J. B. Hutto and The Hawks

Odmev iz zakajene špelunke

Po drugi svetovni vojni se je v Ameriki pojavilo veliko malih gramofonskih založb. Nadaljevale so poslanstvo družb, ki so nekje od leta 1910 izdajale glasbo za črnsko prebivalstvo. Nove družbe so izdajale plošče preprostega podeželskega bluesa, pa tudi bolj uglajenega, pretanjenega in včasih glasnega električnega bluesa. Med temi skrajnostmi je bilo mogoče najti vse odtenke slogov. Med predstavniki hreščečega elektrificiranega bluesa je bil ob Elmoru Jamesu tudi J. B. Hutto.

Knjiga The Story of The Blues je verjetno eno ključnih del, ki bi ga lahko priporočili ljubiteljem bluesa. Pisanju Paula Oliverja – avtorja te pomembne izdaje – je po navadi težko kaj dodati, njegovi pogledi na blues in razumevanje te glasbe pa so bili tako močni, da, denimo, Davidu Evansu pravijo »oliveranec«, v Oliverjevi šoli pa je bilo še veliko drugih piscev o tem idiomu. Oliverjeva knjiga o bluesu mi je bila od samega začetka zelo všeč tudi zaradi zgovornih fotografij in komentarjev (podnapisov), ki jih je prispeval Oliver. Pod fotografijo, s katero smo ovekovečili ta članek, je Oliver zapisal, da je na sliki J. B. Hutto s koncerta iz leta 1966 v klubu Turner's Blue Lounge. Oliver klub opiše kot »a rough joint« in kot soundtrack za podobe iz zakajene špelunke zveni glasba, ki jo je igral J. B. Hutto.

Pa poglejmo, v kakšno družbo sodi Hutto. Med najbolj vplivnimi kitaristi, ki so igrali glasen slide na električni kitari, je bil Elmore James. On je slogovne prvine največjega pevca podeželskega bluesa Roberta Johnsona popreprostil in ga prilagodil igranju s skupino. To je najbolj nazorno v Jamesovi različici pesmi Dust My Broom. Vendar Elmore James nikakor ni bil samo zvest posnemovalec. Z izvirnim pristopom k bluesu in dobrim petjem je postal vzornik črnopoltim in belopoltim glasbenikom. Izmed vseh, ki so se pri njem učili ali ga posnemali, pa si mogoče največ pozornosti zasluži prav Joseph Benjamin Hutto, ki mu posvečamo ta spis.

S skupino The Hawks je leta 1954 za majhno čikaško družbo Chance posnel devet skladb, ki jih danes uvrščajo med klasiko mestnega bluesa. O glasbi, ki jo je zdaj že pokojni Hutto igral, lepo govori skladba Elmore's Contribution to Jazz. Vendar ni bil zgolj posnemovalec, pač pa tudi uspešen prenašalec izročila bluesa iz Delte Misisipija. Pri tem mu je bil način igranja, povzet po Elmoru Jamesu, samo odskočna deska za razvijanje svojih lastnih idej – in teh ni bilo malo! Hutto si je podobno kot večina izvajalcev bluesa izposojal slogovne vzorce in prirejal besedila, vendar je vsemu vtisnil svoj lasten pečat. Rodil se je 26. aprila leta 1926 v majhnem mestu Elko v Južni Karolini. Družina se je po nekaj letih preselila v Avgusto v Georgii. Tu je živel in deloval do svojega odhoda v Čikago leta 1949, kjer je končno vzljubil blues. Kot deček je prepeval v cerkvenem zboru v neki cerkvi v Avgusti, s tremi brati in tremi sestrami pa je pozneje ustanovil gospelovsko skupino The Golden Crowns ter z njo nastopal v cerkvah Galilee Baptist in Holly Trinity. Kot deček je slišal veliko bluesovskih plošč, a ga ta glasba vse do prihoda v Čikago ni prevzela. Za blues se je tako začel resneje zanimati šele pri dvajsetih letih. Po prihodu v Čikago je najprej igral bobne in prepeval v skupini Johnnyja Fergusona The Twisters. Med odmori na plesih in v klubih, kjer se je veliko pilo, je brenkal na Fergusonovo kitaro in se počasi naučil igrati nanjo. Spoznal je Eddieja Hinesa in začel z njim nastopati na tržnici Jew Town na ulici Maxwell v Čikagu. V zgodnjih petdesetih letih je srečal tedaj že dokaj priljubljenega kitarista in pevca Elmorja Jamesa. James je postal njegov vzornik in učitelj in tako se je tudi Hutto odločil igrati slide kitaro, v veliki meri pa je povzel tudi Jamesov oster in na svoj način deklamatorski način petja. Po mnenju več kritikov je bil prav Hutto tudi najbolj zvest Jamesov učenec, o tem je vedno govoril tudi sam v intervjujih za različne bluesovske revije.

