Mahmoud Fadl

Iz ritma z ljubeznijo

Mojstrskega tolkalca in bobnarja ter gonilno silo številnih godbenih projektov Mahmouda Fadla redno srečujemo na straneh te revije in valovih Radia Študent že več kot dober ducat let, pred leti smo ga lahko z zasedbo Salamat slišali tudi že na katerem od slovenskih poletnih odrov.

Kot čivka skoraj vsak zadetek na Googlu, se je Mahmoud rodil leta 1955 v družini, ki ima korenine »v griotski kulturi ljudstva Battikol«; slednji z iskalnim nizom 'fadl' proizvedejo samo štiri zadetke, eden je zgodba iz Kalkute v indijskem The Telegraphu, drugi trije pa napotijo na neki nemški glasbeni leksikon, ki pravi, da je battikol 'kasta nubijskih glasbenikov, ki še dandanašnji igrajo na verskih slavjih in obredih'. Če nadaljujem z neštetokrat reproducirano uradno kratko biografijo ter se odpovem tragični zgodbi o eksilu Nubijcev v 60. letih, ko so z asuanskim jezom zajezili Nil ter z Naserjevim ali Nubijskim jezerom poplavili njihovo deželo, je torej Mahmoud Fadl leta 1963 odplul iz rodne vasi ter odraščal v Asuanu in nato Kairu, kjer je začel pot kot najemni glasbenik za nubijska in arabska poročna slavja. Z naraščanjem tolkalske veščine je naraščal tudi njegov sloves, zato so ga že sredi 70. let najemali najznamenitejši arabski in kairski orkestri ter pevci, denimo zvezdnik Ahmed Adawi ter pozneje tudi zdaj rajnki boter nubijskega bita Ali Hasan Kuban. Iz zasedbe slednjega sta prišla (vsaj) še dva glasbenika projekta Salamat.

Pozdrav miru

Ko je Mahmoud Fadl v prvi polovici 90. let zagnal Salamat, je živel že v Berlinu, natančneje − kot tudi še danes − med Kairom in Berlinom. O tem, ali je Salamat »projekt štirih albumov, ki prispeva k berlinskim študijem legendarne, a zatrte nubijske kulture« ali spremenljiva skupina iz kairske nubijske skupnosti, ki je z gosti posnela štiri albume, talilne lonce nilskih, egipčanskih, nubijskih in arabskih godb, bi lahko razpravljali. Od štirih albumov, ki so izšli med letoma 1994 in 1998, najbolj pomnim drugega, Salam Delta, in zadnjega, Ezzayakoum. Drugega zato, ker na njem Salamat srečajo Les Musiciens du Nil, ob slednjih Gornjeegipčanih pa se v ploščo odlično vplete še poseben gost Ferus Mustafov. Ali kot sem tedaj zapisala v oceni za tole revijo: »Salam Delta je polnokrven session egipčanskih muzikantov, ki živijo, rastejo, utripajo in se spreminjajo skupaj z egipčanskim izročilom ter sodobnostjo, začinjen s ščepcem Balkana. Ko se z zaprtimi očmi in odprtimi ušesi zleknemo v ogrevano ljubljansko jesen in si spustimo v žile Pozdrav Delti, lahno zavalovimo z Nilom, se izgubimo v peščenem in žgočem vrtincu rebabov, se potopimo v opojno dišečo globino kairske noči in se izgubimo v urbanem vrvežu velemesta, ki ga prežema tradicija.«

