Letnik: 2007 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Borja_M

EXIT FESTIVAL

Petrovaradinska trdnjava, Novi Sad, od 12. do 15. 7. 2007

Nastanek festivala Exit v Novem Sadu je neposredno povezan s procesi liberalizacije in »demokratizacije« Srbije po sesutju Miloševičevega režima. Prvič se je zgodil leta 2000, ko je trajal kar celo poletje in je bil brezplačen. Po tem se je hitro začel komercializirati in širiti, v danes osupljivo ogromno institucijo Exita so prilivale razne (in težko bi rekli, da povsem apolitične) investicije. Prva leta je Exit ponujal poleg fenomenalne atmosfere (na ogromni mestni trdnjavi) tudi aktualen program, ki je bil nekoliko bolj usmerjen v elektroniko. Kmalu je bilo jasno, da bo festival eksplodiral, postal največja glasbena manifestacija na Balkanu. Programsko in prostorsko se je širil. Danes je Exit štiridnevni spektakel, ki se dogaja na več kot dvajsetih odrih; letos ga je obiskalo (če seštejemo obisk vseh štirih dni) rekordnih 190.000 ljudi. In po nekaterih ocenah trdnjava pod hrumo obiskovalcev močno trpi, tla naj bi se ugrezala, zidovi pokali. Tako že obstajajo pobude, da bi festival preselili na drugo (ne tako spektakularno) lokacijo. No, dovolj formalnosti. Poglejmo, kaj nam je letos od programa uspelo ujeti.

Otvoritveni večer se je začel z zmedo na obeh vhodih. Večina obiskovalcev je namreč hotela na trdnjavo okoli desete ure zvečer in naval je bil prevelik. Hkrati je bil to dan, ko je bilo na trdnjavi največ ljudi. In to (kdo bi si mislil) zaradi nastopa Prodigy na glavnem odru. Zaradi nepopisne gneče in delnega nezanimanja, smo se med njihovim nastopom sprehodili po številnih drugih odrih, ki so bili skoraj zapuščeni. V Dance areni (drugi največji oder, ki prejme po grobi oceni okoli deset tisoč ljudi) je bilo dejansko le okoli štirideset(!) poslušalcev. Na glavni oder pa smo se vrnili kasneje, ko je vrtel Dominic iz britanskega breakbeat tandema Stanton Warriors. Nastop je bil nedinamičen in dolgočasen, nekoliko ga je še pokvaril Rodney P na mikrofonu. Rodney P je sicer pionir otoške hip hop scene in tako je presenetilo, da je v živo (vsaj, ko mc-ja na breakbeat set) tako slab. Veliko več je obljubljal program drugi dan. Nastopili so namreč Beastie Boys in to v popolni zasedbi, skupaj s tolkalcem Alfredom Ortizom, kultnim klaviaturistom Moneyjem Markom in didžejem Mixmasterjem Mikom. Beastiji so bili na odru povsem suvereni. Rapani komadi in instrumentali so se prepletali brez vmesnih pavz, igrali pa so pravo retrospektivo, od prvega albuma do zadnjega. Ja, slišali smo No Sleep 'till Brooklyn, stare punkerske komade in, nekoliko presenteljivo, kar tri posnetke z nove (instrumentalne in počasne) plošče The Mix Up. Mixmaster Mike je bil povsem točen, skrečarske dele je izpeljal celo natančneje kot na DVD-ju Awsome I F*****n' Shot That!, na katerem je posnetek koncerta njihove zadnje turneje. Vsi trije MC-ji so bili dobri, celo MCA, ki je znan po tem, da mu na odru poči glas, je zdržal do konca. Koncert Beastie Boys je bil eden vrhuncev festivala. Bil je sicer nekoliko rutinski, vendar pa tako rekoč brez napake. Vsi člani žive zasedbe vejo točno, kaj delajo in to delajo prekleto dobro. Za Beastiji sta na glavnem odru skupaj nastopila še dva od glavnih protagonistov britanske scene drum'n'bassa, Zinc in Friction. Komade sta nametavala, jih hitro menjavala. Zanimivo, da njuna selekcija še zdaleč ni bila brutalna, v bistvu ni bila tako trda, sploh Zinc je na začetku seta vrtel veliko svojega prepoznavnega zvoka. Ker sta imela dva seta gramofonov, sta redno vrtela tudi teaserje, to so vložki znanih komadov, ki pa se pojavijo le za trenutek, le za določen prehod.