Po kratkotrajnem druženju z Jamesom je nadaljeval z igranjem po klubih v Čikagu. Njegovi prvi posnetki iz leta 1954 žal niso naleteli na dober odziv pri občinstvu, zato je nenadoma odšel z glasbenega prizorišča in se leta 1965 – torej po desetletju – vnovič pojavil na odrih in za založbo Vanguard in legendarnega producenta Sama Chartersa posnel novo ploščo. Pozneje je snemal še za številne druge založbe, med boljše albume pa sodijo tisti, ki sta jih izdali založbi Delmark in Testament, z odličnimi posnetki, ki so botrovali preboju tega muzikanta v znane bluesovske klube, na festivale bluesa in celo na koncerte v Evropo, kjer je v sedemdesetih letih tudi posnel nekaj plošč in požel kar nekaj uspeha. Nastopati je začel v znanem klubu Turner's Blue Longue v južnem Čikagu, tam je srečeval različne glasbenike in z njimi priložnostno igral. Le nekaj ulic naprej je živel orgličar Big Walter Horton. Njuno skupno igranje ob vikendih je kmalu postalo v Čikagu izjemno priljubljeno in znano. J. B. Hutto je nato posnel veliko skladb za tedaj izjemno odmevno serijo albumov družbe Vanguard. Po tem uspehu pa je snemal za vse pomembnejše neodvisne družbe. Na glasbenem prizorišču je bil tri desetletja. Večkrat se je umaknil, se nato znova vrnil na odre in v snemalni studio in mogoče je njegova glasba prav zato vedno tako sveža in mladostna, saj se tudi na poznejših posnetkih zdi, kot bi jih podpisal nadobudni mladenič, ki nikakor ne more pomiriti svoje notranje vihravosti.

V reviji Guitar Player Magazine smo si lahko prebrali veliko o kitarah, na katere je Hutto igral. Menda ni imel rad samo določene znamke in je igral na tisto, ki mu je prišla pod roke. Večkrat naj bi nastopil s prav »nizkoproračunskimi« kitarami, ki so za igranje s slidom prav prijetno hreščale, na akustično kitaro pa bojda sploh ni poskusil igrati. Vsega se je naučil na električni kitari. Kmalu si je našel svojo priljubljeno uglasitev in v njej igral do konca. Zase je pravil, da je »muzikant ene uglasitve«, in sicer si je izbral uglasitev odprti E (E B E G# B E), pogosto je uporabljal kapodaster, ojačevalec Fender Super Reverb in kovinski slide na mezincu leve roke. Priznal je, da se je nekaj kitarskih ukan naučil tudi pri Hound Dogu Taylorju. Pravzaprav je po Taylorjevi smrti ostal med vodečemi učenci Elmora Jamesa. Skladbo Thrill Is Gone je na koncertih pogosto igral, in sicer v dveh značilnih aranžmajih: svojem in tistem B. B. Kinga (King je naredil s to skladbo eno svojih največjih uspešnic). Bil je vešč oponašati druge, najraje pa je ostal pri tistem surovem zvoku, ki ga je slišal pri Jamesu.

Diskografija

Težko bi vam svetoval ključno ploščo tega glasbenika. Meni osebno je bila najbolj blizu plošča iz cikla Masters Of Modern Blues založbe Testament. Na njem so vse lastnosti glasbenikovega izraza jasno opazne. Hutta odlično podpirajo člani njegove skupine The Hawks: kitarist Johnny Young, orgličar Walter Horton, basist Lee Jackson in odličen bobnar Fred Below. Hutto je bil tih človek, na odru pa se je popolnoma predal glasbi. Zanimivo je, da je v primerjavi z drugimi povojnimi izvajalci bluesa zelo veliko pisal in veliko pozornosti posvečal avtorskemu gradivu (zato tudi navajamo čisto arbitrarno lestvico njegovih skladb). Nekateri kritiki so njegovo glasbo označili kot party blues – blues za zabavo. Hutto je umrl 12. junija leta 1983 v Čikagu zaradi raka na pljučih. Plošča, ki vam jo priporočamo, je njegov prvi samostojni album, posnet leta 1966 v Čikagu. Po štiridesetih letih tej glasbi preprosto ni kaj dodati. Za vnovično izdajo tega albuma je poleg družbe Testament zaslužen tudi glasbeni kritik in producent Pete Welding. Po njem so glasbeni novinarji povzeli večino biografskih in (včasih nepreglednih) diskografskih podatkov.

Jane Weber