Historična Afrika

Phuzekhemisi ali tisti, ki živi za maskandi

V tokratnem vpogledu v zgodovino afriške popularne godbe se selimo čisto na jug kontinenta, v Južnoafriško republiko, kjer se srečujemo z navidez novim, sveže zvenečim, udarnim kitarskim stilemom, poimenovanim »maskandi« ali tudi »maskanda«, ki ima v resnici že kar dolgo zgodovino, ter ob tem z glasbenikom, ki mu je ime Phuzekhemisi, za mnoge njegovim prvakom.

Pri tem se ne bomo mogli izogniti njegovemu drugemu junaku, Inkunziju Emdaki,s katerim sta v minulem desetletju in več precej sodelovala ter skupaj posnela vsaj dva za predstavitev in širšo uveljavitev tega stilema ključna albuma. Phuzekhemisijeva dosedanja glasbena pot je namreč najboljši vodnik po razvoju maskandija.

Z južnoafriško glasbo se v teh krajih nasploh srečujemo že zelo dolgo, zagotovo tam nekje od sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Seveda smo jo najprej spoznavali s pomočjo Miriam Makeba in Hugha Masakele, pozneje tudi ob srečanjih z južnoafriškimi jazzisti, kot je bil npr. pianist Dollar Brand, pozneje poznan kot Abdullah Ibrahim, pomembna je bila tudi angleška diaspora južnoafriških jazzovskih glasbenikov. Za vse te glasbenike pa velja, da so se zaradi nemogočih razmer v domovini izselili v Evropo ali v ZDA ter nato tam nastopali in snemali, zato je bila njihova glasba tudi neposredno dostopna mednarodnemu občinstvu. Pravo, tedaj aktualno in iz matičnega okolja prihajajočo južnoafriško popularno godbo pa smo spoznali šele v osemdesetih. Najprej kot odvod sodelovanja skupine Ladysmith Black Mambazo s Paulom Simonom pri projektu Graceland, pozneje pa tudi kot mbaqango, starejši in nekaj časa najbolj popularen urbani stilem južnoafriških velemestnih getov, ki je bila takrat ponovno v vzponu. V tistem času jo je mednarodno uveljavil predvsem pevski velikan Mahlathini s svojimi Mahotella Queens in Makgona Tsohle Band, pozneje pa so mu sledili tudi drugi glasbeniki, med njimi najbolj skupina The Soul Borthers, saksofonist West Nkosi v delu svoje samostojne kariere in še nekateri drugi. Prav v tem kontekstu smo se prvič srečali tudi z maskandijem, ki se je doma sicer razvijal vzporedno z mbaqango, a tedaj še manj opazno in odmevno prodiral na urbana prizorišča, ter celo prvič nereflektirano s Phuzekhemisijem. Takrat zelo prodorna angleška založba Earthworks je namreč izdajala še vinilne zbirke aktualnih posnetkov iz različnih koncev Afrike, med drugim tudi kar nekaj južnoafriških s skupnim naslovom Indestructible Beat of Soweto – zdaj so v glavnem že tudi ponatisnjene na CD-jih – in na eni izmed njih je bil z dvema skladbama – tudi s svojim prvim hitom iz leta 1989 Imbizo – predstavljen Phuzekhemisi. Razen tega in še kakšnega naključnega srečanja se z maskandijem čisto zares nismo prav veliko srečevali, še manj pa z njim ukvarjali, ali ga enostavno (še) nismo prepoznavali, kajti celo skladbe Miriam Makeba, še posebej tiste bolj tradicionalno zastavljene, so pogosto temeljile na maskandiju. V teh krajih smo se mu koncertno približali samo enkrat, na Drugi godbi, ko je nastopila pevka Busi Mhlongo, ki se je v svojem glasbenem izrazu že zelo približala kwaitu − še bolj aktualnemu urbanemu južnoafriškemu stilemu, ki pa maskandiju marsikaj dolguje, saj zelo pogosto nadgrajuje njegove obrazce, ritme, pa tudi tradicijo socialno angažiranih besedil s hiphopovsko oziroma rapersko izraznostjo.

