravijo sami, je to cool dry place. Predvsem tisto prvo.

Matej Krajnc