Zadnjega Ezzayakoum, ki je (kot sem tedaj zapisala) »še ena značilna plošča Salamat, le za spoznanje bolj nubijsko valujoča«, pa se spomnim predvsem zato, ker je med snemanjem tega albuma Mahmoud v kairski kavarni srečal starega znanca, ki mu je povedal zgodbo, iz katere se je rodil prvi Fadlov projekt egipčanske klasike Love Letter From King Tut-Ank Amen, ena najlepših ljubezenskih (z)godb, kar si jih je mogoče zamisliti. Leta 1929 je kubanska pesnica Dulce Maria Loynaz spisala Ljubezensko pismo Tutankamonu. »Včeraj popoldne sem videla tudi tvoje srce, shranjeno v zlati skrinji. Za to malo srce, zmleto v prah, za to malo srce, shranjeno v skrinjici zloščenega zlata, bi dala svoje srce, mlado in toplo, še čisto. Kajti včeraj popoldne, kralj, poln smrti, je moje srce bilo zate, polno življenja, in moje življenje je objelo tvojo smrt in jo, tako se mi je zazdelo, stopilo ...« je pesnila Dulce – in Mahmoud Fadl je čutil, da mora na to čudovito pismo v imenu faraona odgovoriti. »Zdaj je pismo oddano: vetrc kairskega hladu zate, Dulce,« je zapisal na ploščo, na kateri z muzikanti preigrava uspešnice egipčanske klasične glasbe (Mohameda Abdelwahaba, Farida el Atraša idr.) in gosti odličnega arabskega trobentarja Samija el Bablija.

Bobnarske migracije

Leto mlajši od Ljubezenskega pisma in plošče Ezzayakoum je album Drummers of the Nile, prvi iz serije bobnarskih (ki gostijo tudi četico muzikantov, znanih iz Salamat). Zdaj, po vseh teh letih, bi lahko upravičeno spekulirali, ali niso Nilski bobnarji po treh ploščah, s katerimi je Fadl zakoračil v novo tisočletje, tudi projekt zase. Projekt, ki nas popelje po ritmih Matere vseh rek z okolico in tudi po ritmih (vse manj) zakajenih klubov velemest – Kaira in Berlina; na drugi plošči iz te serije, Drummers of the Nile go South, je namreč tudi odmev na še en Fadlov dokaj uspešen »drum'n'dj« tribalni house projekt, United Nubians, ki je nastal za nastop na berlinski Ljubezenski paradi. S tretjo, The Drummers of The Nile in Town – Cairosonic, se Fadl z nilskih potovanj vrne v urbani Kairo, z bobnarji sodeluje med drugim tudi kairska godba na pihala.

Vmes je Mahmoud Fadl leta 2000 posnel še en projekt egipčanske klasike, Umm Kalthum 7000, ki se klanja največji divi arabske glasbe, vendar je to hkrati tudi nubijski hommage panarabski divi, ki predstavi odlično nubijsko pevko Salwo Abu Greisho (ki smo jo že srečali (vsaj) na plošči Ezzayakoum projekta Salamat). Po letu 2003 je letos na pobudo Fadlove berlinske založbe Piranha, ki je založila vse njegove projekte, izšla še plošča za orientalske plesalke Iz Kaira z ljubeznijo, ki prinaša izbor skladb z Mahmoudovih preteklih albumov. S kairosoničnimi Nilskimi bobnarji v mestu prihaja Mahmoud Fadl na Prešernov dan tudi v Ljubljano, vendar se zasedba deloma razlikuje od zasedbe na istoimenski plošči: troje nilskih bobnarjev in tolkalcev bosta predvidoma spremljali le piščal in harmonika, na vse skupaj pa bo zaplesala orientalska plesalka.

TC Lejla bin Nur

Izbrana diskografija:

Drummers of The Nile (1997)

Love Letter From King Tut-Ank Amen (1998)

Umm Kalthoum 7000 (2000)

Drummers Of The Nile Go South (2001)

The Drummers of The Nile In Town (2003)

For Oriental Dances – From Kairo with Love (2007)

S Salamat

Mambo el Sudani (1994)

Salam Delta (1995)

Nubiana (1996)

Ezzayakoum (1998)

Kot tolkalec

Klezmatics, Rhythm and Jews (1991)

Maurice El Medioni, Cafe Oran (1996)