ECHO & THE BUNNYMEN, KAISER CHIEFS

Fiera Della Musica, Azzano Decimo, 1. 7. 2007

»Is this the blues I'm singing,« so se v povojih (Do It Clean) kariere spraševali Echo and The Bunnymen. Danes je takšno vprašanje mogoče interpretirati iz različnih zornih kotov, vendar nikakor ne v domeni »Epitafa za osemdeseta«, kot so se v nekaterih esejih na koncu izbranega desetletja opredeljevali nekateri urbani (popkulturni) misleci. Naslonjeni na pregledno študijo Simona Reynoldsa (Rip It Up And Start Again, Postpunk 1978–1984), ki odlično povzema ideologijo naredi sam in s kirurško natančnostjo loči med izvirnimi idejami postpunkovske kulture nasproti današnje »pubertetniške« copy-paste (slednje je le pesek v oči, ali kot je v enem izmed intervjujev dejal Will Sergeant: »Novorockerjev ne zanima glasba. Predstavlja jim le sredstvo, da bi postali popularni!«) glasbeno-tržne ekonomije. Seveda bi bili nesramni, če nekaterim skupinam ne bi priznali izbranih kvalitet, vprašanje pa je, ali bodo te skupine čez leta predstavljale kaj več (še posebej tiste, ki se rade sklicujejo na Joy Division!) kot le abecedni vnos v enciklopedijah. Dvojni zaključek minifestivala – kjer so nastopili še Jethro Tull, Devo, Sergio Caputo – je najlepši dokaz takšnega razmišljanja. Osebno sem se zgrozil že ob dejstvu, da je večina prisotnih Echo and The Bunnymen tretirala kot predskupino Kaiser Chiefs. Pred samim koncertom je bilo zanimivo opazovati generacijsko klimo na simpatičnem prizorišču za nekakšnim kulturnim domom na obrobju manjšega furlanskega mesteca. Poleg odlične organizacije je v preddverju potekala borza rabljenih in novih plošč oziroma številnih artefaktov, povezanih s popularno glasbeno kulturo. Že na prvi pogled je bilo mogoče ločiti tiste, ki so prišli predvsem zaradi Echo and The Bunnymen, in tiste, ki so jim bolj pri srcu Kaiser Chiefs. Poleg sivih las so nas izdajale predvsem vintage majice (Bauhaus, Gang of Four, Velvet Underground, The Smiths). Takšnemu vzdušju se je prilegala tudi glasba iz izredno – kar se je seveda pokazalo na koncertu – nastavljenega ozvočenja: Blue Monday (New Order), Take Me to the River (Talking Heads), Panic (The Smiths), Add it Up (Violent Femmes), Atmosphere (Joy Division), Every Day Is Like Sunday (Morrissey), Last Nite (The Strokes). Ko so zazveneli zvoki gregorijanskega korala, se je skozi dimno zaveso na odru prikazal poznan obris Iana McCullocha. Uvodna skladba Rescue je – tako zvočno kot izvedbeno – takoj dala vedeti, da bomo tokrat priča vrhunski predstavi. Echo and The Bunnymen so uigrana ekipa, ki izoblikovano glasbeno strukturo še vedno previdno raziskuje in vanjo vključuje nekatera novejša tehnična spoznanja. Mogoče na trenutke delujejo, kot da bi zamrznili v času, vendar je takšen statičen videz slišno močno varljiv. Dinamiko je potrebno dešifrirati v izvedbi. Ianov zakajen glas že dolgo ni bil v tako izvrstni formi, Will še vedno subverzivno komunicira z najbolj intimnimi psihedeličnimi kitarskimi obrati; krivično pa bi bilo izpustiti tudi ostalo (priključeno) četverico, ki, generacijsko sicer iz druge linije, kompaktno zaokroža estetiko najbolj lucidnih dosežkov novega vala: Gordy Goudie (kitara), Stephen Brennan (bas), Ceri James (klaviature) in Simon Finley (bobni). Začetni strah, da bi koncert zapadel v monotonost, je bil povsem odveč. Echo and The Bunnymen imajo še vedno veliko za povedati in tudi pokazati. V enournem nastopu nikoli niso popustili pred izbranim programom. Kronološko so se sprehodili skozi zvokovne faze celotne kariere (Over the Wall, Seven Seas, Killing Moon, The Cutter, Bring on the Dancing Horses, Lips Like Sugar, Nothing Lasts Forever, Stormy Weather), izbrani program pa dopolnili z vstavljenimi priredbami klasik: Walk on the Wild Side (Lou Reed), Don't Let Me Down (The Beatles) in Suzanne (Leonard Cohen). Poslušalci smo se znašli dobesedno v časovni luknji in pisec teh besed se je med koncertom nehote spomnil nastopa The Cure v Ljubljani maja 1989. Koncert Echo and The Bunnymen je ne samo primerljiv s tistim, kar so takrat v treh urah(!) pokazali Robert Smith in kompanija, ampak povsem enakovreden. Vsekakor predlog za naše odre.

Skupini Kaiser Chiefs nimam kaj očitati, četudi imam občutek, da je njihova pojavnost še ena v vrsti najstniških atrakcij brez dolgoročnih ali kvalitativnih posledic. V dobri uri in pol so suvereno predstavili svoj MTV-jevski program, zbirko uspešnic, med katerimi sta v ušesih najbolj odmevali Ruby in Oh, My God. Pevec skupine se na odru več kot očitno zgleduje pri Johnnyju Rottnu, vendar je veliko bolj prijazen in strpen do svoje publike. Vseeno mu je treba priznati neverjetno stage-diving provokacijo, kjer je publiko pripravil do tega, da ga je prinesla preko avditorija do kemičnih sanitarij, kjer je zaključil pesem I Predict a Riot (in to brez sledenja kakšnih samovšečnih redarjev, kot smo (če smo) takšnih početij vajenih pri nas). »Vaša vdana, jezna mafija« je v celovečernem koncertu predstavila vse tisto, kar se je od njih pričakovalo oziroma o čemer se danes razpravlja v sredinskih novorockerskih otoških fanzinih. A nič več kot to − »Everything is Average Today«.

Gregor Bauman