Gallon Drunk

Iz srca Londona

Londonski glasbeni boemi beležijo natanko 20 let od ustanovitve, a se jih vmes ni dotaknil ne t. i. grunge, ne brit pop, ne otoška plesna vročica. Raje se vedno znova ozirajo k izvorom, prevzemajo zgodnje oblike rock'n'rolla, funka, soula in filmsko glasbo kriminalnega predznaka. Od tam naprej zveni vse, kar naredijo, natanko in nezgrešljivo kot Gallon Drunk.

Edini stalni član skupine je avtor večine pesmi, pevec, kitarist, klaviaturist in orgličar – vse v eni osebi – James Johnston. Začetki so bili povsem amaterski, ljubiteljski, prostočasni. Zgolj druženje prijateljev, ki se sproščajo v hrupu in bazičnem ritmu. Melodija in oblika pesmi nista bili visoko na spisku prioritet. Kakor tudi ni bilo določeno, kdo bo igral določen instrument. Ker so bili vsi samouki in še to ne posebej zavzeti, je bilo najlaže igrati lastno različico garažnega rocka šestdesetih let. Brez velikih izkušenj je bilo mogoče doseči želen rezultat.

Druga stalnica so stalne spremembe v zasedbi, le da je bil izbor članov vedno omejen na glasbenike iz kroga znanstev. Bobnarji so si kar podajali kljuko vrat vadbenega prostora, ki je bil na začetku dnevna soba najetega stanovanja na King's Roadu. In prav bobnarji so še v največji meri določali razliko v slogu, od rockabillyjevskih začetkov preko latino-jazzovskih vibracij nazaj v rudimentaren garažni izraz, kamor se Gallon Drunk v veliki meri vračajo z aktualno ploščo The Rotten Mile.

Prve plošče so bili 7-palčni vinilni singli, posnetki s teh so bili kasneje zbrani v album Tonite… The Singles Bar. Med njimi že nekaj priredb, ki kažejo na poglavitne zglede; pesem Miserlou sicer izvira iz grške ljudske zakladnice, a je po zaslugi Dicka Dala postala prava klasika surf rocka začetka šestdesetih let. Še dobro, da so jo Gallon Drunk posneli, preden jo je odkril Quentin Tarantino … Ruby, povzeta od pozabljene newyorške skupine The Silver Apples, sloni na psihedeličnem zvoku klaviatur in postane manjši underground hit in del železnega koncertnega repertoarja Gallon Drunk. In tu je še obskurni rockabillyjevski Please Give Me Something, ki ga je prvi pel Bill Allen.

Nepripravljene jih je doletela ponudba, da posnamejo in objavijo pravi, redni album, ko so praktično vse svoje pesmi že objavili na singlih. Na albumu You, The Nigh … And The Music niso želeli še enkrat objaviti naslovne pesmi že objavljenih singlov, čemur bi le dodali nekaj mašila, ne, raje so na hitro spisali nove pesmi in jih podaljšali z instrumentalnimi izleti, ki so ob afiniteti do zgodnjih izpeljank rock'n'rolla postali njihov naslednji zaščitni znak. In kot tretja izrazitejša plat njihovega početja so jokave, kvazipretresljive croonerske balade, ki so jih večinoma res odtujili pevcem žametnih glasov. V njihovi oziroma Jamesovi interpretaciji so izvirniki večinoma izgubili vso prefinjenost, ostala je le bolečina, tisti občutek praznine, ko se po prekrokani noči človek sam vrača domov.

