LOUDON WAINWRIGHT III

Strange Weirdos - Music from and Inspired by the Film Knocked Up

Concord Records/Jazz and Blues Ploščarna, 2007

LOUDON WAINWRIGHT III

T-Shirt/Final Exam

Arcadia Records/Jazz and Blues Ploščarna, 2007

Režiser Judd Apatow, ki je pred nekaj leti posnel komedijo 40 Year Old Virgin, v kateri je po uspešni vlogi v filmu Vsemogočni Bruce prišel čisto na svoje Steve Carrell, je bil bojda že od nekdaj velik pristaš glasbe Loudona Wainwrighta III (LWIII). Ta je, ko se mu je Apatow oglasil, že snemal nove pesmi za naslednika albuma Here Come The Choppers, o katerem smo v Muski pisali pred dvema letoma. Apatow mu je ponudil sodelovanje pri glasbi za film in vlogo Dr. Howarda. LWIII je oboje sprejel. Pesmi, ki so na albumu Strange Weirdos, so torej z več vetrov, skupaj pa delujejo neverjetno celovito. Kot celota ponudijo enega njegovih najzanimivejših albumov. Na njem zasledimo tudi instrumentalna dela (Ypsilanti, Naomi …), nekatere pesmi, ki jih LWIII na plošči poje, pa se v filmu pojavijo zgolj kot instrumentalni drobci. Med pesmimi, ki so nastale že pred Apatowovim povabilom, je uvodna Gray In L. A., tudi sicer eden vrhunskih LWIII-jevih dosežkov, igral pa jo je že na nekaterih radijskih predstavitvah albuma Here Come The Choppers in seveda na nastopih. Na Amazonu najdete videoposnetek izvedbe v živo ene živahnejših pesmi X or Y, Doin' The Math je prav tako že starejšega datuma, vendar pa so balade tiste, ki iz – recimo temu tako – žanrskega »soundtracka« naredijo nekaj več. Poleg že omenjene Gray In L. A. sta bržkone osrednja vrhunska dosežka še You Can't Fail Me Now in Valley Morning. LWIII se tudi, kot ponavadi, poigrava s songwriterskimi klišeji in jih smeši, denimo v pesmi Daughter, kjer »izkorišča« slavno rimo daughter/water. Čeprav bi za najboljša dela LWIII-ja še vedno obveljali obe trilogiji iz osemdesetih in devetdesetih (1982−86 in 1992−97) skupaj z albumom Last Man On Earth (2001), je Strange Weirdos izdelek, ki ponosno stoji takoj za njimi, predvsem po zaslugi splošnega vtisa in posebej že omenjenih balad, ki nas spet spomnijo, zakaj je LWIII bržkone eden največjih ameriških (in nasploh) ustvarjalcev, pa tudi zvočna podoba albuma je taka, kot mora biti; in tu so ljudje, ki so vedno znali igrati LWIII-jeve pesmi, med drugimi stalna sodelavca Richard Thompson in Van Dyke Parks. Nekaj pesmi je tudi sopodpisanih.

Mož, ki je po lastnih besedah zamenjal največ založb na svetu, je trdno v sedlu in se ne pusti zmesti. Razveseljivo je predvsem, da si v časih, ko glasba ni več namenjena predvsem poslušanju, upa vedno znova poskušati nove stvari. In zanimivo − igral je v celi vrsti filmov in zanje tudi pisal, a je Strange Weirdos njegov prvi zaresni soundtrack. Ki odlično funkcionira tudi brez filmskega konteksta.

