Filmska glasba

L'hommage à Chaplin

Leta 2007 (prav na božični dan, 25. decembra) je minilo natančno 30 let od takrat, ko je umrl eden največjih genijev zgodnjega filma – sir Charles Spencer Chaplin, imenovan tudi Charlie, Charlot ali kar Mali potepuh (little tramp). Visok je bil le en meter in petinšestdeset centimetrov, zato pa je njegov filmski opus mnogo večji – tako po številu filmov kakor tudi po umetniški teži, ki je praktično neprecenljiva.

Chaplin je ne le ustvaril film, temveč iz njega naredil pravo umetnost tedanjega in sedanjega časa. In ta njegova filmska umetnost je ostala enako pomembna, dragocena in poetična, kot je bila tedaj, ko je nastala. Njegov prvi film, v katerem je nastopil, je bila kratka komedija z naslovom Making a Living (1914, režija Henry Lehrman), a je bila dovolj prodorna, da se je njegova pot pričela strmo dvigati. Kaj kmalu za tem je postal svoj režiser, scenarist, dramaturg, skladatelj, koreograf, montažer, producent in igralec. Postal je sam svoj film in sam svoja popolna umetnost. Njegov zadnji film je nastal leta 1967 (A Countess from Hong Kong /Grofica iz Hong Konga), v katerem igra sam Chaplin le kratko, epizodno vlogo, zato pa nastopajo v njem prihajajoča imena velikega filmskega platna: Marlon Brando, Sophia Loren in Tippi Hedren, ob njih pa Charlijev sin Sydney (Chaplin) in hčere Geraldine (Chaplin), Josephine (Chaplin) in Victoria (Chaplin). Gre torej za nekakšen družinski portret skozi film. In zadnjih deset let svojega življenja je Charlie mirno preživel v mestu Vevey v Švici.

Še malo trivialnosti: bil je kar štirikrat poročen in imel je enajst otrok. Res pa je, da so bile njegove žene vedno rosno mlade – še tedaj, ko je bil on že v zrelih letih. Poglejmo: ko je bil star 29 let, je oženil Mildred Harris, stara je bila 17 let; pri svojih 35 se je poročil z Lito Grey, tedaj staro 16 let; nato se je odločil poročiti pri svojih 47, njegova žena je takrat postala Paulette Goddard, »stara« celo 26 let!; njegova zadnja žena pa je bila Oona O'Neill, ki je tedaj, pri njegovih 54 letih, štela celih 18 let. Ni kaj – Charlie je bil res mojster življenja na platnu in za njim. Prav pa je, da se spomnimo nekaterih njegovih največjih filmov in jim prisluhnemo.

Kot potepuh se prvič pojavi v 11-minutni komediji Kid Auto Races at Venice (1914, režija Henry Lehrman), njegov velik uspeh s tem likom pa je nedvomno film The Tramp (Potepuh, 1915), ki ga že sam režira. Film traja celih 32 minut in je nem. Temu sledijo še naslednji (krajši) filmi s potepuhom: A Dog's Life (Pasje življenje, 1918), znameniti The Kid (Deček, 1921), nato The Circus (Cirkus, 1928), h kateremu leta 1969 že napiše originalno partituro. Zadnji film s potepuhom je legendarni City Lights (Luči velemesta, 1931) z zelo opevano pesmijo prodajalke cvetja, kar pa je dejansko delo mojstra Joséja Padille. Toda Chaplin ni bil le filmski potepuh – bil je še marsikaj. A poglejmo po vrsti.

