Alvin Fielder

Skriti jazzovski zaklad

Bobnar Alvin Fielder je jazzovski izvajalec, ki prihaja z juga ZDA. Zanimivo pa je, da je v resnici do danes prehodil glasbeno pot, ki je v bistvu vzporedna razvoju sodobnega jazza v severni Ameriki.

Rojen je bil davnega leta 1935 ob Misisipiju in je z glasbo povezan že od otroških let, saj sta bila tudi njegova starša glasbenika. Že kot otrok se je učil igranja na klavir, ki pa ga kot glasbilo ni pritegnil. Pri dvanajstih letih je slišal bobnati Maxa Roacha in takoj mu je postalo jasno, da bo bobnar. Njegov mladostni mentor v New Orleansu je bil mojster tolkalec Ed Blackwell. Pozneje je igral z mnogimi lokalnimi glasbeniki, kmalu pa se je odpravi po ZDA ter se pridružil Sun Raju, s katerim je igral več kot osem let. V Arkestri ga je v začetku 60. let prejšnjega stoletja slišal pihalec Roscoe Mitchell in ga povabil v kvartet, ki je bil neke vrste protozasedba poznejših The Art Ensemble of Chicago. S tem kvartetom je Mitchell posnel legendarni iniciacijski album čikaške »velike črne godbe« Sound. Leta 1963, ko se je oblikovala najpomembnejša organizacija v zgodovini sodobne afroameriške glasbene, pa tudi druge ustvarjalnosti AACM (Association for the Advancement of Creative Music), je bil ob Muhalu Richardu Abramsu, Philu Cohranu, Jodieju Christianu in drugih seveda zraven tudi Alvin Fielder, ki je prav skozi sodelovanje v tem okolju dokončno izoblikoval svoj avtorski pristop k bobnanju. Nadaljevanje njegove biografije se bere kot »kdo je kdaj s kom« igral, snemal in ustvarjal najpomembnejše stvaritve v sodobni afroameriški godbi. Fred Anderson, Eddie Harris, John Stubblefield, Malachi Favors, Frank Lowe, Jack DeJohnette, Eddie »Cleanhead« Vinson, Kidd Jordan so ob prej omenjenih samo nekateri izmed mnogih glasbenikov, s katerimi je družil svoje glasbene sposobnosti. A po vrnitvi v New Orleans ter poznejši recesiji zanimanja za sodobno jazzovsko in postjazzovsko ustvarjalnost v ZDA so tudi nanj – podobno kot na mnoge njegove pomembne kolege, ki niso ostali na bojišču v New Yorku in Čikagu – počasi pozabili, čeprav je bil na neworleanškem prizorišču ves čas aktiven. Potem se mu je dogodilo nekaj podobnega kot na primer pihalcema Charlesu Brackeenu in Edwardu Kiddu Jordanu ali basistu Henryju Grimesu. Ko se je že zdelo, da je odšel z glasbenega prizorišča in v pozabo, so ga prav njegovi glasbeniški kolegi spet »odkrili« ter izborili priznanje njegovega minulega dela in možnost njegovega nadaljevanja. Tudi v tem primeru – kot pri vseh prej omenjenih – je imel prste zraven (tudi) Dennis Gonzalez. Lanskoletna plošča A Measure Of Vision je tako žlahtno nadaljevanje bogate bere rezultatov omenjenega »odkritja«, ki hkrati ponuja še precej več. Včasih je pač tako, da se zavemo nekega manka v zgodovini šele, ko je ta odpravljen. Nekaj takšnega se nam je zgodilo ob izidu tega albuma.

