Letnik: 2007 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Viva

PAOLO CONTE

Villa Manin, Codroipo, 24. 8. 2007

V glasbeno silno razgibani sezoni odra Ville Manin (Gotan Project, Björk, Patti Smith, za oktober se napoveduje Bruce Springsteen) se je našel prostor tudi za izjemnega italijanskega kompozitorja, pianista in pevca Paola Conteja. Gospod z dopolnjenimi 70 leti ne nastopa prav pogosto − lani je, denimo, celo leto počival, letos pa ima največ štiri koncerte mesečno, raje manj − zato je imel dogodek status zadetka na loteriji, še preden se je odvil.

Mojster iz Piemonta je skoraj štirideset let svojega življenja potreboval, da se je opogumil in stopil na samostojno glasbeno pot, ko pa se je za to potezo končno odločil, je šla pot strmo navzgor. Italijani ga tako ali tako obožujejo, takoj za njimi so Francozi in Nemci, svetovno slavo pa obilno žanje od 1990 dalje, ko je izdal fantastičen album Parole D'Amore Scritte a Macchina. Njegov prepoznaven opus, v katerem zadnje desetletje bolj kot studijski albumi (zadnji Elegia datira v leto 2004) prevladujejo izdaje koncertov v živo in »best of«, zaznamujejo raskav glas, bolj pripovedovanje kot petje dramatičnih zgodb majhnega človeka, na eni strani igrive melodije, na drugi melanholija, v obeh primerih pa zunajzemeljska ležernost. Odrska pojava tega velikega umetnika je pričakovano kozmopolitska, elegantna, zamaknjena, kot da bi nastopal bolj zase kot za publiko. Oblečen v črno je večino koncerta, ki se je odvil v dveh 45-minutnih programih s 15-minutno pavzo, presedel za klavirjem in mikrofonom, nekaj skladb je odpel tudi stoje. Člani odličnega 8-članskega spremljevalnega orkestra so občasno (izmenično) počivali ali menjali instrumente, posebno mesto v zasedbi akustična kitara, bobni, kontrabas, pihala (flavte, saksofoni, rog ...) pa je imel vibrafon. Razumljivo, saj je Conte svojo glasbeno kariero začel prav za tem instrumentom, ki ga v popularni glasbi ne srečamo prav pogosto. Izbrani set skladb je preletel obsežen glasbeni opus, gledano glasbene stile in tudi izdaje, za vrhunec nastopa pa je poskrbel v drugi polovici odigran Max s plošče Aguaplano (1987). Pod vedrim nebom in skoraj polno luno se je odvijal nebleščavspektakel v atmosferi, polni navidezno že zdavnaj minulega duha, v interpretaciji tuzemskega človeka, polnega doživetij, čustev, poetičnih besed in širokega glasbenega mozaika. Bili smo zazibani v neskončnost, a potem je bilo treba narediti rez. Conte si je z roko šel prek vratu, rekel basta in v spremljavi dveh pomočnikov izginil z odra v črni mercedes. Veličastno!

Viva