Šejk Ahmed Al Tuni

Glas, ki razgrinja svetove

Sultan vseh munšidov, kot ga kličejo, prepeva pod zvezdnatim egipčanskim svodom že več kot pol stoletja, prepoje tudi po dvesto in več noči na leto, ko vodi obredje hadra in v dhikru izreka 99 božjih imen. O njem beremo v knjigah, slišimo ga tudi v Gatlifovem filmu Vengo. Tik preden je zazorilo novo tisočletje, je leta 1999 zmagovito stopil na svetovne odre, najprej v pariškem Theatre de la Ville. Posnetke s tega nastopa prinaša Tunijeva dvojna plošča The Sultan of All Munshidin.

»Ko je Ahmed al Tuni prvič nastopil v Franciji, so se vsi čudili, kako zlahka je prenesel umetnost egipčanskega ruralnega sakralnega obredja na oder zahodne koncertne dvorane s tisto značilno močjo, ki jo človek najde v vzhodnjaških glasbah transa – spomnimo se le pakistanskih qawwalov,« piše muzikolog Alain Weber. Iz pogovora, ki ga je imel mojster Tuni leta 2004 z novinarjem Benjaminom MiNiMumom, lahko sklepamo, da tak prenos ni premišljen in načrtovan, kajti (delno citiram) »ne odloča munšid, kaj in kako bo izvajal, temveč odloča bog, kaj se bo zgodilo in izvajalo, munšid se le preda tej volji. Ne razmišljam o tem, kateri koncert je bil najbolj izreden, Alain pravi, da čisto prvi koncert v Theatre de la Ville v Parizu, morda res, ampak munšida to pravzaprav sploh ne zanima, zanj ni pomembno, kajti on vedno sledi le navdihu, usmerja ga božja volja«.

Ahmed Al Tuni se je rodil v zgodnjih 30. letih 20. stoletja v kraju Havatka pri Asjutu, dobrih 300 kilometrov južno od Kaira in dobrih 200 kilometrov severno od Luksorja, od koder prihajajo dobri stari koncertni znanci Les Musiciens du Nil. Oboji igrajo glasbo Gornjega Egipta, čeprav Tunijevi regiji rečejo tudi »vrata v dvoje dežel«, ker povezuje Gornji in Spodnji Egipt. Če igrajo Muzikanti profane epske in lirske pesmi z drugačnim (manj »klasičnim« ali »komornim«) instrumentarijem, igra Ahmed Al Tuni z glasbeniki sakralni, obredni repertoar egipčanskih sufi tariq. Dolgoletni bralci te revije morda še pomnite ploščo Sufi Songs (Long Distance, 1994) Tunijevega sodobnika, tudi munšida ali maddaha Šejka Ahmeda Barrayna, ob kateri sem zapisala: »Glasba Šejka Ahmeda Muhamada Barrayna ima vse predispozi­cije, da se ji brez pomisleka povsem predamo, potem ko nas s subtilno interpretacijo in improvizacijo, z znanjem in z intuicijo /.../ pritegne in potegne za sabo, osvoji in – zasvoji.« Zapisano velja tudi danes tudi za Šejka Ahmeda al Tunija.