The Gold Rush (Zlata mrzlica, 1925)

V tem filmu sicer ni klasičnega potepuha, Charlie je le obupan iskalec sreče – zlata. Originalno partituro je napisal leta 1942 in se jo danes izvaja kot predpisano glasbo za ta film. Pri tem sta mu stala ob strani še Gerard Carbonara in May Terr, ki sta Chaplinove glasbene ideje orkestrirala in uredila tako, kot jih poslušamo še danes. Že sam začetek je tako rekoč tipično Chaplinov – široka in lirična glasbena tema nas popelje v slike tabora – iskalcev zlata in s tem iskalcev svoje navidezne sreče. Daleč v gorah pa Charlot nekako sam uspeva. Komičnost, pridobljena skozi lahkotno partituro, je v tem, da je glasba v popolnem nasprotju s hladom, snegom, prepadi in sploh težavnostmi, ki se pojavljajo kar druga za drugo. Samo primer: snežni zameti, ledeni vetrovi, ob tem pa Chaplin s sprehajalno palico, v temni obleki s cilindrom – ali ni nekaj narobe? Chaplin je v poznejši verziji (1942) namesto mednapisov uporabil kar svoj glas. Tako je postal nekako prisotno-neprisoten, toda ne v smislu zvočne sinhronizacije, temveč kot pripovedovalec, narator, glas brez podobe.

Seveda je glasbeno partituro temu primerno podredil: zvočni komentarji, ki so nenehno prisotni, se prelivajo in dopolnjujejo z govorjeno besedo, kakor bi šlo za dobro uglašen ples. Znameniti prizor s kuhanim čevljem je sploh glasbeni vrhunec, saj gre ob tem za čudovit salonski valček, vreden samega Straussa in dunajskih zrezkov. Chaplin gloda žeblje z enako natančnostjo, kot da bi šlo za prečudovito gostijo sredi najboljše restavracije, v kateri igra nevidni orkester. No, vsekakor se lahko preselimo v vas, v kateri se glasba resnično dogaja – in Charlie odpleše ponovno enega svojih bolj znamenitih plesov. Kot bi šlo za najboljšo novoletno zabavo, prav takšno vzdušje vlada med upanja polnimi zlatokopi, vse dokler se mu na hlače ne »pripne« pes. Seveda se zgodba nadaljuje – pes opazi mačko in ... Glasbena poanta je premišljena: salonski valček se nadaljuje. Dekle, ki mu nameni pozornost, je Georgia Hale (tudi v filmu ji je ime Georgia), nekdanja mis Čikaga (1922), ki se je rodila z nemim filmom in z njim tudi zatonila. Po filmu The Gold Rush je posnela le še svojo legendarno vlogo v drami The Great Gatsby (1926, režija Herbert Brenon).

Novoletni večer, Charlie pripravlja večerjo zanjo in zase. Tudi darilo ji je kupil. Ponovno se oglasi filmski valček, poln hrepenenja in pričakovanja. Chaplinova partitura v tem filmu nikoli ne ubira potrtih tonov. Končno – obisk. Prijateljica je prišla s svojimi kolegicami in Charlie bi naj imel govor ob večerji. Namesto tega izvede legendarni ples s štručkama, nabodenima na vilice. A vse to so bile le njegove sanje. Ostal je sam, saj se je prijateljica posvetila bolj svoji družbi v veliki dvorani, kjer je vse veselo, živahno, opito in rajajoče. Charlie je v novoletnem trenutku sam. Georgia se spomni svoje obljube in gre do kolibe – Charlija ni tam, glasba pa postane ponovno pretrgana s Chaplinovimi komentarji. Nekdanji sotrpin z ledene gore, Big Jim McKay se je vrnil in ima – zlato! Georgia mu je medtem pisala pismo, zato Charlie išče Georgio, Big Jim išče Charlija in končno ... mali popotnik je na najboljši poti, da obogati. Z Jimom se vrneta na goro v vihar in mraz: eden zanimivejših prizorov, tudi zaradi glasbe, je hiša nad prepadom. Veter jo je potisnil do tja in nevarno visi čez rob. Partitura niha prav tako, kot niha hiša. Lahko bi rekli, da sonihata v nekakšnem napetem ritmu. V verzijo iz leta 1942 je Chaplin dodal še škripanje hiše (zvočni učinek), vse skupaj pa izzveni v klasično partituro – Čmrljev let Modesta Musorgskega. Tudi kašljati se ne sme ... Po dramatičnem razpletu, ko hiša zgrmi v prepad, Jim in Charlie pa srečno uideta, Big Jim najde svojo tablo, na katero je napisal, kje je zlata jama. Oba postaneta milijonarja. Glasba nam zaigra: »For he's a jolly good fellow,« (on je vesel in dober tovariš /možak/ fant), angloameriško pesmico, s katero se mnogokrat zaključijo vesele ceremonije. Pa še besedilo se konča z: »[...] which nobody can deny,« (česar ne more nihče zanikati). In res ne more. Zadnji pogled in glasbeni akcent – Georgia. Seveda se pelje z isto ladjo, na kateri sta multibogata Charlie in Big Jim. Še obvezno fotografiranje za časopisno zgodbo o revežu, ki je postal bogat, v tem pa osnovna glasbena tema filma in snidenje z Georgio. Le-ta mu hoče plačati vozovnico, saj misli, da je še vedno raztrganec. Chaplin si privošči široko in lirično melodijo: multimilijonar, nekoč revež je našel zlato in dekle. Prav slednje pa je edino pravo bogastvo. Edina poanta filma.