Ob Jamesu Johnstonu je najpomembnejši mož v skupini saksofonist in klaviaturist Terry Edwards, saj je tehniško dobro podkovan, a obenem tega ne izkorišča za zgolj izkazovanje veščin, temveč to znanje vedno prilagaja dimenziji frenetičnosti po eni strani in bolečemu občutju osamljenosti po drugi. Z njegovim prihodom je glasba pridobila na prepoznavnosti in se odprla več smerem naenkrat, ne da bi skupina s tem izgubila kompas. Na albumu From The Heart Of Town skupina enako prepričljivo izvaja kakofonijo, na katero bi bili ponosni The Birthday Party (najboljši primer je skladba Bedlam), kakor se brez sramu predajajo trpkim baladam (Loving Alone, Paying For Pleasure). Izstopa še vsaj You Should Be Ashamed, pesem, ki govori o noseči samski ženski, ki jo je lahko zaradi tega sram. Obtožujoč, grob ton besedila zahteva od poslušalca, da se opredeli. Glede na to, da je besedilo spisala in delno odpela Jamesova žena Geraldine Swayne, je pravo razumevanje že mnogo lažje …

V dvajsetletni zgodovini Gallon Drunk je več mirujočih stanj kot delovanja. Za to obstajata dva soodvisna razloga. Gramofonske založbe so se jih raje otepale, kot bi jih vabile v svoje okrilje, podobno velja za koncertne organizatorje, a po drugi strani so bili člani Gallon Drunk vpeti v delo drugih izvajalcev. Le kako bi lahko James zavrnil povabilo, da postane najprej začasni, kasneje pa kar stalni član The Bad Seeds? Prav tako ni hotel odreči Barryju Adamsonu, saj se je ravno z njegovih plošč naučil največ o »filmskem« suspenzu instrumentalnih podaljškov skladb. Pri nas smo ga lani videli v spremljevalni zasedbi Micka Harveyja, igral je še z Lydio Lunch, ona pa je vrnila uslugo z recitalom na hrbtni strani aktualnega singla Grand Union Canal. Z Geraldine Swayne in znanim fotografom Stevom Gullickom ima še skupino Bender, kjer sprošča atmosferične, teksturne impulze, najbolj pa je verjetno presenetil nazadnje, saj sta skupaj z Geraldine postala začasna člana nemških »kraut« legend faust!

Po drugi strani niti najmanj ne počiva Terry Edwards; če ne snema s Siouxsie Sioux in Robinom Hitchcockom, nastopa kot član spremljevalne zasedbe v gledališko-glasbeni predstavi The Black Rider Roberta Wilsona. V predstavi, kjer je izvirnega pevca Toma Waitsa zamenjala Marianne Faithfull, je nastopal kar po nekaj mesecev skupaj, najprej v Londonu, kasneje še v San Franciscu in Sydneyju.

Vse to je zadrževalo delovanje Gallon Drunk, in ker se tudi plošče niso prodajale v bajnih nakladah, so menjali založbo po vsaki izdani plošči. Praktično to pomeni, da se je skupina vsakič na novo postavljala na noge. A navkljub različnim, slogovno raznovrstnim udejstvovanjem posameznih članov skupine in daljšim vmesnim premorom, se Gallon Drunk skozi leta niso bistveno spreminjali. Odnos do ustvarjanja glasbe in prezentancije v živo je ostal isti. Le kdo bi vztrajal na poti, ki beleži več padcev kot vzponov, če ne bi bil »zapisan rock'n'rollu«?

Najbliže nekemu širšemu komercialnemu priznanju je bila kandidatura za glasbeno nagrado Mercury za album From The Heart Of Town leta 1993. Ne, niso je prejeli, jim je pa že sama povečana medijska pozornost omogočila, da so najprej po Združenih državah ogrevali nastope Morriseya in leto kasneje še PJ Harvey. Redno jih je v svojih oddajah na BBC vrtel John Peel, in ko so ga vprašali, zakaj jih tako uporno predstavlja, je odvrnil, da zato, ker zvenijo kot nihče drug. Kar verjetno drži. Čeprav v njihovi glasbi ni nič »modernega«, nič, kar bi jih vezalo na čas delovanja, kvečjemu se obračajo daleč nazaj, jim je uspelo izoblikovati svojstven zvok. James med petjem sope in hrope, zmanjkuje mu glasu, na koncu verza pa značilno vzdihne in zasika. Kar bi v splošnem označili za hibo, je sčasoma postalo zaščitni znak. Kitaro običajno spelje skozi vrsto efektov, ki mu omogočajo hiter preklop med surf kitaro Duana Eddyja, funkovsko odrezavostjo, pobrano iz glasbe za filma Shaft, in distorziranim zvokom v vrhuncih skladb. Klaviature lahko dodajajo dimenzijo koktajla, kjer je to potrebno, ali so garažno predirne. V vrhuncih skladb se skupina približa vsesplošnemu razsulu, Jamesova domišljija pa poslušalca zavrti v vrtinec, če ne kar vihar (že naslovi predvsem zgodnjih pesmi povedo dovolj: Hurricane, May The Earth Open Here, Tornado, The Whirpool …).