Maskandi, ki ga velikokrat zasledimo zapisanega tudi kot maskanda, je pravzaprav v jeziku ljudstva Zulu posvojena beseda iz jezika Afrikanarjev, tj. Burov oziroma belske manjšine v JAR-u, ki ima svoje korenine v nizozemščini; izvorno se je to slišalo kot »musikant«. Zelo natančno je opisal glasbeni izraz v svoji izvorni fazi. To je bil namreč naziv za potujoče pevce, nekakšne zulujske trubadurje, ali če hočete še boljši približek iz zahodnoafriškega kulturnega konteksta, za sodobne južnoafriške griote. Sodobne zato, ker nimajo tako dolge zgodovine – ta je bistveno povezana šele z zgodovino tamkajšnjih ekonomskih migracij – in ker niso bili toliko ohranjevalci kulturnega izročila in zgodovinskega spomina, kolikor so bili prenašalci novic o aktualnih dogodkih, ki so zadevali skupnost, ter njihovi komentatorji. Seveda so glasbene obrazce pobrali iz glasbenega izročila svojega okolja, ti pa so se skorajda od vasi do vasi pojavljali v različicah, prav tako pa so od tam prihajali tudi različni plesni koraki. Nastop maskandija se je tako redno razvil od uvodnega solističnega pripovedovalskega dela, v katerem se je spremljal z doma narejenim brenkalom, v splošno plesno zabavo, ko so se mu pri izvedbi repertoarja pridružili poslušalci z dodajanjem ritmičnih elementov – bodisi s ploskanjem bodisi s tradicionalnimi tolkali. Ta vzorec se je v obdobju ekonomskih migracij v rudarska barakarska naselja in v predmestja velikih južnoafriških mest seveda najprej prenesel – s tem da je iz domačih materialov narejeno brenkalo slej ko prej zamenjala akustična kitara – potem pa se je razvil z dodajanjem instrumentov. Na koncu se je seveda tudi moderniziral v urbano formo in instrumentalizacijo; nazadnje tudi z dodajanjem elektrificiranih instrumentov, pri čemer je pomembno vlogo odigral prav kitarist in pevec Phuzekhemisi. Tako je maskandi razvil svojo brenkalno izhodišče v izrazit urban kitarski stilem, mnenje mnogih njegovih poznavalcev pa je, da so z njim pripadniki ljudstva Zulu ves čas imeli svoj ekvivalent bluesu. Amashayina Amahle, Ikhansela, Bhekumuzi Luthuli, Izingane ZoMa ter še posebej zanimiv Shiyani Ngcobo – ker je ne tako dolgo tega doživel svojo mednarodno promocijo, ko je založba World Music Network svojo zbirko Introducing pričela s predstavitvijo njegovega dela – so poleg njega samo nekatera pomembnejša imena izvajalcev ali skupin maskandija. Phuzekhemisi ni samo glasbenik še posebej nenavadnega in nam težko izgovorljivega imena, ki v dobesednem prevodu pomeni nekaj takšnega kot »pije kemijo« oziroma »pije v lekarni«, tj. »pije zdravila«, ampak je predvsem ena najbolj karizmatičnih in vplivnih osebnosti tega južnoafriškega glasbenega žanra. Rodil se je sicer kot Johnson Zibokwakhe Mnyandu neznano kdaj – v dostopnih virih se namreč navajajo različni datumi, najmlajši je 1963, nekateri pa začetek njegove glasbene kariere postavljajo v petdeseta leta prejšnjega stoletja in na ulice Johannesburga, kar je skoraj zagotovo zmotno. Vendar se slej ko prej izkaže, da je že kar dolgo tega, kar je prišel na svet v hribih pokrajine KwaZulu-Natal, seveda kot pripadnik ljudstva Zulu. Pravzaprav je od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja gonilna sila prenove maskandija in je predvsem izjemno zaslužen za njegovo urbanizacijo. Pravijo, da je že s svojim prvim velikim hitom Imbizo za vedno spremenil podobo tega etno stilema, za katerega je do tedaj veljal predsodek, da spada samo na podeželje, med kmete – od koder je seveda v resnici prišel. Z njegovo delno elektrifikacijo ga je elegantno presadil v urbane predele in na odre mestnih središč. Ob tem je tudi sam prehodil pot od privatnih zabav zadaj za mizarsko delavnico, kjer je po delu pričel igrati, do koncertnih in festivalskih odrov v kar najbolj eksotičnih tujih deželah. Do danes je izdal okrog 20 albumov.