The Circus (Cirkus, 1928)

Originalno partituro je Chaplin uredil šele leta 1969, pri tem pa so mu pomagali kar trije veliki glasbeniki: Lambert Williamson, ki je bil aranžer in skladatelj uvodne filmske teme, Eric James, ki je orkestriral celotno Chaplinovo idejo, ter Joseph Plunkett, ki je simfoničnemu orkestru na snemanju dirigiral.

Otvoritvena glasbena tema filma je pesem, ki jo zapoje kar sam Chaplin: Swing Little Girl. Na trapezu niha Merna Kennedy, mi pa slišimo Charlija, kako poje pri svojih 79 letih. Vsaka čast! Oboje, torej glasbo in besedilo, je napisal v letu 1968, hotel pa je, da pesem zapoje nekdo drug, a se je na samem snemanju izkazalo, da je Chaplin za to vlogo še vedno najboljši. In njegova interpretacija je res odlična. Igrivi glasbi v nadaljevanju ne gre verjeti kljub njeni »cirkuški« noti, saj je takoj viden razdor med hčerjo in očetom, sicer direktorjem cirkusa. Tudi klovnom ne uspe, da bi bili dovolj zabavni in občinstva je vse manj in manj. Partitura se naslanja na preizkušen model, dokler ne pridemo do zelo znane kombinacije: žepar + potepuh + policist. Žepar namreč skrije ukradeno denarnico v potepuhov žep, med vse skupaj pa poseže seveda naključje. Lahkotna orkestracija je več kot dobrodošla, sploh pa zato, ker je znameniti lov na tatu v bistvu obrnjen – potepuh Charlie sploh ne ve, od kod mu denar ... in policist ponovno izpade tepec. Filmski lov je partiturni vrhunec – zaključi se med zrcali in v godalnem pizzicatu skupaj s fagotom. In tako vse do cirkusa, ki gostuje v mestu. Ker gre vendar za nemi film, lahko opazujemo precej glasbenih domislic – tudi v lovu, ki ga uprizorijo po nerodnosti v cirkuški areni vsi prejšnji akterji. Pomembno je le, da Charlie ne ve, da je on sam atrakcija, ki se ji vsi smejijo in da je le on zlata jama za cirkus. Prav to, da ne ve, da je smešen, postane glavna nit filma. Ko mu direktor ukaže: »Go ahead and be funny,« (nadaljuj in bodi smešen), se pokaže, kje je pravi humor. Lahko bi rekli, da je v nepričakovanem, nepripravljenem, v nerežiranem naključju, s katerim Chaplin tako neobremenjeno osvaja publiko.