Prav Dennis Gonzalez ima že ves čas svojega glasbenega udejstvovanja posebej razvit čut za sodelovanje z raznovrstnimi navideznimi »obstranci«, pri čemer mu zagotovo pomagata njegovo široko poznavanje in spoštovanje glasbene, še posebej jazzovske zgodovine ter odprtost za različne glasbene izraze in druge kulture. Nekje sredi 80. let je Fielderja poiskal v New Orleansu, da bi ga nagovoril k sodelovanju pri svojem naslednjem projektu, ki se je imenoval Dennis González New Dallas Sextet. V istem času je poiskal še enega pozabljenca, pihalca Charlesa Brackeena. Iz druženja teh treh so v naslednjih letih nastali štirje žlahtni jazzovski albumi, izdani za takrat vzhajajočo švedsko založbo Silkheart Records. To je bil še čas vinila, albumi (še) niso ponatisnjeni v digitalnem formatu, zato je danes njihov zvok v svoji arhaičnosti še privlačnejši, igra pa temno »južnjaško« opojna. Zaton te založbe sredi 90. let je sovpadel tudi z začasnim Gonzalezovim odhodom z glasbenega prizorišča, Fielderjeve aktivnosti pa je spet pretežno zamejilo lokalno prizorišče v New Orleansu. A ko se je Gonzalez z novim tisočletjem reaktiviral, je eno prvih vabil k sodelovanju veljalo prav Fielderju; sestala sta se v New Southern Quintetu. Leta 2003 je tako izšel še en Gonzalezov album, na katerem bobna Fielder. Zgovoren je njegov naslov: Old Time Revival. Mimogrede, na tem albumu so izdani zadnji posnetki, na katerih je mogoče slišati kmalu po tem preminulega basista Malachija Favorsa, sicer ustanovnega člana legendarnih The Art Ensemble of Chicago.

Ves ta čas pa Alvinu Fielderju ni uspelo izdati albuma, podpisanega s svojim imenom. Zato je Gonzalez nanj, na njegovo delo in na to dejstvo opozoril može pri portugalski založbi Clean Feed, ki so bili takoj navdušeni nad idejo, da prav oni izdajo prvi pravi Fielderjev album. Izvedbo projekta so seveda prepustili Gonzalezu, ki si je nato izmislil spet dovolj poseben in hkrati pričakovan pristop. Ker je Fielder kot gost že prej nekajkrat sodeloval z Gonzalezovim triom Yells At Eels, se mu je zdel format tria dobra iztočnica za oblikovanje tega projekta. Vendar zgolj iztočnica, saj ni uporabil te zasedbe kot takšne, ampak jo je s povabilom pianista Chrisa Parkerja k sodelovanju modificiral v zelo drugačno zasedbo – trobenta, klavir in bobni. S svojima sinovoma – bobnarjem in vibrafonistom Stefanom ter kontrabasistom Aaronom, ki sicer z njim sestavljata Yells At Eels – kot gostoma pa je format tria v posameznih skladbah nadgradil v kvartet oziroma kvintet. Aaron in Stefan sta prispevala tudi nekaj avtorskega dela. Tako je na dveh snemalnih sessionih (decembra 2005 in marca 2006) v Dallasu nastalo gradivo, ki se nahaja na albumu A Measure of Vision.

Ob Fielderju, ki je zaradi redke dostopnosti posnetkov njegove glasbe vsakič znova odkritje, in ob repertoarju, ki spretno krmari med kolektivnimi novostmi osnovne trojice sodelavcev, avtorskimi prispevki gostujočih Gonzalezovih sinov in reinterpretacijami pozabljenih skladb, kot je Fielderjeva Maxu Roachu posvečena in že davno posneta Max-well, ter drugih avtorjev, kot sta Edward »Kidd« Jordan in Gerard Bendiks, pa ta album vsebuje še eno pravo presenečenje: igro pianista Chrisa Parkerja. Tisti, ki ga poznamo vsaj iz sodelovanj s prav tako južnjaškim pihalcem in obstrancem Georgeom Cartwrightom, smo sicer napovedovali in pričakovali preboj tega odličnega klaviaturista med pozornosti vredne vrhunske ameriške jazziste. A to, kar pokaže na tem albumu, še presega do sedaj slišano. Njegov pianistični prispevek je še ena od izrazitih odlik tega albuma. Alvin Fielder pa je s tem albumom uresničil vsaj dvoje. Najprej je dobil predolgo odsotno priložnost, da nam ponudi nekaj izjemnih pasaž svojega od nekdaj polnokrvnega neworleanškega jazza, in to je temeljito izkoristil; še pomembnejše pa je morda, da je ta album tudi priložnost, da se ob njem pozabljivci ali novinci med poslušalci jazza ponovno ali prvič soočijo s pomembno vlogo, ki jo je Fielder imel in jo še ima v ameriški glasbeni zgodovini 20. stoletja.

Zoran Pistotnik