Kako točno je potekala Tunijeva dolga pot, ne vem. Pravi, da se je že zgodaj udeleževal hadr in vedno pritrkaval ritem s tistim, kar je bilo pri roki. Pogosto sta bila to kozarec in molek, zato ju tudi še dandanes pogosto vzame v roke in z njima zaigra – doma in na odrih dvoran po svetu. Učil se je pri šejku Ahmedu Hasuniju, ki so ga tedaj imenovali sultan munšidov; pravi, da ga je poslušal in on ga je učil, ter dodaja, da pri pouku ni pravil za poučevanje kot na zahodu, kajti vsak učenec mora najti svojo glasbeno in duhovno barvo ter slediti poti, ki mu jo pokaže božji navdih, ter izpolniti svojo nalogo. Alain Weber opozarja, da sufizem ni sekta, kot pogosto beremo, temveč mistična dimenzija samega islama. V Egiptu pozna sufizem več poti ali tariq, najpomembnejše so povezane s svetniki Ahmedom al Rifaijem, Hasanom al Šadhilijem, Ahmedom al Badawijem in Abdel Kadrom Džilanijem. Egipčanska tariqa običajno ni hermetično zaprta ezoterična skupnost za izbrance, temveč je izjemno odprta; osnovno sufi obredje dhikr (ritmično ponavljanje božjega imena s posebnimi dihalnimi tehnikami) izvajajo ob večerih na javnih odprtih prostorih v manjših in večjih krajih, udeleži se jih lahko vsak, ne da bi moral biti član katere koli bratovščine; pomembno je le prepričanje (nija). Javna hadra je odprta, kreativna in je lahko prav tako kaotična kot naše velike rockovske maše; je nasprotje zaprtih obredij sufi bratovščin, ki so bolj organizirana. Javna hadra spontano deli božansko radost z vsemi in vsem. Bistvena na hadrah je sposobnost munšida, da s petjem prenaša čustva na občinstvo. Razpon in moč Tunijevega glasu utegneta biti presenetljiva, petje se dviga in spušča ter barva s stoki, vzdihi, šepetom, kriki, poletom, trepetom. Ko napetost kulminira, se dramatično prepoji z besedo in v izbruhu poetike popelje vse do obrobij zvokov, raziskujoč odtenke vsakega glasu ter razbijajoč ustaljene pomene. O Noč! Iz vsega se rojeva glasba, ki zmore pevca in občinstvo prežeti z nešteto odtenki življenja, z ekstatično ljubeznijo in bolestno odsotnostjo, bridko muko ločitve in mistično radostjo, z omamno željo v strastni otožnosti ...

Če je običajno med dhikrom edino glasbilo mogočna množica glasov in dihov pod vodstvom munšida, tudi instrumentalna spremljava na odprtih hadrah, slavjih ob tem in seveda na koncertnih odrih ni nič nenavadnega, začenši s priložnostnimi tolkali, kot sta molek in kozarec, potem s tamburinoma riqom in dufom, bobnom tabla ter piščaljo kavala ali nejem – vse do klasičnoglasbenih violine ali kamange, lutnje ali ouda in včasih celo kanuna. »Glasbeniki sledijo mojemu navdihu in glasu, sledijo legi in načinu, ki ju zavzamem, in ritmiki, ki jo imam, stoodstotno se morajo prilagoditi božanskemu navdihu. Torej nikoli ne sledim glasbilom, temveč vedno glasbila sledijo besedi,« pripoveduje Šejk Ahmed Al Tuni, po marčevski pariški koncertni izkušnji (glej Musko, št. 5-6/07) pa lahko zagotovim, da je bil ta dialog ... no, morda res prej monolog z odmevom ali pritrjevanjem vsaj tedaj več kot odličen. Šejk Ahmed Al Tuni prihaja zdaj razgrinjat svetove tudi v Ljubljano (28. januarja v Cankarjevem domu), z veseljem ga bom šla spet poslušat, seveda pa bi se še bolj radostila, če bi potem Ljubljano obiskala vsaj še dva od redkih gornjeegipčanskih munšidov ali maddahov: prav tako znameniti Šejk Jasin al Tuhami in mlajši Šejk Taha. Ila lika'e!

TC Lejla Bin Nur

Viri

- Mondomix. Intervju z Ahmedom Al Tunijem. Na http://sheikh_ahmad_altuni.mondomix.com/fr/artiste.htm.

- Alain Weber. Članki na starih straneh Zaman Production (http://www.zamanproduction.com/old/index.php).

- Frederic Lagrange. Musique d'Egypte. Actes sud, 1996. (Slednji ločuje med nazivoma munšid in maddah; pravi, da naj bi munšid imenovali le klasično šolane pevce, učene sakralne glasbe, ki vedo, kateri modus pojejo, medtem ko naj bi ljudske pevce Gornjega Egipta, ki v praksi povečini mojstrsko izvajajo klasične oblike, tehnike in moduse, ne da bi vedeli zanje v teoriji, klicali maddah.)