Antologijski posnetek je zagotovo prizor, v katerem je treba dati bolnemu konju tableto. Da pa zadeva ni preveč preprosta, moramo vedeti, da konj ne more kar pogoltniti tablete s kozarcem vode, ampak mu jo je treba s cevko pihniti v gobec. Seveda naprosijo Charlija, da pomaga. Tako imamo na eni strani cevke Charlija, na drugi strani konja, v cevki pa veliko tableto. Glasba je glavna tema cirkuškega nastopa, tako da ne vemo, ali smo v areni ali izven nje. Prav v tem je stvar – pravi cirkus, v katerem nas potepuh neskončno zabava, je izven cirkuške arene, je v vsakdanu, s katerim se srečujemo. Seveda Charlie po nerodnosti pogoltne konjsko tableto, njegova razlaga za to pa je: »The horse blew first ...« (konj je prvi pihnil ...). In zgodovinsko nadaljevanje – znajde se v kletki skupaj z levom. Prav ta del filma je Chaplin posnel več kot 150-krat, saj ni bil zadovoljen z možnostmi montaže, poleg tega pa je hotel iz dogodka narediti majhno filmsko mojstrovino. In uspel je. Glasbo je naravnal na nekakšno kombinacijo cirkuške melodramatike in velike simfonije na eni strani, ob teh tonih pa lahko zasledimo lahkotno poskakovanje godal, ki želijo pričarati namišljeno vseenost in brezbrižnost. Charlie je pogumen – dokler lev ne zarenči. Baletno spuščanje z droga, na katerega se je povzpel, je ponovno v glasbenem vzdušju tipičnega Chaplina, saj gre za lahkoten in šarmanten valček brez sladkobnosti in preobteženosti.

Toda časi se spreminjajo in z njimi tudi glasba. V življenje dekleta je stopil nov zvezdnik – vrvohodec Rex. Chaplinova partitura mu posveti izrazito ljubezensko temo, tako da vemo, v čem je stvar. Dekle se je seveda zaljubilo in ubogi potepuh je izvisel. Vse dokler ne pride njegovih pet minut, kar pomeni, da vskoči namesto vrvohodca. Prav. Toda zadeva je bistveno bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled – k vsemu temu pripomorejo še opice, ki plezajo po Charliju, on pa misli, da ima pod seboj varnostno mrežo oziroma da je pripet z varnostnim pasom. Glasba za to dogajanje je tipična za nemi film, v katerem je treba komentirati dogajanje na filmskem platnu: sprehodimo se od zvočne gracioznosti in koncertne urejenosti do burkaštva in zabavnjaštva. A prav slednje je prav lepo zavito v glasbeno eleganco. Tako za vsak primer. Toda – konec dober, vse dobro.

Glavna filmska tema, igrana na violino, je ponovno znanilka novih ljubezenskih zapletov. Charlie je na cesti, deklica pride za njim in želi z njim oditi dalje. Toda potepuh ima zamisel – kakor bi mu violina narekovala prave poteze. V cirkusu ta čas opazijo, da je dekle pobegnilo, a Charlie se vrne k Rexu, mu da prstan in reče, da gre z njim. Naslednje jutro sta deklica in vrvohodec poročena. Glasbena paleta je popolna: kipeča, radostna, zadovoljna, sveža in živa. Srečanje med očetom in hčerjo je neizogibno, a spozna, da je hči poročena. Glasba se postavi na stran ljubezni in prepozna nujnost dogodka. Cirkus gre dalje, potepuh Charlie ostaja sam, na tleh se še vidi krog cirkuške arene. Charlie je še vedno v njej. In hkrati stoji zunaj, saj šotora ni več. Le zvezda ga spomni na čas nastopanja, sreče in upanja. Zmečka jo in brezbrižno brcne vstran – glasba se potopi skupaj z njim v daljavo, v tako znameniti iris.