Njihove instrumentalne skladbe ali vsaj instrumentalni podaljški »običajnih« pesmi kar kličejo po uporabi v filmu. Tega pravzaprav ni veliko. Prispevali so glasbo za grški film Black Milk, kar je zabeleženo tudi na plošči (in kako pomenljivo, za svoj prispevek nikoli niso prejeli funta, drahme ali evra), Terry in James sta posebej prispevala še glasbeno ozadje za bran roman Dora Suarez že umrlega angleškega pisatelja Dereka Raymonda (pravo ime Robin Cook), ostalo je prepuščeno poslušalcu plošč, da si sam omisli svoj film. Ni potrebne veliko domišljije, njihova tovrstna glasba nas hitro spelje v film noir oziroma policijsko serijo sedemdesetih let. Zato pa je James dejansko odigral dve filmski vlogi, obe sta mu povsem pisani na kožo. Tako v The Fall Of The Louse Of Usher kot v Clean igra rockovskega zvezdnika. V Clean že v 15. minuti umre zaradi prevelikega odmerka heroina, v burkaški predelavi zgodbe Edgarja Alana Poeja in v režiji Kena Russella pa vztraja cel film. Ljubitelji filmske umetnosti vam filma absolutno ne priporočajo v ogled.

Tudi albumi Gallon Drunk so koncipirani kot filmi. Imajo zgodbo in dramaturgijo, ki se razvija od nabritih uvodnih komadov preko razpoloženih plesnih ritmov in se običajno izteče v sentimentalen zaključek. Junak na koncu ostane sam, a nikakor užaloščen. Zdi se, da je ravno v osamljenosti našel svoj trenutek streznitve, resnice in zadovoljstva. Ko je James pripravljal pesmi za ploščo From The Heart Of Town, se je na potep po Londonu odpravil z diktafonom v žepu in vsak trenutek navdiha takoj zapisal na trak. Prav ta album predstavlja model, koncept njihovega nadaljnjega dela.

Ko je vendarle kazalo, da gre njihova pot navzgor, še glasbeni tednik Melody Maker je njihove single praviloma razglasil za »naj« dotičnega tedna, je skupina zašla v krizo. Botrovali so ji stalni nastopi in snemanja, za povrh je propadla založba Clawfist. Namesto, da bi kovali železo, dokler je še bilo vroče, so se za nekaj let umaknili in odtlej je to postala njihova stalna praksa. Raje kot obširne turneje izberejo le nekaj posamičnih nastopov, tudi če ti niso vezani na pravkar izdano ploščo.

