Letnik: 2007 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Bogdan Benigar

28. JAZZ FESTIVAL SAALFELDEN 07

Saalfelden, Avstrija, od 23. do 26. 8. 2007

Kar nekaj let je že minilo, ko so dolgovi, ki so se z leti nabrali zaradi preambicioznih programsko-organizacijskih potez, pregnali saalfeldenske jazziste iz enega najlepših koncertnih prizorišč v Evropi, izpod alpskih vrhov salzburških Alp na obrobju malega mesta. Letos se je festival drugič odvil v centru mesta, v novem kongresnem centru v dvorani za največ tisoč ljudi in z vrhunskimi VIP-prostori za glasbenike, novinarje, goste in organizatorje. Tako se je moral posloviti od naravne šarmantnosti, ki je glavni oder ločevala od kampiranja le nekaj deset metrov, a tudi od vročine, mraza, blata, pomanjkanja prostorov, drage hrane in pijače in še kaj bi se našlo. S tistim Saalfeldnom smo z veseljem živeli, se vanj zatekali dobre volje in odhajali mešanih občutkov, a se praviloma vedno vračali. Zdaj so časi drugačni in včasih nekaj ducatov obiskovalcev iz Slovenije se je zožilo v malo četico, ki ni obsegala več kot en par med akreditiranimi in še nekaj znanih fac iz primorskega konca. Morda se še ni razširila novica, da so po novem pijača in prigrizki za novinarje in goste sponzorsko brezplačni, a če ne to, bi moralo vsaj dejstvo, da je program zadnjih dveh let dosti bolj drzen, da se ne opira samo na znana imena, da programsko vseeno tvega in se želi rešiti festivalske okostenelosti, ki jo je ponujal »stari« Saalfelden, ponovno vzbuditi zanimanje med slovenskimi ljubitelji jazzovskih godb. Ali pa morda že prevlada mnenje, da je v Sloveniji vsega dobrega dovolj. No ja, dobrega nikoli ne bi smelo biti dovolj. Morda je saalfeldenska osvežitev najbolj opazna v programu short cuts, ki je zdaj res priložnost za nova, predvsem domača imena (letos Daniel Riegler z več projekti), a tudi glavni program je ponujal celo vrsto priložnosti za nove obraze, med katerimi si vedno več točk nabira klasični jazzovski trio švicarskega pianista Colina Vallona. Ozračje njegove muzike in koncertna izvedba spominjata na EST, a s tem odličnemu Vallonu že delamo krivico. Podrobnejši razrez programa je ponujal še nekaj zanimivih iztočnic. Posrečeno je v vsakem izmed treh dni ponudil stare mojstre jazzovske svobode: trio Muhal Richard Abrams/Roscoe Mitchell/George Lewis v prvem, Butcha Morrisa z NuBlu orkestrom v drugem ter Henryja Threadgilla s svojimi Zooid in domačim »štrajh« orkestrom v tretjem. Pogumno so bili koncipirani tudi zaključki vsakega večera s Flat Earth Society, metal-punkovskim big bandom iz Genta v prvem, Abraham Inc., novim projektom funk-klezmer klarinetista Davida Krakauerja (ki se šele dobro zaganja) v drugem in prvim »pravim« jazz orkestrom Elliotta Sharpa v tretjem. Izbor petih najboljših koncertov (brez zamujenih petkovih) v glavnem programu bi razdelil takole: med najboljšimi nihče zares ni izstopal po briljantni izvedbi, ki bi šokirala, zato pa smo slišali nekaj atraktivnosti v izvedbi, pristopu in konceptu. Slednjega lahko brez dvoma pripišemo Elliottu Sharpu in njegovemu bendu '31. Ne gre za 31-članski orkester, temveč za filmskoglasbeno reminiscenco na leto 1931 v New Yorku, na obdobje po borznem zlomu, ki je postavljeno v leto 2099 v Angliji. Gre za glasbo za film oziroma interaktivno multimedijsko predstavo Spectropia A Ghost Story Of The Infinitive Deferral of Desire režiserja Tonyja Doa, ki je s Sharpom tudi sopodpisal glasbo. Devetčlanski bend je z odlično pihalno sekcijo (Duane Eubanks, Curtis Fowlkes, Art Baron, Steve Swell, Rudresh Mahanthappa), pianistom (Anthony Coleman), basistom (Dave Hofstra) in bobnarjem (mladi Don McKenzie) zvesto sledil Sharpovemu vodenju, ki pa je tu in tam izvedbeno zapešalo, ko je imel Sharp opravka z branjem »partiture« in menjavami svojih instrumentov (električna kitara, klarinet, tenorsaksofon, računalnik). Muzika je posrečeno zgrajena z briljantnimi kaotičnimi Sharpovimi izbruhi (predvsem na kitari), ki so spretno zapeljani v »pravi« jazz, ki