City Lights (Luči velemesta, 1931)

Film je nastal davnega leta 1931, ko je Charles Chaplin po več kot treh letih le zaključil svoj zadnji velik projekt, v katerem je vladala tišina. A tišina je varljiva, saj gre dejansko za enega najbolj glasbeno izdelanih filmov, kar jih je genialni Chaplin ponudil svetu. V času, ko se je ves svet poigraval z novo tehnologijo sinhronizacije slike in zvoka, se je Chaplin prav temu želel ogniti, hkrati pa ponudil romantično komedijo s poudarjeno pantomimo. Po glasbeni plati gre za zelo barvito partituro in hkratno štiriperesno sodelovanje: originalno glasbo je napisal (predpisal) sam Charles Chaplin, orkestracijo (aranžiranje) je opravil Arthur Johnston, glasbeni direktor je bil filmski skladatelj Alfred Newman, najbolj znana melodija tega filma pa je napev La Violetera – delo, ki ga je podpisal José Padilla (Sánchez). Prav ta napev, ki je tako očaral staro in mlado, lahko slišimo še kasneje v filmu La Violetera (Prodajalka vijolic, 1958, režija Luis César Amadori). Eduardo Montesines je tedaj dodal še besedilo in uspeh je bil več kot zagotovljen. Glas Sare Montiel je postal legendaren, pesem je preplavila vse glasbene salone in radijske postaje, plošča pa je dosegla tedanjo vrtoglavo naklado: nad 250.000 izvodov.

Že takoj po pompoznem glasbenem začetku filma Luči velemesta lahko prvič v zgodovini filma slišimo Chaplinov glas – preko papirja namreč »igra« na glavnik in tako posodi glas trem glavnim mestnim figuram na slavnostni otvoritvi spomenika in otvoritvi potepuha. Celotno nadaljevanje je več kot odličen preplet komike, pantomime in neposrednega glasbenega komentarja. V filmski sekvenci ogledovanja izložbenega okna je glasba otožno lirično obarvana, takoj za tem pa sledi že omenjena osrednja melodična tema filma, delo mojstra Padille. Prav ta prizor je Chaplin snemal več kot 300-krat. Kako posneti prizor potepuha, ki ne govori, in dekleta, ki je slepo (igra jo Florence Lee)? Pomembno je, da ji roža pade na tla ... Glasbeni komentar je popoln. Sledni nočna scena reševanja iz vode, ki ponuja glasbi idealno mesto, da sodeluje pri ponesrečenem poskusu (samo)utopitve. Ta del partiture je napisal Chaplin sam, barvita Johnstonova orkestracija pa naredi iz instrumentov pravo opereto. V celotni partituri je predvidena kar široka uporaba Orffovih glasbil, tako da dejansko le-ta nadomestijo precej zvočnih učinkov (zvončki, raglje, piščali, metalofon ...). Vsekakor ne smemo pozabiti sekvence nočne zabave, na kateri prične nesrečnega potepuha kolcati. Kolcanje je bilo že prej priljubljen Chaplinov element, toda tokrat je povezano s tem, da po nesreči pogoltne piščalko. In tako postane kolcanje čisti glasbeni element, ki popolnoma nadomesti kakršno koli besedo. Pantomima je popolna.

V nadaljevanju filma je seveda polno glasbenih gagov in namigov, ne gre pa prezreti preigravanja dekličine teme, ki je kar nekajkrat dobro skrita v partituro. Glasbeni direktor Alfred Newman je predvidel njene glasbene nastope prav v tistih delih, kjer se želi podčrtati njeno (s)lepoto. Potepuh in ekscentrični milijonar sta prijatelja, ko sta dovolj prepojena z alkoholom. Ko je milijonar v treznem stanju, potepuha ne prepozna. Glasba sledi tem alkoholnim preobrazbam vse do te mere, da nastanejo trezno-pijanske variacije motivov, s katerimi se Chaplin tako rad poigrava. In še zanimiv dialog med nevarno vožnjo z avtomobilom; potepuh reče milijonarju: »Pazi, kako voziš!« milijonar pa ga ostro pogleda in vpraša, »a jaz vozim?«