Tako so se lani Gallon Drunk po nekaj letih premora (beri drugih dejavnosti) ponovno zbrali. To je najprej napovedal ponatis prvih treh albumov z obilnim dodatkom. Za natis je poskrbel Terry Edwards, saj je lastnik založbe Sartorial in on skrbi za bogato zapuščino skupine. Poleg obilice koncertnih posnetkov, demoposkusov, celo remiksa (v režiji Steva Stapletona, torej ni bilo pričakovati »klasičnega« plesnega miksa) je poglavitna vrednost dodatkov s posnetki s hrbtnih strani singlov. Med temi je kar nekaj priredb, ki z izvirniki segajo daleč nazaj med avtorje, kot so Lee Hazlewood, Merle Haggard in Neil Sedaka. Tu se kaže tista plat Jamesa Johnstona, ki se napaja pri utrujenem Elvisu, še ena vez, ki ga je končno pripeljala k Nicku Cavu. Ta ga je najprej povabil k sodelovanju po sili razmer. Ko so The Bad Seeds leta 1994 nameravali na obširno ameriško turnejo Lollapalooza, je bil tisti čas Blixa Bargeld zaseden z gledališčem. James je v tednu dni zvadil potrebne pesmi in se priključil karavani. Cave ga je kasneje povabil tudi v snemalni studio in pomenljiv je njegov prispevek k »baladam o umorih«. Priredba tradicionalne Knoxville Girl sicer ni pristala na albumu, ker zaradi akustične izvedbe nekoliko izstopa, a jo je najti na hrbtni strani singla Henry Lee in kasneje na zbirki B-Sides And Rarities. Kaže pa na prilagodljivost, sposobnost Jamesa Johnstona, da se prelevi v odličnega akustičnega kitarista, če to zahteva pesem. Ko je Blixa definitivno zapustil The Bad Seeds, je James vskočil kot stalna zamenjava zanj. Zdi se logična izbira, ne le v glasbenem smislu, tudi svoja oblačila Gallon Drunk je zlahka prenesel v novo zasedbo. In obratno. No, morda bi se zgodilo v vsakem primeru, a ravno s prihodom Jamesa Johnstona se je tudi Cave prebudil in njegovi Grinderman mnogo tega dolgujejo ravno Gallon Drunk. Zanje ima tudi preprost opis – Cool as Fuck.

Potemtakem je jasno, da bodo Gallon Drunk tudi vnaprej prostočasna zasedba. Katalizator tistih impulzov, ki jih James ne more sprostiti v zasedbah drugih; prav se razživi šele kot frontman, tu najde svojo pravo vlogo, predvsem na koncertnem podiju. Če se plošče slabo prodajajo, če skupina nima ne želje ne potenciala po širšem priznanju, zakaj bi se morala komur koli prilagajati? Za preživetje se člani skupine pač udinjajo drugje, ko gre za skupno stvar, jo izpeljejo natanko tako, kot jo čutijo. Plošča The Rotten Mile namreč skupino vrača nazaj v rudimentaren rockovski izraz. Če so na nekaterih prejšnjih ploščah še soulovsko elegantni in premišljeni, tokrat zvenijo, kot bi snemali v živo, grobo, neizprosno, a še vedno z vsemi značilnimi odkloni. Naslovna The Rotten Mile, singel Grand Union Canal, Give Me Back What's Mine so značilni komadi Gallon Drunk, osnovani na preprostem kitarskem rifu, izposojenem pri The Stooges, ali na garažnih orglah tipa 96 Tears. Rif plošče je uporabljen v surfersko-kavbojski Down At A Harbour, milijonkrat preigranemu vzorcu so uspeli vdahniti neubranljivo svežino in zanos. Zato pa se v skladu z imenom opotekajo v umazanem, avstralskem blues rocku Put The Bolt In The Door. Sredi plošče nas čaka daljša ritmična vaja On Ward 10, ki bi lahko bila kar izsek vadbenega jam sessiona. V drugi polovici plošče spet zdrvijo naravnost v vrtinec rock'n'rolla, ki se ustavi v sumljivem sentimentu, tokrat še za spoznanje bolj kontradiktornem kot na nekaj zadnjih ploščah. The Shadow Of Your Smile je namreč znana v izvedbah praktično vseh priljubljenih croonerjev (Perry Como, Frank Sinatra, Tony Bennett …) in nekaterih popevkaric sredine šestdesetih let (Barbra Streisand, Shirley Bassey, Connie Francis). Le da bi ljubitelje teh ob poslušanju izvedbe Gallon Drunk zabolela ušesa.

James in njegovi pač težko pripadajo enim ali drugim.

Janez Golič

Diskografija (albumi):

Tonite …The Singles Bar (kompilacija, Clawfist, 1991)

You, The Night … And The Music (Clawfist, 1992)

From The Heart Of Town (Clawfist, 1993)

In The Long Still Night (City Slang, 1996)

Black Milk (FM Records, 2000)

Fire Music (Sweet Nothing, 2002)

Bear Me Away (kompilacija težje dostopnih posnetkov, Sweet Nothing, 2003)

The Rotten Mile (Fred Label, 2007)