Letnik: 2007 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Matej Krajnc

DALE WATSON

From The Cradle To The Grave

Hyena / Jazz and Blues Ploščarna, 2007

Priznam, da sem na tole zelo težko čakal. Med zadnjim rednim studijskim albumom Dala Watsona, o katerem smo pisali v Muski (št. 9-10/05), in temle, ki sem ga ravnokar dobil na mizo, sta minili skoraj dve leti, vmes pa je čisto potiho izšel še dvojni koncertni album Live At Newland s pripadajočim DVD-jem in The Little Darlin' Session, na katerem je Watson posnel priredbe nekaterih trdih countryjevskih pesmi, denimo Apartment # 9. Obe izdaji, koncertna in priredbe, dokazujeta, da je Dale Watson resnično eden najpomembnejših sodobnih prenašalcev starega izročila, ki ga uspešno kombinira s sodobnim čutenjem, ne da bi se prodal industriji. Za to sicer plačuje ceno komercialne polanonimnosti, vendar mu priljubljenost na severnoevropskih trgih to poplača. In pomen njegovega »trubadurstva« še utrjuje in potrjuje najnovejši studijski album From The Cradle To The Grave. Vsaj tri plati ima: najprej je odličen nov avtorski album, ob katerem se lahko raznim Timom McGrawjem, Kennyjem Chesneyjem in podobnim samo kolca, hkrati pa nosi še močan osebni pečat temačne Watsonove preteklosti in vpliva Johnnyja Casha na njegovo glasbo. To zadnje je vidno predvsem v minljivostnih temah, ki sicer Watsonu pristojijo kot ulite, tudi sam je preživel marsikaj … in preživel, zato vzporednice s Cashem niso iz trte izvite, pa tudi v nekaterih ritmih in aranžmajih novih pesmi, ki se z mariačijevskimi prijemi in »boom-chicka-boom« zvokom klanjajo Cashevi zapuščini. Saj ne, da bi Watson to počel prvič, najboljše iz Casheve glasbe že od nekdaj uspešno in inovativno integrira v svoje avtorsko delo. Pred leti pa je tudi igral v videospotu za pesem Folsom Prison Blues.

Minljivost, tesnoba, neprizanesljivo življenje … teme, ki so iz sodobnega countryja kar izginile, tistih, ki se jih lotevajo, pa ne slišimo pogosto po radiu. Watson je gotovo eden najkonsistentnejših. Tema minljivosti na novi plošči spomni na Watsonov pretresljiv album Every Song I Write Is For You iz leta 2001, posvečen smrti zaročenke Terri Herbert in lastnim demonom, ki se pojavijo, ko se je treba soočiti s posledicami življenjskih tragedij. Vendar pa nove pesmi niso tako zelo eksplicitne, z minljivostjo in življenjem se ukvarjajo na splošno, denimo v naslovni pesmi, v Time Without You ali Tomorrow Never Comes. Watson sicer vse to ves čas prepleta z razmišljanjem o medsebojnih odnosih oziroma njihovi minljivosti, a kljub temu udarja manj naravnost kot pred leti. Ploščo zaključi pesem Runaway Train, ki se začne kot stara countryjevska uspešnica Orange Blossom Special, a njeni hitri ritmi v besedilu kmalu evolvirajo v spretno izpeljano simboliko vlaka, ki beži (»born like a runaway train«), ki je ena najpogosteje uporabljenih v tradicionalnem countryju; Watsonova pesem pa se hkrati z upesnjeno tematiko minljivosti na splošno mimogrede pokloni še Cashevemu spominu. In spet je navkljub resnim temam pravi užitek poslušati njegovo countryjevsko spontanost.

Seveda si ni mogel kaj, da ne bi sodobni countryjevski industriji poslal kakšne pikre: na naslovnici stoji pred nagrobnimi kamni, na enem od njih pa piše: Country Music R. I. P. Če prisluhnemo uradnemu »country radiu«, ima še kako prav.

Matej Krajnc