Letnik: 2007 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Tine Vučko

CARMINA BURANA

Festival Ljubljana, Slovenska filharmonija, Ljubljana, 9. 8. 2007

Scenična kantata Carmina Burana nemškega skladatelja Carla Orffa je nedvomno eno najbolj priljubljenih del klasične glasbe (o čemer priča tudi razprodanost dotičnega koncerta). Sploh ob grmenju znamenite uvodne sekvence O Fortuna, ki jo običajno izvaja krepko prek 100 nastopajočih, se marsikomu ježijo lasje. Letos pa je bilo kantato v okviru 54. ljubljanskega festivala na naših tleh prvič v zgodovini mogoče slišati v njeni izvirni obliki za dva klavirja, tolkalni ansambel, mešani zbor in tri soliste. Glede na to, da smo Carmino Burano sicer vajeni slišati v polni izvedbi, v kateri vse pevce spremlja veliki simfonični orkester z obsežno tolkalno sekcijo, je napovedana »komorna« izvedba obljubljala zanimivo izkušnjo. V bogati zakladnici klasične glasbe lahko najdemo kar nekaj del, ki so sicer v orkestralnih izvedbah izjemno priljubljena, a poslušalstvo pogosto sploh ne ve, da so bila taista dela prirejena (ali so prvotno celo nastala) tudi za manjše sestave. V hipu se spomnim na dve simfonični pesnitvi, Dukasovega L'apprenti sorcier in Coplandov El Salón México – verjetno le redki poznajo tudi njuni izvedbi za soloklavir. Še lepši primer pa je znamenita Holstova suita The Planets, ki je bila izvirno napisana za dva klavirja; orkestracijo je Holst s pomočjo svojih študentov napravil šele pozneje. Vsekakor pa imajo tudi tovrstne »intimne« izvedbe znamenitih skladb svojstven čar in to se je izkazalo tudi ob ljubljanski izvedbi. Kantata, ki smo jo v Ljubljani nazadnje lahko slišali v izvedbi Simfonikov RTV Slovenija pred dobrim letom, ko se je od njih poslavljal dirigent David de Villiers, je tokrat zazvenela v izvedbi londonskega zbora Philharmonia Chorus, tolkalcev, združenih v König Ensemble, pianistov Maura Landija in Stefana Oriolija ter solistov – sopranistke Mary Hegarty, tenorista Seana Claytona in baritonista Gavina Carra (zamenjava za napovedanega Paula Careyja Jonesa, ki je zbolel). Vse skupaj je vodil angleški dirigent Jan Latham-König. Neznan je ostal razlog (morda prostorska stiska na odru SF?) za odsotnost otroškega zbora (ragazzi), ki ima pomembno vlogo v sekvencah Amor volat undique in Tempus est iocundum in ga Orff zahteva tudi pri »okrnjeni« izvedbi. Na koncertu ga je nadomestil ženski del Philharmonia Chorusa. In začelo se je. Veličastna O Fortuna je postregla z dirigentovim ignoriranjem generalnih pavz za vzklikoma »O Fortuna« in »velut luna« in z olajšanjem ob pravilni poklasični izgovarjavi srednjeveške latinščine (npr. »semper krescis aut dekrescis« in ne »semper kreščis aut dekreščis«), ki je ob prejšnji izvedbi SO RTV žal nismo bili deležni. Zbor je sprva navdušil s precizno dikcijo in pohvalno koncentracijo, ki pa se je mestoma izgubljala in prostor odstopala nedoživeti interpretaciji predvsem bolj razposajenih sekvenc (Ecce gratum, In taberna quando sumus). Nenavadna je bila tudi dirigentova odločitev, da poleg pričakovane dinamične gradacije v repeticijah sekvence Ecce gratum napravi tudi občutno gradacijo v tempu (vsaka repeticija je bila precej hitrejša od prejšnje), kar zboru ni šlo ravno najbolj na roke. Brez dvoma pa gre