DERYA TÜRKAN

Minstrel's Era

Kalan Müzik, 2006

Ta izdelek ob svoji pristni svežini po mnenju poznavalcev na najžlahtnejši način združuje turško glasbeno preteklost s sodobnostjo ter povezuje turško in evropsko glasbeno ustvarjalnost v nov presežek. Derya Türkan, rojen leta 1973 v Carigradu, je eden najbolj cenjenih mlajših mojstrov igre na klasično turško glasbilo »kemence« (kemeče), male gosli zelo rafiniranega zvoka. Je klasično šolan izvajalec, ki do potankosti pozna in virtuozno poustvarja skladbe iz zapuščine skladateljev »zlatega« otomanskega obdobja, hkrati pa je vrhunski improvizator z dobrim poznavanjem aktualnega glasbenega dogajanja v domovini in tudi po svetu − še posebej v sodobnih jazzovskih praksah. Zrasel je v glasbeni družini. Najprej se je učil igranja čela pri znanem turškem čelistu Firatu Kiziltu, diplomiral pa je na konservatoriju za turško glasbo v okviru carigrajske tehnične univerze na oddelku za klasična glasbila. Njegov mentor je bil Ishan Özgen, eden najbolj cenjenih mojstrov turške klasične glasbe. Na glasbenem prizorišču je šele od zgodnjih 90. let prejšnjega stoletja, ko so ga 17-letnega povabili kot gostujočega glasbenika k carigrajskemu nacionalnemu ansamblu za turško glasbo, ki ga je posebej ustanovilo turško ministrstvo za kulturo in ga je vodil eden največjih strokovnjakov za to glasbo Necdet Yasar. Sodeloval je z ansamblom Necdeta Yasara in s projektom Anatolia, ki ga je postavil na oder Ishan Özgen. Leta 1996 je začel sodelovati z enim največjih virtuozov na »neyu« Kudsijem Ergunerjem, ko je bil povabljen, da z njim nastopi na koncertu v čast 80-letnice rojstva Yehudija Menuhina. Po tem sta sodelovala v različnih ansamblih ter pri kar nekaj projektih, med drugim tudi pri Ottoman Drums, Ottomania, La Banda Allaturka in predvsem pri Islam Blues. Tako smo ga prvič slišali na istoimenskem albumu iz leta 2001, drugič pa letos aprila v Cankarjevem domu v živo. V slabih desetih letih samostojne kariere je Derya Türkan izdal že štiri lastne albume. Zadnji, Minstrel's Era, prinaša presežek vsega prej predstavljenega prav z lucidnim spojem tradicije in aktualnosti, pri katerem sodeluje Türkan v godalnem triu s kontrabasistom Renaudom Garcio Fonsom in violončelistom Ügürjem Isikom. »Kemence« so tri majhne strunske gosli, ki jih igrajo samo z lokom, in sicer tako, da jih igralec postavi na levo koleno, gornji del z vratom pa nagne preko prsi. Po strunah nikoli ne brenka, ampak nanje samo pritiska z nohti od strani. Ker gre za eno izmed najstarejših godal na tem geografskem področju, ima številne različice, ki so zelo razširjene. Najprej se je seveda uporabljalo v ljudski glasbi in že tam so nastajale geografske izpeljanke, za izvedbo turške klasične glasbe pa so razvili spet posebno. Klasični »kemence« se pri njeni izvedbi uporablja od sredine 19. stoletja in je sčasoma postal njen bistveni instrument. Derya Türkan je danes eden prvih turških mojstrov igranja na »kemence«. Zakaj je tako, ne bi mogel nazorneje pokazati, kot je to storil z albumom Minstrel's Era. Že sam naslov albuma usmerja k vsebinskim virom predstavljenega repertoarja. Uvod v album in deset skladb, ki mu sledijo, po svoji strukturi seveda asociirajo na klasično zgradbo in zvenijo arhaično, saj so avtorsko v resnici dela, vzeta iz zapuščine otomanske instrumentalne glasbe, ki je bila v 17. stoletju napisana za sultanov dvor. A v najboljši maniri sodobnih jazzistov so jih prearanžirali kar vsi trije sodelujoči glasbeniki. Tako imamo tokrat opraviti s kombinacijo vrste raznorodnosti, celo navideznih nasprotij in paradoksov, ki pa se v izvedbi tega briljantnega godalnega tria na koncu zlijejo v enotno in hkrati neverjetno privlačno glasbeno izkušnjo.

Zoran Pistotnik