diši po Ellingtonu, pa tudi po Lounge Lizards. Povezovalni člen med prehodi kot tudi v barvanju zvočnosti je bil klavir in ni pianista na svetu, ki bi se v takšni vlogi bolje znašel kot Anthony Coleman. Če je Sharpov nastop na trenutke deloval nesproščeno, se nič takega ni moglo zgoditi orkestru NuBlu pod vodstvom Lawrencea Butcha Morrisa. Koncert, ki je po marsičem spominjal na tistega nepozabnega pred 16 leti, je potrdil velike sposobnosti mladih improvizatorjev, ki jih doslej še nismo slišali. Butch jih je vodil ob pomoči izkušenega tolkalskega dvojca (Kenny Wollesen, Mauro Refosco) in odličnih pihalcev, med katerimi najbolje poznamo Grahama Haynesa in Ilhana Ersahina, enega glavnih protagonistov newyorškega kluba, po katerem je orkester tudi dobil ime. Šlo je za spoj generacij, stilov igranja, poslušanja glasbe in drug drugega. Butchevo skladanje v realnem času je zaživelo v prepričljivi celoti, polni izrazitih solov, dramatičnih preobratov, skušnjav tišine in melodičnih izpeljank. Zapomnimo si še imena Zeke Zima, Thor Madsen in Michael Kiaer. Sicer pa lahko ta bend slišite oktobra v Skopju in Istanbulu. Eden najbolj pričakovanih nastopov je bila vrnitev japonskega pihalca Kazutokija Umezuja − vrnitev na sam festival (po 12 letih) in hkrati na evropsko jazzovsko sceno. Povratek je bil udaren, rockovski, izpiljen do potankosti in kar prekipeval je od glasbene energije. Umezujev stil igranja ostaja enak tistemu iz leta 1984, ko smo ga nazadnje videli tudi na našem jazz festivalu. Joe Trump (pri nas nastopil v Carbon Elliotta Sharpa) je poveljaval Kiki Quartetu, kot bi igral pri Henryju Rollinsu, Natsuki Kido pa je tako ali tako snel vso zgodovino rockovskih solov in jih cepil po dolgem in počez, najraje kar v soglasju z Umezujevim saksofonom. Koncertno dinamiko smo dobili v samih komadih, je pa res, da bi se prilegel še kak komad v počasnejšem tempu; morda bi ga celo dobili, če bi imel bend (tako kot vsi drugi) na voljo več kot 60 minut. Te je še kako dobro izkoristil tudi Electric Barbarian, ki je stopil korak dlje od koncerta, ki smo ga lani videli tudi na ljubljanskem jazz festivalu. Koncert je sicer vseboval komad s prvega albuma, vse ostalo pa je bilo iz novega albuma Minirock From The Sun. Čeprav je glasbena zasnova več ali manj enaka kot prej in črpa iz različnih novodobnih glasbenih zvrsti ter sloni na ritmično navdahnjeni četverki Floris Vermeulen (električni bas), DJ Lamont, Harry Arling (bobni) in Eric Boeren (kornet), se tok koncerta vrti okoli nove pridobitve benda Luande Caselle, odlične interpretke besedí (praviloma v sočni »brazilščini«), pa tudi česa udarnega, ki spominja na Ursulo Rucker. Poleg tega ima Luanda Casella koncertno prezenco, ki sovpada z njenim šarmantnim izgledom. No, Electric Barbarian so vsekakor poskrbeli, da se ob njihovih koncertih v Sloveniji ne bo več čebljalo v zadnjih vrstah, ampak gledalo iz prvih. Preverite na letošnjem Izzvenu! Za konec pa še nekaj besed o posebnem festivalskem projektu, ki ga je festivalu in lani umrlemu jazzovskemu agentu Thomasu Stöwsandu posvetil Henry Threadgill z novo skladbo, ki jo je napisal za svoj bend Zooid in godalni orkester mladinske filharmonije iz Salzburga. Zahtevno gradivo je z orkestrom zazvenelo mladostno in glasbeno konstruktivno, brez spremljajočih pasaž, ki bi poudarjale gibljivost solistov, ampak dopolnilno, tvorno skupaj z glasbo za soliste. Novo glasbeno delo, ki črpa iz tradicij ameriške glasbe, vpete v Threadgillov ustvarjalni kredo, je zazvenelo onkraj meja glasbene predvidljivosti, začrtane v ustaljenih obrazcih sprejemanja glasbenih form, in odprlo še eno poglavje v razmisleku, kje in kako lahko prosperirajo inovativne misli, ki danes kreirajo umetnost za jutri. Na srečo jih najdemo tudi v glasbi.

Slovo od Saalfeldna 07 je minilo v nostalgičnem ozračju. A šotor je vseeno ostal. Če ne na travniku, pa pred kongresnim centrom s pivom, klobasami in kitajsko hrano ter velikim ekranom, kjer so vrteli koncerte v živo. Do naslednjega avgusta.

Bogdan Benigar