Letnik: 2007 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

BABA ZULA

Folkest, Koper, 18. 7. 2007

Letos nam je bilo dano, da smo precej dobro spoznali različne plasti aktualne turške glasbene produkcije. V okviru meseca turške kulture smo bili deležni nekaj izjemnih koncertov njenih ključnih protagonistov, vedenje o tem pa smo širili tudi z drobci dejavnosti drugih pomembnih glasbenic in glasbenikov, ki jih v živo na tukajšnjih odrih pač še nismo uspeli srečati, s pomočjo proučevanja njihovih diskografskih izdelkov in drugih virov. Morda je v sicer dobro zastavljenem spomladanskem koncertnem pregledu najbolj manjkal prav segment glasbenih praks, ki ga pooseblja ravno zasedba Baba Zula. No, po spletu okoliščin je bil ta manko uspešno odpravljen, saj so potem ti turški »etno-oriental-elektro-dub« posebneži v okviru tradicionalnega festivala Folkest nastopili v Kopru.

Baba Zula imajo za seboj že čisto spodobno kilometrino, ki se kaže v njihovi prisotnosti na turškem in že kar nekaj časa tudi na evropskem glasbenem prizorišču ter v njihovih sodelovanjih s številnimi priznanimi turškimi, evropskimi in ameriškimi glasbeniki, ki nastopajo z njimi kot gostje na njihovih ploščah ali na posameznih koncertih, s številnimi koncertnimi turnejami in nastopi na cenjenih festivalih ter seveda z diskografijo. Svojo skupno glasbeno pot so pričeli leta 1996 kot trojec, ki je potem zdržal vse do letos, ko okrepljen z gosti pohajkuje po koncertnih odrih; čeprav ne ravno ves čas, saj Emreja Onela, ki igra darbuko, uporablja samplerje in poje, na zadnjem njihovem albumu ne boste slišali, zato pa je bil zraven tudi v Kopru. Tako se zdi – in tudi na koncertu se je ta vtis potrdil – da trdno jedro tega zvočnega projekta predstavljata predvsem Murat Ertel, ki poje, igra saz, teremin in druga strunska glasbila, ter vsestranski tolkalec in manipulator z »ritem mašino«, različnimi izmišljenimi zvočili, igračkami in vnaprej posnetimi (predvsem naravnimi) zvoki, Levent Ekman. Baba Zula ponujajo poseben zvočni amalgam, v katerem se na zares enkraten način mešajo turški tradicionalni instrumenti z elektronskimi elementi, kar vnaša povsem novo razsežnost v kontekst aktualne turške, iz ljudske godbe izhajajoče produkcije. Uporaba raznovrstnih tradicionalnih in sodobnih glasbil, manipuliranje z elektronskimi pomagali, vnaprej posnetimi zvoki, sodelovanje vrhunskih instrumentalistov in pevcev ter seveda pri njihovih ploščah nato še studijska obdelava, ki ji posvečajo posebno pozornost (in ki je bila na njihovih zadnjih dveh albumih zaupana vrhunskemu mojstru te obrti, Mad Professorju), ne morejo ostati brez vznemirljivih rezultatov. Za koncertno turnejo si seveda niso mogli privoščiti tako eminentnih gostov, kot so si to privoščili na omenjenih dveh albumih, pač pa so morali svoj studijski konceptualizem prilagoditi okoliščinam. Pričakovano so to postorili tako, da so v nastop vključili vizualne ali večmedijske elemente, predvsem pa so se okrepili z ženskimi vokali, barvitimi kostumi (na meji orientalskega kiča) in atraktivnimi elementi trebušnega plesa. Pač s tistim, po čemer slovijo, saj se sami, kadar jim tako ustreza, predstavljajo (ali ponujajo) tudi kot glasbeni spremljevalci trebušnih plesalk, zagotovo pa so (hote ali nehote?) ustvarjalci sodobne glasbe za trebušni ples. Tako so svoj prvi pravi album, ki je sicer izšel šele maja 2003, zgovorno (ironično) naslovili Psyche-belly Dance Music, njihov še vedno zadnji, izdan junija 2005, pa se ponaša z naslovom Duble Oryantal (z angleškim podnaslovom/prevodom Belly Double). Jasno je, da je med glasbo z njihovih albumov in glasbo, ki jo ponujajo, izvedbeno – ne pa vsebinsko – pomembna razlika; albuma sta izrazito studijsko in konceptualno delo, pri izvedbi svojega repertoarja v živo se sicer ne odrekajo ambiciozni produkciji, vendar je ta zelo odvisna od tehničnih zmožnosti posameznega prizorišča. Uporaba vnaprej posnetih zvočnih elementov je zanje standard tako v studiu kot na nastopih, elektronske modifikacije so nujnost za doseganje večplastnosti njihovih plesno-kritičnih kompozicij. Seveda pa na nastopih najprej pritegne tisto, kar se na ploščah pač ne vidi: videz in koreografija. Zato ne čudi, če ostane vtis povprečnega poslušalca vse preveč na vizualnem in so zato tudi pokoncertne observacije njihovega koprskega nastopa omenjale predvsem njegovo atraktivnost s točkami trebušnega plesa, čeprav so Baba Zula ponudili več kot samo korektno demonstracijo svojega »oriental-duba« ter glasbeno tudi nas, ki smo njihovo početje hote primerjali s tistim, nad čimer smo se navduševali na njihovi zadnji plošči, v veliki meri zadovoljili. To, da je manjkal (še) kakšen mojstrski gost iz tradicionalne Turčije, kot je na zadnji plošči na primer klarinetist Hüsnü Senlendirici, smo pač morali vzeti v zakup. Gledano (ali bolje − poslušano) v kontekstu dosedanjega koncertnega srečevanja z aktualno turško produkcijo pa smo zagotovo dobili prav tisto, kar nam je letos še manjkalo.

Zoran Pistotnik