Prav posebna glasbena partitura je predpisana za boksarski dvoboj. Je polna heroizma in vznesenosti. Že po nekaj glasbenih frazah pa je očitno, da se je njena pompoznost spremenila v lov. Boksarski gong (ponovno predpisan glasbeni element) se pojavlja kot mejna točka med enim in drugim prejemanjem udarcev. Tako postane boksarski dvoboj nekakšen balet v ringu, poln glasbenih domislic in poplesavanja med prejemanjem bušk.

Ob koncu filma se ponovno razpre glavna tema slepega dekleta, le da tokrat prikliče mnogo več optimizma kot prvikrat. Ker je z operacijo odpravila slepoto, se ji je tudi ponudila možnost, da prepozna svojega dobrotnika. Toda kako ga naj prepozna, če ga nikoli ni videla in ne ve, da je le potepuh. A je dovolj, da zaupamo glasbi – potepuhova glasbena tema se počasi prepleta z njeno, druga ob drugi stojita, kakor bi se želeli dotakniti, a se ne moreta, saj živita vsaka v svojem svetu. Zgodi pa se trenutek, seveda v tišini. Njegov nasmeh in njena gesta pobiranja cvetlice ju postavi v čas njunega prvega srečanja. Potepuh, ves razcapan, in cvetličarka, vsa lepa in srečna. Znameniti dialog med njima poteka takole: potepuh pravi: »Ali sedaj vidiš?« Cvetličarka: »Da, sedaj vidim.« Glasba spregovori namesto njiju in vprašanje med videti in razumeti izgine.

Modern Times (Moderni časi, 1936)

Glasba je nastala praktično že ob filmu, a so jo leta 1952 posneli in uredili tako, kot jo poslušamo še danes. Chaplin je naredil ponovno celotno glasbeno idejo sam, aranžirali in orkestrirali pa so kar trije: Edward Powell, David Raskin (pozneje zelo uspešen skladatelj) in Bernhard Kaun, na snemanju pa je dirigiral prav tako znan filmski skladatelj Alfred Newman.

Korak v filmu Moderni časi je tako rekoč vsečasen. Brezčasen. Prikaz ure na samem začetku je seveda poklon filmu Metropolis (1927, režija Fritz Lang) in hkrati opomin, da čas resnično »teče«. Poetičnost glasbe se nam ponudi kot analogija med ovcami, ki se valijo skozi ogrado, in slikovnim prelivom ljudi/delavcev, ki hitijo v tovarno. Seveda je res, da gre za »nemi« film, a Chaplin uvede vanj cel kup zvokov, ki se pojavljajo skupaj s stroji. Stroji torej govorijo in tudi nekateri filmski liki »spregovorijo« preko strojev. Charlie ne. Kot neumoren delavec za tekočim trakom doživlja svet popolnoma drugače – zanj je poln hitrosti, ki jo narekuje stroj. Glasbeno odlično izdelana sekvenca hranjenja preko avtomata nam daje dvojni pogled na film. Prvič: stroj (gramofon) predstavi stroj (avtomatski krmilnik). Komičnosti, dosežena preko tega filmskega odlomka, je več kot nenavadna, kajti – drugič – zvoki te eating machine so bili zajeti v samo Chaplinovo partituro kot elementi, ki se jih je tonsko posnelo na filmski trak, ob tem pa je še vedno orkester glasbo izvajal v živo. Kar nam pove, da je mojster Chaplin ponudil svojo roko industriji: naj stroj (projektor) pač »izvaja« zvoke stroja, saj s tem ni nič narobe. Le filmske like naj pustijo ti stroji s svojimi zvoki popolnoma pri miru. Moderni časi pač.