Ob bok mu tokrat postavljamo Inkunzija Emdako, ker je njuno občasno, vendar desetletje in več trajajoče sodelovanje porodilo nekaj izjemnih diskografskih izdelkov, za katere pravijo, da vsebujejo vse bistveno, kar ima maskandi pokazati. Viri pravijo, da je bil Inkunzi Emdaka rojen kot Mlindelwa Mralatya v vzhodnem Capu že kar nekaj časa nazaj, saj je na glasbenem prizorišču dokumentirano prisoten že vsaj 30 let. Najprej se je uveljavil kot pevec, v zadnjem obdobju pa je še posebej cenjen kot producent številnih odmevnih albumov različnih izvajalcev maskandija. Seveda tudi Phuzekhemisijevih. Zadnja leta tako sam ni prav veliko snemal in izdajal, njegov zadnji meni poznani album je Best of Inkunzi Emdaka Vol. 1, izdan pred kakšnimi tremi leti. Seveda zna biti ta podatek že zastarel, saj relativno težko sledimo diskografskemu dogajanju, ki je zamejeno zgolj na južnoafriško prizorišče; in tudi podatki iz tamkajšnjih spletnih virov si med seboj nasprotujejo in praviloma niso kompletni. Preverjen pa je podatek, da je do omenjenega albuma v dobrem desetletju podpisal več kot ducat lastnih albumov, za nekatere izmed njih pa je dobil tudi različne letne južnoafriške glasbene nagrade. Med njimi posebej izstopajo dva njegova – Amakhehle in Siyangena thina – ter seveda vsi trije deli Ubuhle bezwe, ki jih je posnel s Phuzekhemisijem. Med Phuzekhemisijevimi samostojnimi ploščami je menda ena najbolj značilnih We baba iz leta 2003. Značilna je menda v vseh pogledih: po njegovem prepoznavnem igranju kitare in petju, po značilni instrumentalizaciji, v kateri igra posebej slišno vlogo »koncertina«, vrsta harmonike, in po njegovih besedilih, ki so še vedno izrazito kritična do dogajanja v njegovi domovini. Zaradi svojih besedil je imel namreč težave tako z belsko oblastjo v času apartheida kot tudi s političnimi organizacijami obarvanih prebivalcev JAR-a v času njihovega osvobodilnega boja izpod belske nadvlade ter pozneje tudi po njihovem prihodu na oblast. Ta njegova kontroverzna pozicija se nadaljuje vse do današnjih dni, sam pa ves čas mirno živi s svojo družino v tradicionalni zgradbi v vasi v nerodovitnih hribih rojstnega KwaZulu-Natala ter vztrajno nastopa, snema in sodeluje, na primer pri enem zadnjih diskografskih projektov Ladysmith Black Mambazo Log Walk to Freedom. In s tem seveda ohranja značilni maskandi v polni formi.

Zoran Pistotnik

Izbrana diskografija:

Phuzekhemisi: Imbizo (Gallo Music, 1989)

Phuzekhemisi: Ngo '94 (Gallo Music, 1998)

Phuzekhemisi: Nginenkinga (Gallo Music, 2001)

Phuzekhemisi with Inkunzi Emdaka: Ubuhle bezwe Vol. 1 (Gallo Music, 2002)

Phuzekhemisi: We baba (Gallo Music, 2003)

Phuzekhemisi: Amakhansela (Gallo Music, 2003)

Phuzekhemisi: Imbizo/Impimpi (Gallo Music, 2006; dvojni CD, ponatis)

Best of Phuzekhemisi (Gallo Music, 2006; DVD)