Letnik: 2007 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Jane Weber

BIG DADDY WILSON and DOC FOZZ

Walk A Mile In My Shoes

Crossroads Records, 2007

Ni dolgo tega, ko smo pisali o odličnem albumu, ki sta ga ta dva glasbenika izdala lani in ga uspešno predstavila na postojnskem bluesu. Pričujoča plošča je nadaljevanje minimalističnega, a prepričljivega prvenca, toda v primerjavi z njim tako niha, da je kar težko verjeti, da je bila prejšnja plošča My Day Will Come delo istega dua. Pri vsem tem je ironija v tem, da to sploh ni slab izdelek, le s prvencem ne zdrži primerjave. Če je bil prvenec kot izlet v vode bluesa in gospela, je ta album kot nekakšno skrpucalo. Wilson koketira s countryjem, sega po repertoarju bratov Neville, priznava močan vpliv Erica Bibba, saj povzema po njem kar dve skladbi. Wilson in Bibb sta si glasovno podobna, zato bi bila vsaka zamera glede teh dveh skladb krivična, nenazadnje pa sta tako Bibb kot Fozz odlična pevca, ki sta kot spužvi vsrkala enciklopediji bluesa in gospela. Bibb je bil tu bolj neposreden, Wilson pa, v kar sem se prepričal med intervjuvanjem v Postojni, za nekatere posredne vplive sploh ne ve, od kod so se vzeli. Skoraj bi lahko rekel, da se mu je prejšnji album posrečil in to tako, da niti sam ne ve, kako je dober, saj spravlja v senco zadnje plošče Keb' Mo'-a, Eric Bibb pa je tako ali tako znan po včasih obupnih ploščah in pesmih, ki zaživijo šele na koncertih. Nova plošča Wilsona in njegovega kitarista Doca Fozza je torej neposrečeno nadaljevanje nekega odličnega poglavja, pri čemer je nekoliko krivo tudi dejstvo, da glasbenika nimata pravega producenta, ki bi ju znal usmerjati in jima povedati, kaj je dobro in kaj zanič. Zgrešena se, denimo, zdi izvedba skladbe Brother Blood bratov Neville. Spopasti se s tako globoko pesmijo ni mačji kašelj, za nameček pa tudi Wilsonov glas ne dosega višin, ki vejejo s plošč Nevillov. Naj torej ponovim, to sploh ni slaba plošča, mogoče celo presega povprečje, je pa šibkejša v primerjavi s prvencem. No, svoj čar ji daje tudi spretno muziciranje kitarista Doca Fozza. Že dolgo nisem slišal kitarista, ki bi znal zahtevno muziko igrati tako preprosto. Tudi tu bi lahko iskali podobnosti z Ericom Bibbom. Fozz je doma tako v bluesu kot v countryju, zato lahko upravičeno pričakujemo, da bosta glasbenika še posnela kako odlično zbirko in veselim se jo slišati.

Jane Weber