V nadaljevanju se seveda stroj osamosvoji in sfiži. Chaplin nameni vse več kaotičnih zvokov prav mašineriji, ki ne deluje. Poanta: stroj je na koncu koncev le neumnež, ki sicer posluša ukaze ročk, stikal in ostalih tehnikalij, a je neumen kot noč. A so to res »moderni« časi? Seveda smo v nadaljevanju priča Chaplinovega živčnega zloma, saj mu je delo za tekočim trakom skisalo možgane. Velika kriza in brezposelnost sta ga pahnila na cesto in po dvigovanju rdeče zastave (slednja po nesreči pade s tovornjaka) se znajde v zaporu kot voditelj velike stavke delavcev. Glasba je neprizanesljiva – nenehne refleksije na znane uporniške melodije kar visijo v zraku, medtem pa se poigrava s poetiko teme dekleta (Paulette Goddard), ki poskuša s krajo preživljati družino svojega očeta in obeh sester. Prav ta del je v filmu nekakšen melodičen kontrapunkt, saj vidimo bedo delavskega razreda in slišimo izredno poetično melodijo. Posledica delavskih nemirov in streljanja nanje je, da ubijejo dekličinega očeta in sedaj imamo pred seboj tri sirote, ki bodo končale v domu. A najstarejša seveda uide policiji, njena melodična tema pa je sestavljena iz štirih vzpenjajočih se tonov. Najavljena sicer že prej, a sedaj v polnem in smiselnem razcvetu. Opaziti velja še valček, ki je sestavni del prizora, kjer se Chaplin (kot zapornik s posebnimi privilegiji, saj je preprečil pobeg nekaterih upornikov) sooči z ženo zaporniškega oglednika, kjer se ji med njunim skupnim pitjem kave prav neljubo oglašajo želodčni sokovi. Igra tišine je seveda popolna. Kaj sledi? Chaplin prižge radio, a sokovi se v želodcih kar naprej pretakajo. Prizor moramo razumeti kot najavo (in izpeljavo) vseh tistih, v katerih se pojavljajo kolcanja, žvižganja in podobna glasbeno-telesna doživljanja. Seveda se potepuh in sedaj deklica brez doma najdeta in v partituri je prostor za njuno znamenito glasbeno temo – skladbo z naslovom Smile (nasmeh). Poanto naslova izvemo ob koncu.

Če preskočimo vse mogoče poskuse dela (od nočnega varnostnika in delavca v ladjedelnici do mehanika), se moramo ustaviti pri legendarnem odlomku natakarja, kjer Chaplin dejansko v svojem filmu prvič ponudi pesem, ki jo tudi zapoje. A ker izgubi besedilo, mora improvizirati – in tako imamo pred seboj velikega Chaplina, ki prepeva v veselje občinstva (v gostilni in kinodvorani), a žal tako, da ga ni mogoče razumeti. Poanta: glasba (in glas/besedilo) ne potrebuje prevoda, saj je dovolj, če imamo odličnega igralca, ki s pantomimo in svojo osebnostjo razkrije skrivnost onkraj besede. Popačen jezik je postal uspešen song. Seveda se za tem dogodkom oba znajdeta ponovno na cesti. Chaplin si je sicer sam film zamislil kot delno zvočni film, a si je premislil. Ob zori sta tako mali potepuh in deklica prosta, to pomeni brez službe, stanovanja in dohodkov. Ona joče, potepuh si požvižgava. Orkester igra njuno temo. Deklica reče: »Kakšen je smisel vsega tega poskušanja?« Potepuh jo junaško tolaži. Stopita na sredino ceste, ki vodi v neznano. Potepuh pogleda deklico in pokaže z gesto: »Nasmej se,« (smile), čeprav bi bilo morda bolje, da bi se naslov skladbe prevedel kot nasmeh. Prav nasmeh pa je tisto, kar zaznamuje pozitiven pogled na moderne čase, ki morda le niso tako mračni, kot se zdijo v prvem trenutku.

