KELLY WILLIS

Well-Traveled Love

Rykodisc, 2007

Opisujejo jo kot najbolj perspektivno countryjevsko umetnico zadnjega desetletja, a dodajajo, da po komercialni plati nima sreče. Pozabljajo, da je v današnjih časih bolje tako – prehude finančne injekcije in slava ponavadi izženejo perspektivnost. Začela je pri založbi MCA, kjer so jo reklamirali kot tradicionalistično in alternativno, jo omenjali v isti sapi z Lylom Lovettom itd. Na prvih ploščah je zelo črpala iz repetoarja umetnikov, kot sta, denimo, Joe Ely in Steve Earle, in svojo lastno pisanje puščala bolj ob strani. Po neuspešnem prvem glasbenem zakonu z bobnarjem rokabilijevskega benda, v katerem je pela, se je poročila s prav tako komercialno ne preveč uspešnim, a kultnim Bruceom Robisonom in zapustila založbo MCA.

Ognjevita pevka je, ni kaj, premore pa tudi baladno mehkobo. Novi album je nastajal skoraj pol ducata let in očitno je, da »alternativka« postaja vse bolj všečna countryjevskim radijskim postajam, vsaj po produkciji, če že v praksi ne. Njen kult tudi med daljšim diskografskim premorom ni usahnil, pesmi, ki so na albumu, pa so pravzaprav tesna družinska produkcija, s čimer ni seveda nič narobe. Album se začne na trši nogi, vendar je njegovo bistvo v nežnejših pesmih, denimo v Loving You, ki je ena najboljših pesmi na plošči, podložena z rahlim bendžom, pa na primer v naslovni, ki zaključi album.

Med hitrejšimi pesmimi velja vsaj omeniti Teddy Boys, ki se začne s chuckberryjevskim rifom, vendar se hitro izrodi v »your usual Nashville sound«, kar je škoda, saj so nastavki dobri. Kelly se tudi malce preveč trudi, da bi glasovno zvenela kot plejada po glasu neločljivih »nashvillskih« pevk, ki pridejo in grejo. In čemu se potem sploh trudimo z njo? Ker je njena pretekla diskografija pokazala, da gre za obetavno pevko, ki se ne pusti docela skomercializirati, na novi plošči pa je nekaj že omenjenih trenutkov, ki štejejo za nekaj več, in tudi zanimiva Don't Know Why, ki nosi na sebi pečat spectorjevske produkcije, vsaj na začetku, ko neustavljivo spominja na The Ronettes, posebej še na pesem Be My Baby. V dandanašnji countryjevski produkciji je prav osvežujoče slišati še kak rhythm'n'bluesovski prijem (kar velja tudi za Teddy Boys). V pesmi The More That I'm Around You slišimo na začetku tudi sveže skorajda beatlovske spremljevalne vokale, kar je sicer skorajda edina pozitivna plat pesmi, a vsaj to je.

Res je, da vsesplošno podobo tu pa tam rahlo skali kakšna preveč klišejska kitica (rime tomorrow/sorrow smo že siti, vsaj v običajnem kontekstu, a za kakšnega svežega bi na albumu bržčas moralo biti ime Boba Dylana ali Loudona Wainwrighta) in da je novi album Kelly Willis glasbeno na trenutke zelo blizu običajni brezjajčni sodobni pop-countryjevski produkciji, vendar ima ta še rezerve. Kelly Willis očitno vse bolj potrebuje tudi komercialno pozornost; upajmo, da tovrstnim iskanjem ne bo preveč podlegla.

Matej Krajnc