LENINGRAD, NOVI SAD

Arena, Dunaj, 2. 7. 2007

Opozorilo! Ne berete recenzije koncerta Leningrad Cowboys, ampak oceno nastopa Leningrad iz Sankt Peterburga. Za razliko od finskih komedijantov so Rusi burkači in sarkasti, ki z rusofilsko avtentičnostjo streljajo s ska-punk naboji, napolnjenimi z rusko surovostjo in stvarnostjo. Četudi jim je še do pred kratkim moskovski župan uradno prepovedoval nastope v ruski prestolnici, so v dvajsetih letih delovanja postali skrajno popularni v bivši in sedanji domovini. Z ducatom objavljenih albumov in stranskih projektov ter širšo uveljavitvijo frontmana Šnura kot filmskega igralca, aranžerja, avtorja-solista so se globoko zarezali v tkivo ruske popularne kulture. So eno zloglasnejših imen. Ne skoparijo s surovimi ruskimi kletvicami. V energični glasbeni preplet neotesane punkovske energije in skajevske poskočnosti nesuhoparno vpletajo karibsko navihanost in seksapilnost, jazzovsko zapletenost in neokrnjeno rusko dušo. Za mejami mame Rusije so bolj znani v ska-punkovskem miljeju, vendar s številno rusko imigracijo na zahodu so se prebili tudi med zanimivejša imena akutalnega multikulturnega punkovsko-ciganskega hibrida. Ne pozabimo, da so se pri njej zgledovali tudi Gogol Bordello, ki preraščajo v svetovno atrakcijo. Leningrad podobno kot newyorški konkurenti slovijo po nebrzdanih, pogostokrat škandaloznih koncertnih nastopih. Nepričakovana novica, da nastopajo na Dunaju, je zahtevala neomajano potezo, ali takoj pozabiti na koncert ali takoj sesti v avto in se odpeljati čez mejo.

Nastop Leningrad se je odvijal v znamenitem avtonomnem kulturnem centru Arena, kjer se je še pred koncertom potrdila njihova priljubljenost med rusko enklavo na Dunaju in v Avstriji. Med štiristo-, petstoglavo množico je bil visok odstotek Rusov, drugih narodov razpadle Sovjestke zveze in tudi ostalih narodov Varšavskega pakta. Na šanku se je ob pivu najpogosteje natočilo vodko v plastične »rjumke«, ki so blažile dolgočasen in suhoparen nastop predskupine Novi Sad. Da se avstrijska etno-rock zasedba v slabih dvajsetih letih ni prebila iz nemško-švicarsko-avstrijskega kulturnega okrožja, ne čudi. Posluževanje klezmer elementov, balkansko-slovanskih viž skozi ciganski melos, pleteničenje rocka in etna skupaj je bilo izpeljano brez sproščenosti in srčnosti, okrnelo in v krču. Ko pa je bila še rutinirano ustreljena obdelava Doorsov kot največji hit skupine, je bilo jasno, da je čas za še en eks.

Več kot desetglava tolpa iz Peterbruga je udarila sunkovito in neomajano. V hipu se je pokazala superiornost te bande, ki je v uvodnih dvajsetih minutah dvignila v zrak celo dvorano. Nabrito prelivanje komada v komad, kot so to najbolje počeli Ramones, je napihovalo napetost. Samba, rumba, jazz so doneli skozi bombastične pesmi, ki so kar klicale po nastopu na Drugi godbi. Bomba je morala počiti! In res je. Kolovodjo bande Šnura, ki ga ob uradnih članih Leningrad tvorijo še člani ska-punkerjev Spitfire, pihalci Ensemble St. Peterbrug Ska Jazz ter maskota skupine, gologlavi debeluh-orjak, je zmotil okajen možic v prvih vrstah, ki je baje silil v ruska dekleta pred odrom oziroma premikal mikrofonsko stojalo frontmana. Zaradi njega je Šnur utišal skupino, ki se je zavrtela z melodramatično zanko, in pobavil možiclja na oder, pravzaprav pred mikrofon ... Bum! Šnur je z zahrbtnim, na ulici streniranim krošejem zrušil dobrovoljčka, ki je padel kot klada. Osupljiv trenutek, ki smo si ga vsi prisotni − publika, banda, možic in Šnur − zapomnili do konca svojih dni, kot so si Rolling Stones zapomnili Altamont. Atmosfera v dvorani se je v hipu spremenila, obrnila se je na glavo. Tudi na odru, s katerega so za noge zvlekli nezavestno žrtev, je bilo zaznati osuplost. Če je kakšnih slabih sto ljudi zapustilo dvorano ali obmetavalo oder s plastičnimi kozarci piva ali vode, je bilo v izvedbi opaziti okrušenost in slabo voljo. Kolovodja je prekinil koncert in zbral zasedbo v zaodrju, od koder so se vrnili čez slabih deset minut. Med zgroženo publiko je krožila ideja o bojkotu nastopa, vendar je organizator poskrbel za prost vstop, ki je omilil protest. Koncert se je nadaljeval. Profesionalnemu nastopu ni bilo kaj očitati, le žara in želje ni bilo več in koncert sem le še (a)nem(ičn)o spremljal. Kaj takega še nisem videl!

Nemilosrčni Leningrad so se na Dunaju predstavili kot živa, koncertna različica priljubljene filmske fikcije o ruski gangsterski Brigadi. Doživeli smo bližnje srečanje s surovo rusko dušo, ocena tega koncerta pa se je spremenila v poročilo za črno kroniko. In še nauk našim diplomatom in gospodarstvenikom: premislite dvakrat, trikrat preden odpoveste še kakšno srečanje ali sestanek s Putinom in drugimi ruskimi veljaki in oligarhi, saj Rusi ne poznajo šale in milosti; če pa ste že odpovedali ali odklonili srečanje, se pripravite na garantiran močan in srdit kroše. Tudi Ruska kapelica ne bo pomagala!

BIGor