Letnik: 2007 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: BIGor

MARRY WEISS

Dangerous Game

Norton, 2007

Marry Weiss je po štiridesetih letih glasbene abstinence, ki jo je prekinila z občasnimi slavnostnimi koncerti svoje dekliške skupine Shangri-Las, ponovno stopila za mikrofon. K temu jo je napeljal Greg Cartwright, ki ga poznamo po preteklem delu v garažnih Oblivians, danes pa v več kot aktivnih Reigning Sound. Časom neprilagojen glasbenik, aranžer in producent iz Memphisa je v sodelovanju z Marry Weiss izživel še ene svoje sanje. Spisal ji je pesmi, ki so legle v njeno ženstveno grlo. Naslonil se je na zapuščino Shangri-Las, s katero je Marry Weiss veljala za melodramatični glas najstnic v šestdesetih letih.

Cartwrightova zamisel je bila obuditi Marry Weiss, ki se je z glasbene scene povlekla zaradi razočaranj nad glasbeno industrijo. Shangri-Las so bile vzor dekliškim skupinam v šestdesetih letih, v sedemdesetih pa je njena uporniško-odpadniška popovska lirika vplivala na New York Dolls, Blondie, Patti Smith in celo na (proto)punkovsko sceno New Yorka. V zadnjih letih pa so skladbe Shangri-Las obdelali med mnogimi tudi Ryan Adams in Cardigans, najaktualnejša zvezda Amy Winehouse pa jo navaja kot ključen vpliv. Vendar pa Marry Weiss ni pevka, ki bi prinesla velike dobičke. Dovolj podučena o grobem, surovem svetu glasbene produkcije se je spustila v igro samo s pošteno računico, ki jo je Greg Cartwright z Reinging Sound zagotovil z minulim delom.

Ob Gregu Cartwrightu so pesmi prispevali še Andy Shernoff iz Dictators in Billy Miller, lastnik založbe Norton, ki je izdala ta album. V odlični spremljavi princev garažnega rocka Reigning Sound iz Memphisa je nastala všečna plošča. Obvezna obdelava Heaven Only Know, ki jo je Marry Weiss pela s Shangri-Las, razkriva osnovno formulo za celoten album Dangerous Game. V ospredju je le ona! Gospa, ki kljub štiridesetim letom več še vedno poje o neuresničeni ljubezni in zlomljenem srcu. Z ženstvenim glasom namiguje, da se ji življenje ni spremenilo niti za ped. V tem je nostalgična plat tega albuma, ki nas meče v šestdeseta leta. Za ta leta pa je bil kot avtor najbolj primeren prav Greg Cartwright. Z Billyjem Millerjem se je izkazal tudi kot blagohoten producent, ki je kukal na mojstrovine Phila Spectorja. Ujela sta duh in vonj časa, ko je bila Marry Weiss še dekliška zvezda, hkrati pa poudarila njen današnji žar. Z Dangerous Game se je Marry Weiss uspelo izkobacati iz dolgoletne abstinence. Ni se pustila nategniti in z Dangerous Game tudi ni nategnjena. Njeno slabo voljo do glasbene industrije izpove s Cartwrightovimi besedami v skladbi Cry About The Radio, ki je izstopajoča skladba med štirinajstimi prelestnimi pesmimi. Z njimi vstopamo v drug čas, v čas, ko se je rock'n'roll še kotalil in ko je bil pop še dekliško mlad.

BIGor