V soboto je bil glavna atrakcija Snoop Dogg, ki je imel pričakovano precej egotripski nastop, a je bil vseeno zabaven. Neverjetno je bilo, kako dobro se ga je razumelo. Snoop ima ležeren, laid back stil rapanja (pa tudi podlag) in to mu na velikem odru pride zelo prav. Pravo nasprotje je bil nastop Wu-Tang Clana naslednji večer. Najprej je treba povedati, da so Wu-ji zani po svoji neresnosti in neodgovornosti, da jih je tako rekoč nemogoče dobiti na kupu, v preteklosti so odpovedovali cele turneje. A smo le dočakali njihov skupni koncert. Iz neznanih razlogov je manjkal le Method Man. Wu-Tangov je na odru kar devet, in ko rapajo komade, se skoraj že derejo en čez drugega. Razume se jih skoraj nič. Vendar je bil nastop vseeno simpatičen in brez nepotrebnih bahaških vložkov, ki smo jih pri raperjih že kar navajeni. Najbolje so odrapali RZA, Ghostface in Raekwon, medtem ko sta GZA in U-God imela že precej prekurjene glasilke, verjetno zaradi za njihove standarde dolge evropske turneje.

Ker je bilo nastopov res ogromno, ker nismo tekli gledat vsega, kar bi nas vsaj približno zanimalo in ker bi bila sicer recenzija že dolgočasna, naj omenim le še nekaj svetlih trenutkov letošnjega Exita: Šaban Bajramovič in skupina Gyass na odru World music, drum'n'bass didžej LTJ Bukem in nekateri neznani didžeji na odru Chill out, ki so nas presenetili s sijajnim izborom funka in hip hopa.

Exit je letos podiral rekorde. Bil je tako rekoč razprodan, 200.000 ljudi je absolutni maksimum. Organizacija je bila razen otvoritvenega kaosa solidna, kljub masi obiskovalcev se nikjer ni pretirano čakalo. Za razliko od ponudbe hrane (ki je bila dejansko raznolika) je razočarala ponudba pijače. Bila je borna, poleg omejene izbire sokov in vode si lahko dobil le slabo vino in toplo pivo. Še en letošnji fenomen je bil, da je največ obiskovalcev (kar deset tisoč) prišlo iz Velike Britanije. Očitno delajo organizatorji tam res uspešno promocijo. Exit ima dejansko v Britaniji izjemen renome, kar sem opazil tudi pri v Ljubljani gostujočih didžejih, ki pogosto sprašujejo po tem vojvodinskem spektaklu. Letos se je še enkrat potrdilo, da je Exit najmočnejši festival regije. Organizatorji očitno ne ciljajo na programske presežke, ampak (žal) želijo pripeljati pač »največja« imena. Na glavnem odru jim je nekako še uspelo najti ravnotežje, dobiti znane in hkrati kvalitetne izvajalce. Popolnoma druga zgodba pa je v Dance areni, kjer naj bi nastopali »najprodornejši« elektroničarji. Letos je bil tam program skoraj katastrofalen in je razen nekaterih izjem (Trentemoller, tandem Magda in Richie Hawtin) ponujal res najhujšo (house) komercialo. Čeprav lahko pohvalimo raznolikost programa, pa Exitu bolj kot hladno pivo manjka programska ostrina, vsaj na manjših odrih. Česar pa v prihodnjem letu (po naši oceni) ne moremo pričakovati.

Borja_M