VIP INMUSIC FESTIVAL

Jarun, Zagreb, 27. in 28. 8. 2007

Med hrvaškimi festivalskimi dogodki tega poletja je največ publike pritegnil festival Vip INmusic. Razumljivo, saj so bile zvezde festivala popularni bendi, ki že dolgo odzvanjajo v naših ušesih, bodisi povratniki (Iggy and The Stooges, New York Dolls, Happy Mondays, Majke) bodisi veterani (Sonic Youth, Asian Dub Foundation, Obojeni program). Njihov drugi večji festival na odprtem Radar z aktualnejšo glasbeno ponudbo (Kaiser Chiefs, Queens of the Stone Age, Placebo) naj bi obiskalo približno pol manj ljudi, a še vedno zadovoljivo število − na Jarunu jih je bilo prvi večer okrog 6000, drugi pa še nekaj sto več. Vip INmusic je predvsem dokazal, kako zeleni so naši sosedje pri organizaciji resnejših festivalov. Pozitivno je, da se jih vsaj upajo lotiti, da jim ob tem stojita ob strani tako publika kot korporacija z zelenci ter da vsaj nekatere začetniške napake zaznajo in popravijo. Medtem ko gredo vse pohvale tudi izbrani lokaciji na Jarunu, nekakšni zeleni oazi in hkrati plaži na robu milijonskega Zagreba, ter za dogovor z mestnim prevoznikom o prilagoditvi prometa prireditvi, je skoraj vse ostalo že lahko predmet kritike, začenši z razporedom nastopajočih in pomanjkljivo infrastrukturo. Žanrsko neprofiliran festival je v luči pritegovanja čim številnejše publike povsem razumljiv in sprejemljiv, težje pa se je sprijazniti s tem, da je organizator program uspel sestaviti tako, da so se glavne zvezde festivala New York Dolls in Sonic Youth ter The Stooges terminsko prekrivale(!), zato je bilo treba dobesedno bezljati med odroma, če si hotel ujeti vsaj nekaj od teh bendov. Prvi večer pravzaprav nismo videli pravega vrhunca. Delno je za to krivo ozvočenje, ki je ob manjšem številu obiskovalcev še funkcioniralo, zvečer pa je bilo ob povečani človeški masi v pododrju odločno pretiho. Prav vsi izvajalci so se na začetku nastopov tudi lovili pri iskanju zadovoljivega zvoka, tako da je bilo treba uvodne komade preslišati. Absolutni zmagovalci večera so bili Sonic Youth, v njihovi kitarsko distorzirani muziki pa so lahko zares uživale samo prve vrste − ozvočenje je večino poslušalcev zadaj pustilo nepotešene. Je pa v nastopu zato užival bend in dal vse od sebe. Za največje razočaranje so poskrbeli New York Dolls. V uvodnem delu so bili povsem neuigrani v repertoarju s sicer solidne nove plošče One Day It Will Please Us To Remember Even This in šokirali s katastrofalno izvedbo Piece of My Heart Janis Joplin. Vnesli naj bi se šele proti koncu nastopa s prehodom na stare komade, kar pa je bilo za vse tiste, ki smo se medtem odpravili na odlične Sonic Youth, že prepozno. Solidno so se prvi večer odrezali Happy Mondays in Obojeni program. Prve vodi najbolj zdolgočasen frontman vseh časov, kar je dajalo nastopu komičen pridih. Igrali so kombinacijo starih hitov in komadov z nove plošče, zaključili pa s 24 Hour Party People. Sočasno so bili na manjšem odru Obojeni program, uvodoma so bili klasično solidni, razdajati pa so se začeli šele proti koncu. Nastop nekdanje članice Moloko Roisin Murphy je zaznamovala odsotnost basista, makedonski Superhicks pa, čeprav dobri glasbeniki, ne najdejo prave izrazne poti − begajo med komadi, ki se opirajo na stilsko različne žanre vse od popa, skaja, reggaeja do z balkanskimi ritmi navdahnjenim punkrockom. Kljub pretežno slabem koncertnem večeru je največ nezadovoljstva vendarle povzročilo premajhno število blagajn, na katerih se je bilo treba oskrbeti z boni za hrano in pijačo. To je kasneje povzročalo še neznosno gnečo na šankih in štantih s hrano, tako da so nekateri obiskovalci na okrepčilo čakali tudi po dve uri, medtem ko so bendi, zaradi katerih so prišli na festival, veselo opravljali svoj posel. Organizator se je naslednji dan za spodrsljaj na svoji spletni strani opravičil in odprl dodatne blagajne, tako da so te drugi večer bolj ali manj samevale.

V torkovem programu so navdušili domači Majke s spet prisebnim Baretom, ki je omagal šele v zadnjih dveh komadih (Budi ponosan in Iz sve snage), ko mu glas enostavno ni več služil, in osemčlanski Radikal Dub Kolektiv, ki z imenom pove že vse bistveno o svoji glasbi, ter ameriški The Hold Steady z indie rockom za srednje generacije in močnimi besedili, ki bi na precej boljši odziv zagotovo naleteli v zakajenem baru kot na velikem festivalskem odru. Sledil je istočasni kolaps na obeh odrih: na glavnega so Asian Dub Foundation poslali svojo rezervno postavo z novim vokalistom Ghetto Priestom, na manjšem odru pa so igrali popolnoma neatraktivni Bosanci Letu štuke. Za tem sta istočasno seveda sledila najboljša nastopa večera: medtem ko so na malem odru publiko razvneli križanci pop arta in rava(!) iz Brooklyna, so glavni oder zasedli Iggy and The Stooges. Na pol invalidni Iggy Pop, ki ima že dolga leta obolele kolke, je pometel z vso desetletja mlajšo konkurenco, svojo mladost pa je podoživljal tudi Mike Watt na basu. Z izjemo Watta je bila na odru originalna postava Stooges, za nekaj komadov se je prikazal tudi saksofonist Steve MacKay. Tudi oni so postregli s pošteno kombinacijo legendarnih skladb s prvenca Stooges in plošče Funhose ter novega izdelka The Weirdness. Za popestritev je poskrbel Iggy, ki je oder povabil publiko, da je plesala in z njim pela No Fun, medtem ko so svoj najbolj obdelovan komad I Wanna Be Your Dog v drugem bisu tudi sami »obdelali«. Oba večera se je dogajanje s koncerti (Gustafi, Kultur Shock, Orkestar Aguševi) in DJ-programom (Gilles Peterson, Branco de Gaia, Pahan in drugi) v šotorih potegnilo še dolgo v noč. Glede na to, da so si organizatorji ob napovedi festivala na odprtem za vzor vzeli kar novosadski Exit, ki je že postal prepoznaven v svetovnem merilu, je Vip INmusic do tja, če sploh, ostalo kar nekaj velikih korakov. Vendar pa mu je treba priznati, da je v našo bližino pripeljal lepo število atraktivnih bendov, ki jim je bilo vredno prisluhniti za precej ugodno ceno. Pravi koncertni užitki nas tako ali tako čakajo v koncertnih dvoranah, vse do naslednje poletne festivalske vročice.

Viva