Loudon Wainwright III. še vedno nima svojega box-seta, ki ga v zadnjih letih dobivajo (ali pa ga imajo že dlje časa) vsi pomembnejši ustvarjalci. Pri Sonyju, denimo, še niso izdali The Essential s treh plošč, ki jih je Loudon posnel za Columbio v sedemdesetih (prva je bila tudi komercialno uspešna po zaslugi male plošče Dead Skunk), pa tudi dobre kompilacije njegovega dela so redke, pravzaprav je samo ena, ki je omembe vredna, tista, ki povzema njegovo prvo trilogijo iz osemdesetih in ima naslov One Man Guy. Pri Arcadii pa so si drznili in (kot nekaj let poprej pri Rhinu) izdali dva Loudonova morda najbolj zamolčana in prezrta albuma, ki ju je sredi sedemdesetih posnel za založbo Arista. Še na vinilu ju je izjemno težko dobiti in če že, precej staneta; ko sem ju pred leti nabavljal prek Gemma, sem malce škripal z zobmi. Vendar je bilo vredno. No ja, pomembno je, da imamo s to izdajo zdaj na cedejih vse Loudonove plošče. Končno! Na plošči T-Shirt (1976) in Final Exam (1978) se je v preteklosti zlilo nekaj žolča in precej ignorance. Očitki, da sta spreproducirani, da sta preveč na prvo žogo, da je bil Loudon preveč na tleh, da bi lahko ustvarjal, da se je trudil biti komercialen … Morda je produkcija tu pa tam res intenzivnejša, kot smo je pri Loudonu vajeni, a za oba albuma na koncu velja tisto, kar velja za Cohenov album Death Of A Ladies' Man – odlična sta, res. Ena najboljših lastnosti, ki jih premore Loudon Wainwright III., je smisel za samoironijo. Te je na obeh ploščah obilo. Začne se že z ovitkoma in nadaljuje s prvo pesmijo na prvem albumu, ki dreza v najobčutljivejšo rano ZDA: patetični patriotizem, ki tudi pri nas ni neznanka. Pesem o dvestoletnici »rojstva« ZDA ne prizanaša s pikrostjo. Loudon jo je izvajal celo na televiziji in čudno se zdi, da je niso prepovedali. Bicentennial je gotovo ena najboljših pesmi o mentaliteti ZDA v sedemdesetih, posebej še leta 1976, ko je po Vietnamu in aferi Watergate obletnica prišla neverjetno prav, da se je lahko spet igralo na mile strune popolnosti. A vendar … obe plošči sta polni trpkih povzetkov osamljenosti, strahu, propadlih medsebojnih odnosov … Samoironija in pikrost sta sredstvi, s pomočjo katerih se sploh da preživeti. Na zunaj veseljaška Wine With Dinner, ki je nekakšna tematska pesem prve plošče, je v resnici obupan klic na pomoč, podobno kot Lennonova Help, ki je sicer napisana čisto drugače. Mr. Guilty je še en korak dlje; bolj obupane in hkrati pikrejše pesmi o propadu zveze boste morda našli še samo na Dylanovem albumu Blood On The Tracks; Mr. Guilty v koncertni različici najdete tudi na predprejšnjem Loudonovem albumu Unrequited, a tam ljudje zraven umirajo od smeha in poanta pesmi se nekako izgubi. Strahovi, s katerimi obračunava Loudon, kar butnejo na dan v sicer satiriziranih »angažiranih« pesmih Fear With Flying, Heaven And Mud in Talkin' Big Apple '75, a ne gre zgolj za aktualizacijsko pisanje. In že obligatorna »družinska« Pretty Little Martha na koncu druge plošče nas vse bolj pripravlja na trilogije, ki bodo prišle v naslednjih desetletjih, strogo osebno in družinsko usmerjene.

Ena najbolj posrečenih samoironičnih pesmi na obeh ploščah je na videz razposajena Watch Me Rock, I'm Over Thirty, v kateri postavi samega sebe na ogled kot »starajočega se mladeniča«, bahaško »ženskarstvo« pesmi pa pravzaprav skriva globoke dvome o tem, kaj po propadlem zakonu in v karieri, ki je daleč od komercialnega uspeha, sploh še početi. Odgovor je prišel že leta 1983 v podobi prve od plošč iz t. i. »angleške« trilogije Loudona Wainwrighta. Fame And Wealth jo je naslovil. Bi lahko povedal še več?

Matej Krajnc