Po Modernih časih sledijo umetnije, v katerih pa je zvok (ton, beseda, glasba) že del samega filma. Film The Great Dictator (Veliki diktator, 1940) je prvi Chaplinov film, kjer ob sliki slišimo tudi glas in je zato filmska glasba še toliko pomembnejša. Res je, da naletimo v filmu tudi na glasbene citate (Brahms, Wagner), a naj nas zanima le delo Charlesa Chaplina. Njegova partitura se prepleta z nekaterimi glasbenimi idejami, ki mu jih je ponudil Meredith Willson (bil je tudi aranžer ter glasbeni producent in dirigent pri samem snemanju), a je originalna partitura izjemna prav v nekaterih svojih posebnostih. Sledi Monsieur Verdoux (Gospod Verdoux, 1947), ki je morda najbolj kontroverzen film iz Chaplinove zbirke umetnin. Umik potepuha, na njegovo mesto pa postavljanje množičnega morilca je predstavljalo za tedanji povojni čas kar trd oreh. Originalna glasba je nastala skupaj s filmom (in tonom!) in se tako predvaja še danes. Dva glasbenika (Rudy Schrager in Georg Kreisler) sta pripomogla k temu, da se film preobleče tudi v prepričljivo glasbeno podobo. Slednji (Kreisler) je namesto Chaplina odigral nekaj klavirskih pasaž v filmu – sam Charlie je bil namreč v osnovi violinist (kar je odlično vidno v filmu Limelight /Odrske luči), na klavirju pa nekoliko manj spreten. Kakor koli – legendarni film ima naslov Limelight (Odrske luči, 1952), v katerem postane nekdanji Chaplinov potepuh klovn, neuspeli zabavljač Calvero – lik, s katerim se Chaplin dejansko poslovi od te podobe. Poleg režije in vsega ostalega je bil v tem filmu tudi koreograf, partituro pa je naredil delno sam, delno ob pomoči treh aranžerjev, orkestratorjev: Raya Rascha, Russella Garcie in Larryja Russella. Glavna filmska tema je postala filmski hit, bila natisnjena v notni izdaji in kot pesem izšla na plošči z več kot 80.000 izvodi prve naklade. Za tedanje čase rekordno število. Pozneje je bilo dodano še besedilo, tako da je nastala popevka, ki je do danes dobila že mnoga (različna) besedila, najbolj znana pa so v francoščini, nemščini, angleščini, španščini, portugalščini in celo grščini, arabščini, turščini in japonščini. Zagotovo pa še v drugih jezikih sveta. V filmu nastopa tudi njegov dolgoletni prijatelj Buster Keaton. Temu filmu sledi še A King in New York (Kralj v New Yorku, 1957), ki je dokončno slovo od lika, ki ga je utelešal nekdanji potepuh. Charlie sedaj postane kralj. Originalna glasba, ki jo je napisal za ta film, je bila tudi ob sami premieri prestavljena in posneta. Glasbeni aranžer in orkestrator je bil Boris Sarbek, dirigent pa Leighton Lucas. Morda je najbolj znan song iz tega filma The Sadness Goes On, ki ga je za film zapela avstralska pevka in igralka Joy Nichols ter se tako zapisala v zgodovino. In še nekaj: ta film je bil posnet v najkrajšem času, tj. v samo dvanajstih tednih (dobrih treh mesecih)! Vse ostale filme je namreč snemal mnogo, mnogo dlje. In to je tudi film, v katerem se mojster sir Charles Chaplin poslovi od filmskega platna, če ne štejemo nekaj filmskih trenutkov, ko se pojavi še v Grofici iz Hong Konga (A Countess from Hong Kong, 1967).

Mitja Reichenberg