generalno gledano nedvomno za kakovosten pevski ansambel, kar smo lahko slišali tudi na ljubljanskem koncertu. Neodgovorjeno bo ostalo tudi vprašanje, zakaj je dirigent med posameznimi stavki delal tako dolge premore (v partituri Orff konce stavkov vselej označi z attacca). Od solistov se je še najbolje izkazal tenorist Sean Clayton, ki je navdušil z izjemno čistim visokim tenorjem v sekvenci Olim lacus colueram, odpeti s presunljivo žalobnim lamentosom. Baritonist Gavin Carr je bil soliden, žal pa nič več kot to, saj ga je v ključnih trenutkih, predvsem v višjih legah, pobiralo, kar je glede na velik delež pomembnih baritonskih solističnih vložkov (Omnia Sol temperat, Estuans interius, Ego sum abbas) precejšnja škoda, občasno pa je tudi (gotovo nehote) spremenil kakšen latinski sklon. Verjetno je moral vskočiti precej na hitro in očitno ni imel dovolj časa za temeljit študij svojega parta. Podobno bi lahko rekli tudi za irsko sopranistko Mary Hegarty, ki je bila sicer dovolj lirična (Amor volat undique, In trutina), a potrebne gibkosti v koloraturah ni premogla (Stetit puella in predvsem Dulcissime). Instrumentalisti so svoje delo opravili zelo suvereno. Odlična pianista Mauro Landi in Stefano Orioli, ki sta morala nase prevzeti tako rekoč celotno melodično breme odsotnega simfoničnega orkestra, zgoščeno v nedvomno zahtevna klavirska parta, sta nalogo opravila brez težav in interpretativno zelo pohvalno, kar je prišlo do izraza seveda predvsem pri tistih redkih odlomkih kantate, ki jih zaznamuje odsotnost pevcev (Tanz, Reie, zasanjano lirični uvod v Amor volat undique). Tudi petero tolkalcev dirigentovega König Ensembla se je med svojim številnim instrumentarijem odlično znašlo, pohvaliti je treba predvsem timpanista (O Fortuna, brezhibni predložki v Were diu werlt alle min in solo s flavto v Tanz). Seveda se je sem ter tja zgodil tudi kakšen nenačrtovan spodrsljaj, ki ga zaradi tolkalske »poklicne deformacije« nisem mogel preslišati (solo tamtama na koncu Ave formosissima, izpuščena nota na zvonovih v Ecce gratum, ritmični problemi kastanjet v Tempus est iocundum …), a tako človek vsaj dobi občutek, da posluša koncert v živo in ne posnetka. Pohvalno je, da so imeli tolkalci skoraj vse instrumente, ki jih zahteva partitura, npr. pet timpanov namesto običajnih štirih (čeprav peti resda ni bil pikolo timpan, temveč podvojeni četrti), dvojne zvončke (glockenspiel), zvonove (tubular bells), mali zvonček, kraguljčke, kastanjete … Bogata tolkalna sekcija je tako seveda pripomogla k polnejšemu zvenu skladbe.

Na koncu je treba pohvaliti informativen in izčrpen koncertni list, ki so mu bila po pričakovanjih pridana tudi besedila, uporabljena v kantati, morda le nekoliko nepraktično natisnjena na treh nespetih/nevezanih listih, ki so med koncertom neprijetno šelesteli po celi dvorani. Vsekakor pa je treba programskemu odboru Festivala Ljubljana izreči pohvalo za zelo svežo programsko odločitev, da so priljubljeno Orffovo kantato v naše kraje prvič pripeljali tudi v tovrstni izvedbi. V doglednem času si vsekakor želimo reprize, ki bi gotovo zopet navdušila poslušalstvo; slednje je po koncu koncerta evforično izploskalo kar tri dodatke oziroma reprize: Tempus est iocundum, O Fortuna in Were diu werlt alle min.

Tine Vučko