Letnik: 2007 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Bogdan Benigar

X ALFONSO, YERBA BUENA, LENINE

Festival Lent, Maribor, Festival Ljubljana, 5. in 6. 7. 2007

Kaj se je zgodilo? Kljub vsej institucionalni in medijski podpori se je na koncertih svetovnih glasbenih špic, ki so to zaradi svojih umetniških rezultatov zadnjih let in pravega odnosa do sodobne kreativnosti svetovne strokovne kritike, v Mariboru in Ljubljani zbralo le nekaj sto in manj kot 500 glav. Ponovila se je zgodba z lanske Druge godbe, v smislu, da najboljše še ni vredno ogleda, če se ne lesketa od obrabljenih fraz iz našopirjenih ustnic ali mastnega tiska. Če k temu dodamo še vonj po pečenju, okus jagod in 40 evrov na dan, že iščemo razloge, s katerimi se bodo ukvarjali organizatorji, ko bodo, upam, našli odgovor na vprašanje, kaj in kam z najboljšim v svojih programih.

X Alfonso je na Lentu utrdil sloves odličnega performerja, lastnostjo, ki krasi tudi vse člane benda. Multiinstrumentalizem, neposreden, v funkovski suknjič oblečen hip hop, izjemne vizualije, ki krepijo odrski nastop, le tu in tam kakšno spogledovanje preveč z enostavnim popom, a zato prava mera havanske tradicije, da obiskovalec slučajno ne bi pozabil in spregledal izvora benda. Kaj naj rečem, oder na Dravi bi moral odplavati, da bi se mariborska in okoliška publika začela zavedati, da tudi klobas in piva ne bo več, če jim za dober program, ki seže dlje od Beograda, ne bo mar. Ali pa se motim? Maloštevilna publika se je na srečo razdala in nekako uspela izsiliti koncertno ozračje in bila zato nagrajena z bisom. Bend pa je glede na okoliščine igral več kot profesionalno in slovenskemu občinstvu razbijal stereotipe buena viste.

Yerba Buena in Lenine so imeli srečo, saj so jim zaradi prestavljenega Kneza Igorja pripravili Preddverje in še dan je bil lep. Idealen petek za vse prisotne, kajti priča smo bili glasbenemu utripu Brooklyna in Ria v najboljši luči. Yerba Buena so na vrhuncu. Njihov zadnji album Follow Me ima butast naslov, dokler ne vidiš njegove naslovnice. Na koncertu bendu ni treba vleči publike kot osla na naslovnici. Publika mu namreč sledi od začetka in v tem talilnem loncu latinskih ritmov Brooklyna, ki nehote srečajo vse, kar tam obstaja, in bend najboljše tudi posvoji, je prostora za vse koncertne dejavnosti na pretek. Bend je sočen, ni mačo, s stokrat ponavljajočimi se istimi koraki in miganjem latino salserov, ampak »postizovski«, prevrtljiv in v vsakem trenutku suveren in hkrati uživaški. Latino, odigran srčno in ne samo zaradi plesa pod in na odru. Njihov El Burrito je tudi na koncertu potrdil kandidaturo za komad leta.

Lenine ima šarm drugačne vrste. Ima običajno rockovsko držo, a je vseeno nadstandarden, izjemen v svoji poetiki in odrski prezenci. Zna in pokaže kakšno potezo več, predvsem pa ima občutek za gradnjo pesmi in ritmično dovršenost. Njegova muzika ima tendenco, da se tu in tam odpelje v pop, vendar jo zna vedno zapeljati v svoj milje, ki je ravno to, kar pop ni. MPB ima srečo, da ima Lenineja, z njim vzdržuje neoporečnost avtorskega izraza. Avtor ve, kaj mora na koncertih pokazati vsak član benda, da je lahko v bendu. In res nismo slišali samo avtorja in izvajalca Lenineja, ampak bend z imenom Lenine.

Bogdan Benigar