GOGOL BORDELLO

Festa d', Brescia, 20. 8. 2007

Koncert samooklicane ciganske punkovske skupine imigrantov v New Yorku, ki smo jo pred petimi leti, ko je bila še relativno majhna, lahko videli tudi v Ljubljani, se je odvil v sklopu avgustovskega levičarskega festivalskega sejma v organizaciji radia Onda D'Urta. Za Italijo prav nič nenavadnega, tudi sama sem zaradi bendov že obiskala nekaj tovrstnih dogodkov. V zraku je bila neka nenavadna lenobnost − vstopnine nekaj po 19. uri, ko smo prišli na prizorišče, še niso pobirali, ljudi je bilo za vzorec, velika večina štantov ni funkcionirala, nič ni kazalo, da se bo kar koli v spodobnem času začelo odvijati ... Ob 20. uri, ko bi morala na glavni oder predskupina Mojomatics, pa je usekalo − najprej se je začelo bliskati, potem pa se je nebo na obrobju Brescie, ki je stacionirana v podnožju Alp, dobesedno odprlo. Nič več nas ni tolažil napis pred vstopom na prizorišče »Koncert Gogol Bordello bo tudi v primeru dežja«. So v imeli mislih tudi tak potop? Šotori s hrano in pijačo so komaj posesali vso človeško maso, ki ni imela kam drugam. In potem je lilo in lilo in lilo, ohladilo se je in na sprehajališču med šotori se je začela kopičiti voda. Kramarji so bolj kot ne zaman obhajali mize, okoli katerih je mlado in staro na veliko kadilo, da, kar v šotorih, čeprav imajo tudi oni protikadilski zakon, in da, tudi ostale prepovedane substance, jedlo in pilo. Zanimivo, žganic ni bilo na spregled − pivo in vino sta bila dovoljšna pogona za vse. Nekaj po 21.30 uri, ko bi na odru že morali žgati Gogol Bordello, se je oglasil glasnik partije in prek ozvočenja miril ljudi: »Koncert bo!« Spustil je še nekaj levičarskih parol in napovedal, da bo italijanska predskupina Mojomatics svoje pokazala v enem od šotorov šele po zaključku dogajanja na glavnem odru, saj so imeli dovoljenje za nastopanje na njem le do polnoči. Po vsem hudem je odrešitev v obliki Gogol Bordello prišla prav. Ura je odbila že 22.15, ko so se končno prikazali. Za uvodni komad so odigrali Harem in Tuscany (Taranta) s še čisto sveže plošče, kar je Italijane seveda v trenutku pognalo v totalni žur. Publiko pod milim nebom in nekaj kapljami dežja je vseskozi navdihovalo naravno stanje skupine, polno zabavljaštva, gorečnosti, neutrudnosti, vihravosti ... in vodilo v noro glasbeno doživetje. Motor zasedbe je bil tudi tokrat Eugene Hütz, kitarist in pevec, o katerem nastajajo že filmi in s katerim se rada prikazuje Madonna, medtem ko so mu ob strani stali violinist, harmonikar, kitarist, basist in bobnar. Vsi po vrsti odlični muskontarji vzhodnoevropske šole (no, ja, basist je temnopolt) podžigajo publiko po celem svetu s pošteno dozo ciganskega, balkanskega, po novem precej bolj očitno tudi italijanskega in še kakšnega melosa ter ščepcem nekoliko bolj opredeljenih zahodnjaških glasbenih zvrsti tipa rock, reggae, spagetti western − samo da je veselo, goreče in pozitivno. Razpoloženje med razgreto publiko so dvigovali s srce parajočimi soli na ozvočenih akustičnih instrumentih, ob katerih je ritmična zasedba navidezno ostajala v ozadju. Zanimiva popestritev ostajata članici zasedbe, ki nimata bistvene glasbene vloge, sta pa zato toliko bolj razvratno razpoloženi. V žaru nastopanja so Gogol Bordello veselo preskakovali iz ene žurerske faze v naslednjo in tako bi s publiko vred počeli še dolgo v noč, če jih organizatorji ne bi dobesedno vlekli z odra. Nastop se je končal potem, ko se je Hütz vrnil iz publike, kjer je med občinstvom na akustični kitari odigral komad, saj so mu mikrofon zaradi prekoračitve časa kar izklopili. Vsekakor Gogol Bordello kljub vedno večji svetovni slavi ostajajo taki, kakršne smo spoznali v Ljubljani: goreči, žurerski in ljudski.

Viva